Ali bi lahko rekli, da vaš sindikat nastopa kot opozicija vladi? Na to je namreč na neki način te dni namignil tudi šolski minister Milan Zver, ki je v nekem intervjuju dejal, da je država že v času, ko je bil minister za šolstvo Slavko Gaber (takrat član LDS-a), stoodstotno financirala program zasebnih šol, tudi katoliških, in da se vam je to takrat zdelo prav.
Naša dolžnost in pravica je, da aktivno sodelujemo pri oblikovanju sprememb. Vlogo nasprotnika nam brez potrebe vsiljuje vlada, čeprav to ne želimo biti. Vztrajali bomo v položaju socialnega partnerja, ki od vlade pričakuje, da nas bo upoštevala, da nam bo priznala enakopraven položaj pri usklajevanjih in nas spoštovala. Še posebej, ker smo s 40.000 člani visoko legitimni partnerji in zastopniki zaposlenih. Vse zasebne šole s koncesijo so se do leta 1996 financirale 100-odstotno. Po uveljavitvi zakona se novonastale šole financirajo 85-odstotno. Različno stopnjo financiranja zasebnih šol poznajo na Finskem, v Nemčiji, v Franciji, v Italiji, če naštejem le nekaj držav.

Da sodelujete oz. se dobivate s Slavkom Gabrom, je že star očitek?
V času spreminjanja ZOFVI sem se pogovarjal s številnimi poslanci in poslankami, z državnimi svetniki in tudi s poslancem Gabrom. Sestal sem se tudi s poslancem Grimsom, ko smo poslanski skupini SDS predstavili naša dopolnila k noveli ZOFVI.

Zver je zatrdil tudi, da je ob avgustovski oz. septembrski menjavi štirih ministrov nekdanji predsednik države Milan Kučan dejal, da bi bilo bolje, če bi premier Janez Janša zamenjal šolskega ministra, torej njega, in da ste to sporočilo najprej zaznali prav v Svizu, »nato se je aktivirala še 'vsa stroka', to je, če še ne veste, katedra za pedagogiko na Filozofski fakulteti, kjer vsi mislijo isto, potem še politiki Gaber, Tavš, Širca in Potrata v parlamentu, Ivelja v Dnevniku ipd.«. Kako to komentirate?
Minister Zver se je s povedanim pridružil pripadnikom teorij zarote, ki so v vladi v zadnjem času zelo priljubljene. Po tej teoriji naj bi bili vsi, ki se z vladnimi stališči ne strinjamo in je javnost naša stališča podprla, vodeni iz enega centra. Z iskanjem zarot je najlažje ubežati zahtevnemu soočenju z realnostjo in ponovnemu razmisleku o pravilnosti lastnih odločitev.

Imate sicer veliko stikov z ministrom Zverom? Nekoč ste dejali, da se na osebni ravni dobro razumeta in da se z njim da dogovarjati?
Do ministra Zvera nimam nobenih osebnih zamer. Najini pogovori na štiri oči so bili v začetku mandata prijetni. Formalni pogovori med MŠŠ-jem in SVIZ-om so tudi zdaj, ko smo se pri pomembnih vprašanjih znašli na različnih bregovih, dostojni in korektni. Res pa je, da me minister v zadnjem času, ko govori za javnost, vse pogosteje poskuša diskreditirati in žaliti. To ni prijetno in osebnih diskreditacij ne odobravam, vendar ministra po svoje razumem. Ker so argumenti na naši strani, poskuša zakon rešiti tudi z diskvalifikacijami drugače mislečih.

Kako pa je s sodelovanjem z novo ministrico za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojco Kucler Dolinar?
Z ministrico sem imel en daljši pogovor, kar je premalo, da bi lahko sodil o kakovosti našega sodelovanja.

Je mogoča kakšna primerjava med Kucler Dolinarjevo in njenim predhodnikom Juretom Zupanom - s strani Sviza?
Primerjava zdaj še ni mogoča, ker ne želim govoriti na pamet.

