Po aferi z nevarnim pesticidom v breskvah in slivah je Tarča preiskala, od kod pridejo pridelki, ki jih dobimo na trgovske police. Pridobljena dokumentacija kaže na vpletenost verige podjetij pri preprodaji pridelkov iz vzhodnih držav Evropske unije in iz držav zunaj Unije. Med njimi so tudi dobavitelji vrtcem, šolam in domovom za starejše. Uprava za varno hrano javnosti ni rekla niti besede; že nekaj let je namreč ta institucija podrejena politiki in bolj kot javnosti služi kapitalu.

Sorodna novica Uprava ni obveščala o pesticidih, ker je bilo sadje že teden dni razprodano

Gostje so bili poslanka NSi-ja in nekdanja generalna direktorica uprave za varno hrano Vida Čadonič Špelič, predavatelj na biotehniški fakulteti Denis Rusjan, namestnik generalnega direktorja uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Matjaž Guček, pridelovalec Branko Majerič, predsednica Trgovinske zbornice Slovenije Mariča Lah in direktor podjetja Evrosad Boštjan Kozole. Oddajo je vodila Erika Žnidaršič.

Od politike odvisen organ

Po dveh mesecih in pol od rezultatov analize srbskih breskev, ki so vsebovale prepovedan pesticid, je Tarča ta teden od uprave za varno hrano dobila inšpekcijske zapisnike, izvide analiz in drugo dokumentacijo o spornih breskvah in poljskih slivah. Pregledana dokumentacija razkriva pomanjkljivosti v obveščanju. Uprava za varno hrano je tako javnosti zamolčala trgovce, dobavitelje in druga podjetja, ki so z neustreznimi pridelki trgovali. Pri nekaterih niso opravili inšpekcijskih nadzorov, z njimi so se dogovarjali le po telefonu in elektronski pošti, je poročala novinarka Anja Šter.

Uprava je molk upravičevala z argumentom, da gre za poslovno skrivnost. Očitno je, da je to postal organ, odvisen od politike. Začelo se je v času vlade Marjana Šarca, ko je bila kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ki je upravo tudi s prenosom samostojne PR-službe podredila ministrstvu. Ta je tako postala zgolj oglasna deska, kamor trgovci sporočajo odpoklic ali umik živil.

Kdo je pritisnil za te spremembe? "To težko rečem, pogovori so vedno potekali in jaz tudi nisem imel zadržkov, da se še eden vključi vmes. Stvar postane napačna, ko vodstvo uprave ni dovolj samostojno ali pa ne prevzame odgovornosti za svoje delo. [...] Minister ima največji vpliv na upravo preko financ in kadrov," je povedal takratni generalni direktor uprave Janez Posedi.

V času ministrice Aleksandre Pivec se je zamenjala vlada. Po njenem odstopu je prišel Jože Podgoršek, za njim z Golobovo vlado Irena Šinko. Z ministri pa kot po tekočem traku prihajajo in odhajajo tudi direktorji uprave za varno hrano. Zadnja je Vida Znoj, ministričina izbranka, s katero pa premier ni bil zadovoljen. Na tem mestu je hotel Danušo Štiglic, zaščitnico živali.

Kako varna je hrana na trgovskih policah?

Ker sistem nadzora hrane v državi očitno ne deluje najbolje, je Tarča prosila strokovnjaka za varstvo rastlin in fitofarmacevtska sredstva Maria Lešnika z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede za pomoč pri analizi ostankov pesticidov v jabolkih in v solati. Analiza je bila izvedena v neodvisnem laboratoriju.

Tarča je pri različnih trgovcih izbrala različne vzorce. Mehko solato, pridelano v Sloveniji, jabolka gala, ekološke pridelave iz Italije, in biomotovilec.