Kakšna pa je razlika v sodelovanju s sedanjo in nekdanjo oblastjo?
Ne bi smeli pozabiti, da je Sviz v času LDS-ove vladavine od vseh sindikatov v javnem sektorju izvedel daleč največje število stavk. Leta 2001 je bil Sviz v ostrem sporu s takratnim predsednikom vlade Drnovškom, ki nam je očital politične motive zaradi poziva članstvu k stavki. Čeprav so na obeh straneh padle težke besede, je dr. Drnovšek predlagal nadaljevanje pogovorov, šel prek spora in sam spodbudil iskanje kompromisnih rešitev, ki so omogočile umiritev konflikta. Pri sedanji vladi pogrešam prav to: prepričanje, da je le v enakopravnem dialogu med partnerji mogoče poiskati kompromisne in stabilne rešitve. Ta vlada je nagnjena k temu, da iz socialnih partnerjev dela nasprotnike, ki jih želi poraziti. Do zdaj se ji to ni obrestovalo.

Kako danes ocenjujete spremembe v sestavi svetov zavodov izobraževalnih institucij (manjše število učiteljev, vzgojiteljev; večje število predstavnikov staršev; minister ne more neposredno vplivati na izbiro ravnateljev), zaradi katere je Sviz prav tako zašel v spor z ministrstvom za šolstvo?
Sveti šol in vrtcev po večini še vedno delujejo v prejšnji sestavi, zato posledic sprememb še ni mogoče oceniti. Tudi danes sem prepričan, da je bila to slaba odločitev, ki je bila vsiljena z argumentom moči in škodljivim sporočilom, da minister učiteljem ne zaupa.

Sprememb je zadnja leta v šolstvu ogromno. Kako to vpliva na učitelje in kako na otroke? Je tako pogosto uveljavljenje »reform« koristno?
Ne. Hitre, pogoste in radikalne spremembe v šolstvu nikoli niso dobre. Spremembe neposredno vplivajo na veliko ljudi, učiteljev, otrok in njihovih staršev in vedno povečajo nervozo med udeleženci izobraževanja, zato morajo biti skrbno pripravljene, postopne in ne smejo biti prepogoste. Za spremembe v šolstvu velja zlato pravilo: trikrat premisliti in enkrat storiti. Zdajšnje spremembe so brez koncepta in brez jasno opredeljenih ciljev, ki jih želimo doseči.

Kaj je po vašem mnenju, izkušnjah, največja slabost slovenskega šolstva?
Slovensko šolstvo je v osnovi dobro in uživa visoko stopnjo zaupanja med državljani. Seveda ga je mogoče izboljševati in ga tudi moramo izboljševati, vendar pri tej nalogi ni najbolj primerno orodje sekira, ampak kirurški skalpel. Velike rezerve vidim v bolj sproščenem in zaupljivejšem odnosu med starši in učitelji.

Po kateri državi bi se morala Slovenija, ko gre za šolski sistem, zgledovati in zakaj?
Za uspešne šolske sisteme je značilno, da znajo poiskati najbolj ustrezne pristope za družbene razmere, v katerih delujejo. Da znajo poiskati tudi primerno dobro prakso od drugod in jo ustrezno »prevesti« v domače razmere. Golo presajanje tujih vzorov se ne obnese. Seveda je smiselno dobro prakso iskati v pedagoško uspešnih državah. V zadnjem času je to, pred vsemi drugimi, Finska.

Kaj vam je pomembnejše: pravice zaposlenih v šolskem sistemu ali kakovost šolstva?
Oboje je pomembno. Sviz zastopa interese zaposlenih, vendar ima v programskih načelih jasno opredeljeno dolžnost, da s svojim delovanjem aktivno prispevamo tudi k čim kakovostnejšem javnem šolstvu. Primerne plače in ustrezne delovne razmere za učitelje pa so eden izmed pogojev za kakovostno izobraževanje.

Marjetka Nared