Vrečke, označene s številkami, brez podatkov o pridelavi in poreklu je TV Slovenija odnesla na analizo v zasebni neodvisni laboratorij Institute dr. Wagner. Izidi so prispeli po petih dneh in so pokazali, da je največ ostankov pesticidov – dva fungicida in dva insekticida – bilo pri sadju v srbskih jabolkih. "Najdene so bile štiri aktivne snovi na srednje visokih koncentracijah. To je sicer po standardih za trgovske verige še vedno sprejemljivo," je komentiral Lešnik.

Najden je bil denimo insekticid acetamiprid. Ta se med drugim uporablja za zatiranje rastlinskih škodljivcev na sadnih drevesih. Povezujejo ga tudi z negativnim vplivom na razvoj nevronov, povezanih z učenjem in spominom, a Evropska komisija za varnost hrane tega ni potrdila.

"Ni nobene nedovoljene snovi. Je seveda nekaj več ostankov. Ampak če gremo pogledat vrednosti akutnih referenčnih doz (ARfD), torej samo toksikološko obremenitev, je skupna vrednost za odraslo osebo tukaj 10-odstotna, za otroka 29-odstotna ARfD-ja. To je daleč od nedovoljene toksikološke obremenitve," meni strokovnjak.

V jabolkih gala slovenskega pridelovalca Štajerc so odkrili dva pesticida, oba v mejah dovoljenega. Pri ekoloških domačih in italijanskih jabolkih ostankov pesticidov ni bilo.

Kaj pa solata? Največ ostankov so našli v španski solati, in sicer tri pesticide, ki predstavljajo 1,3 odstotka akutne referenčne doze. "Otrok bi lahko pojedel stokrat večjo koncentracijo, pa bi še vedno bilo vse v redu. To je stokrat nižja raven ostankov, kot bi bilo pogojno problematično, v resnici pa je tisočkrat nižje," je pojasnil Mario Lešnik.

Presenetljivo pa je, da v običajno pridelani solati ni bilo nobenega insekticida, medtem ko so v biomotovilcu iz Italije odkrili insekticid. Povedano drugače: naša domača solata je boljša od tuje ekološko pridelane. V drugem primeru slovenske solate pa so odkrili insekticid emamektin, ki je v nekaterih evropskih državah dovoljen pri ekološki pridelavi, ne pa v Sloveniji. To bi lahko bila tudi ekološka solata, je potrdil Lešnik. "Velikokrat so debate v praksi pri slovenskih pridelovalcih, ki nimajo možnosti uporabljati nekaterih sredstev, ki jih uporabljajo v tujini. Tako da ima dejansko – analitsko gledano – slovenska integrirana solata enake kakovostne kriterije kot biosolata iz tujine, kjer pa imajo več možnosti uporabe fitofarmacevtskih sredstev."

Pri vseh vzorcih jabolk in solate so bili najdeni ostanki pesticidov v mejah dovoljenega. Kaj pa cena? V našem primeru ne velja, da je bolj kakovostno tudi dražje. Srbska jabolka po ceni 1,69 evra na kilogram so bila dražja od kakovostnejših domačih jabolk gala. Španska solata po ceni 1,39 evra na kos pa dražja od obeh v Sloveniji pridelanih solat.

Kdo so najvplivnejši dobavitelji sadja in zelenjave pri nas?

Med najvplivnejše dobavitelje sadja in zelenjave v Sloveniji spada podjetje Izeta Rastoderja, ki je v našo državo pripeljalo tudi poljske slive, v katerih je bil prepovedani pesticid. Tarča je preverila, kako je potekala preprodaja. Pot živil se je izkazala za netransparentno: ni jasno, kje so pridelki zrasli, pa tudi ne, kdo vse jih je ponujal, je poročala novinarka Vanja Gligorović.

Iz edine objave uprave za varno hrano o umiku sliv s preseženim pesticidom sta omenjeni le dve podjetji: trgovina Spar in vrhniški dobavitelj DG69, sicer eden večjih dobaviteljev sadja in zelenjave pri nas. Številnih preprodajalcev v verigi uprava ni omenila niti z besedo. Razvidni so iz zapisnikov nadzora, ki so jih po dolgem času le razkrili javnosti.

Veriga podjetij, prek katerih so sporne poljske slive pripotovale na slovenske trgovske police, se začne na Poljskem pri podjetju Fruit Family, ki se sicer ukvarja predvsem s pridelavo in prodajo jabolk. Ni jasno, ali je Fruit Family tudi pridelovalec spornih sliv, tega podatka – sodeč po dokumentaciji – nima niti slovenska uprava za varno hrano. Za Tarčo so bili neodzivni. Naslednji preprodajalec v verigi je slovensko podjetje Rastoder. Nato se mreža še razširi: od Rastoderja gredo slive naprej v trgovine Spar, Jager in Tuš, nato do podjetja DG69. Ta jih zapakira in spet proda naprej Sparu ter še distributerju sadja in zelenjave – ljubljanskemu podjetju Sipic.

Ravno v skladišču Sipica v Podnartu so inšpektorji odvzeli vzorec spornih sliv. A pozor, nobenega inšpekcijskega nadzora ni bilo, pa tudi ne zapisnika.

Uprava za varno hrano je z rezultati seznanila podjetje Sipic in s telefonskimi klici pri odjemalcih podjetja preverjala, ali so slive še v prometu. Vsi prejemniki so potrdili, da so bile vse slive že porabljene.

Iz podatkov uprave sploh ni jasno, komu je Sipic prodal sporne slive. Lastnik podjetja se na večkratne pozive po telefonu in elektronski pošti ni odzval. Iz javnih evidenc je razvidno, da je Sipic živila dobavljal – vsaj kar se tiče javnih zavodov – osnovnim šolam, vrtcem in domovom za starejše. Primeri: domu upokojencev Jesenice, osnovni šoli Šenčur, vrtcu Otona Župančiča itd.

Kako je mogoče, da se v mreži lahko znajde več posrednikov? Kako sploh poteka dobava? "Končne stranke so lahko manjše stranke, HoReCa industrija, trgovinske verige, trgovske verige in pa seveda tudi druga podjetja, ki se ukvarjajo z razpošiljanjem, distribucijo sadja in zelenjave," je za TV Slovenija pojasnil Matjaž Štrukelj, komercialist podjetja Rastoder.

Kdo so najvplivnejši dobavitelji sadja in zelenjave pri nas, kdo so lastniki in kakšne dobičke ustvarjajo?

Največji glede na prihodke je podjetje Rastoder, ki je bilo tudi vstopna točka spornih sliv v našo državo. Njegov največji posel so banane iz Kolumbije, Ekvadorja in drugod. Podjetje Izeta Rastoderja je imelo lani približno 150 milijonov evrov prometa in več kot osem milijonov evrov čistega dobička. V zadnjih petih letih pa je skupaj ustvarilo skoraj 60 milijonov evrov čistega dobička.

Rastoder je s 132 milijoni evrov premoženja 16. na lestvici najbogatejši. Pa še zdaleč ni le prodajalec banan. Pred štirimi leti je od kitajskega Gorenja kupil podjetje za predelavo odpadkov, mariborsko Surovino in njene hčerinske družbe v Srbiji, Bosni, na Hrvaškem. Je lastnik letalske družbe Air Adriatic z dvema letaloma cessna, s črnogorskim podjetjem je tudi soinvestitor najvišje stolpnice v Sloveniji z luksuznimi stanovanji, obnoviti namerava hotel Bellevue v Ljubljani. Ob ljubljanskem stadionu v Stožicah namerava graditi hotel in dokončati nasedli projekt nakupovalnega središča.

Rastoder se znajde tudi v politiki. Znane so že tesne vezi s Slovensko demokratsko stranko (SDS). Spomnimo, pri njem je zaradi donacije banan in čebule sredi najstrožjega zaprtja zaradi epidemije sestankoval SDS-ov poslanec Franc Breznik. Na drugi strani pa Rastoderja povezujejo tudi z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, tudi zaradi posla med Electo Jureta in Damijana Jankovića o nakupu pisarniških prostorov v središču prestolnice.

Rastoderju se po obsegu še najbolj približa dobavitelj sadja in zelenjave Gea Produkt. Podjetje je v lasti javnosti dokaj neznanega Avdulaha Ramčiloviča, lani pa je imelo dobrih 35 milijonov evrov prihodkov in več kot dva milijona evrov čistega dobička.

Zadnje čase pa se na slovenskem trgu uveljavlja tudi hrvaška družba Enna Fruit, katere lastnik je hrvaško energetsko podjetje Energia Naturalis. To vodi nekdanji predsednik uprave Luke Koper Boštjan Napast. Energia Naturalis je solastnica hrvaške Fortenove, ki ima v lasti tudi Mercator. Zato tudi ni presenečenje, da je prav Enna Fruit peti največji dobavitelj sadja in zelenjave Mercatorju. Aprila letos je Enna Fruit družbo ustanovila tudi v Sloveniji. Hrvaška družba pa je imela lani 142 milijonov evrov prihodkov in 1,7 milijona evrov čistega dobička.

Dokumenti uprave pa razkrivajo prakse slabe sledljivosti, tudi zavajanja. 28. avgusta je bila po skoraj dveh tednih – ko so bile slive že na policah – končana analiza laboratorija, ki je pokazala presežene vrednosti pri poljskih slivah. Isti dan je Spar slive umaknil iz prodaje, a ne spornih poljskih, temveč srbske, s katerimi je bilo vse v redu, jih pa je dostavil srbski Frozex, ki je pripeljal breskve s preseženimi vrednostmi pesticida. Dva dni pozneje je Spar umaknil še slive poljskega Family Fruita, ki jih je uvozil Rastoder. In te poljske slive so sodeč po dokumentaciji v skladišče vračale tudi Sparove trgovine, ki jih sploh nikoli niso dobile.

Spar je na poizvedbo Tarče odgovoril, da so poslovalnice pomotoma izločile slive, ki jih tudi nikoli niso imele.

Nato je Spar 4. septembra podjetju Rastoder vrnil pol tone spornih sliv. Ampak v podjetju so ugotovili, da nazaj niso dobili svojih, poljskih sliv, ampak srbske.

Spar je pojasnil, da je vračal mešanico sliv dobavitelja Rastoder in dobavitelja Frozex, iz razloga, ker na skladišču ni bilo mogoče ločevati sliv enega oziroma drugega vira.

"V tem primeru je šlo, da nam je dobavitelj vrnil slivo, ki verjetno ni bila naša, zato ker sama sliva ne zdrži, ker je bilo to po enem mesecu, ker sama sliva nima trajnosti," je povedal Rastoderjev komercialist Štrukelj.

Spar je še dodal, da je s srbskim dobaviteljem spornih breskev takoj prekinil sodelovanje, medtem ko je v primeru poljskega sadja dobavitelja Rastoderja z njim prekinil samo sodelovanje pri nabavi sliv.

Z veletržnic na slovenske police

Novinarka Evgenija Carl je na svetovni veletržnici v Padovi našla tudi slovenske tovornjake, ki so natovarjali sadje in zelenjavo za slovenske trgovce. Prav od tam je zadnje dni v nekatere slovenske trgovine prišel tudi španski kaki s preseženo vrednostjo pesticida klorpirifos.

Agroživilska tržnica v Padovi je šesta največja v Italiji. Ima 250 tisoč kvadratnih metrov površin, 180 tisoč kvadratnih metrov hladilnic, za pretovor vsako noč skrbi 1400 delavcev. Zgodaj zjutraj, ko tovornjaki, ki dostavljajo velikim trgovskim mrežam, čakajo v vrsti, kmetje prihajajo v izvidnico. "Malo preverjam cene pridelkov na tržnici, da bi vedel, kaj se najbolj izplača pridelovati," je povedal kmetovalec Andrea Mercato.

Nalepke na zabojčkih pričajo, da je sem prispelo pol sveta. "35 odstotkov pridelanega je iz tujine, 65 odstotkov pa iz Italije. Velik del tujega sadja in zelenjave prispe iz Španije, Turčije. Grčije in Francije. Štiriodstotni delež ga pripotuje po morju oziroma iz Južne Amerike in Južne Afrike. 65 odstotkov blaga, ki ga dobivamo iz Italije, je iz južnih pokrajin, kjer pridelujejo sadje in zelenjavo, na primer iz Apulije, Kalabrije in Sicilije," je pojasnil Francesco Cera, generalni direktor agroživilske tržnice MAAP Padova.

Med 120 grosističnimi italijanskimi tržnicami se uvrščajo na prvo mesto po izvozu. "Veliko poslujemo s Slovenijo in Hrvaško ter s Srbijo in BiH-om. Precej poslujemo z Romunijo in Madžarsko, pa tudi s Češko. Sodelujemo z baltskimi državami oziroma z Rigo, Vilno in Talinom. Dobro sodelujemo tudi z Avstrijo, z Dunajem," je dodatno pojasnil Cera. In dodal: "Vsako jutro nas obiščejo slovenske stranke, ki zalagajo srednje velike trgovce in nekatere slovenske grosiste. Večletno sodelovanje se še krepi."

Voznik slovenskega tovornjaka je za Tarčo pojasnil, da vozi za vse večje trgovce v Sloveniji, in to vsak dan.

Na tržnici deluje 28 podjetij, uvoznikov in izvoznikov sadja in zelenjave. To so členi v verigi do končne cene, ki jo na koncu plača potrošnik. Cene se spreminjajo vsako uro, oblikujejo pa se v sistemu nacionalnih cen v okviru mreže ITALMERCATI, ki združuje vse pomembne tržnice v Italiji. "Določamo najnižjo, najvišjo in prevladujočo ceno pridelkov. To je zelo pomembna naloga tržnice, saj opravlja javno storitev. Cene oblikujemo nevtralno," je pojasnil Francesco Cera.

Kmetovalec Mercato pa je dodal: "Pridelek, ki stane tu 1,50 evra, prodam za 1,60. V supermarketu gotovo stane 2 evra. Supermarket pridelke namreč kupuje prav tukaj."

Skozi koliko sit nadzora gredo vsi ti proizvodi? Sploh čez kakšnega? "V naši državi je najmanj kršitev predpisov, saj nadzor blaga opravljamo na meji in že med pridelavo. Najpomembnejši je nadzor pri pridelovalcih oziroma izvoru," so besede vodje tržnice.

Stavijo torej na ekološko zavest kmeta, ki pa je prisiljen v vsakodnevne spopade s konkurenco velikih plantaž Južne Amerike, Afrike, Daljnega vzhoda, kjer ni prepovedi niti za zdravje najškodljivejših pesticidov. Te naj bi na padovski tržnici prestregala podružnica agencije ASL, ki bedi nad varnostjo hrane. Vodi jo zdravnica in strokovnjakinja za prehrano. "Kontaminacija je seveda mogoča, ampak večina sadja in zelenjave je pregledana, pregledujemo pa vzorce. Ne mi ne pridelovalci seveda ne moremo pregledati vsakega jabolka, hruške ali breskve. [...] Mesečno opravimo približno pet ali šest nadzorov in preverjamo fitosanitarne zahteve. Veliko vzorcev odvzamemo na tržnici in pri pridelovalcih," je povedala Stefana Tessari (Agenzia sanitaria locale di Padova). Iščejo približno 30 različnih snovi.

Gre torej za birokratski bruseljski sistem zapovedanih številk in algoritmov nadzora, ki se iz centrov posameznih držav članic prenašajo na regionalno raven. In tako pridemo do nekaj vzorčenj mesečno in testov na zanemarljivo število strupov, kar pojasni izmuzljivost nevarnega oziroma neskladnega blaga. Tako se je izmuznil španski kaki, ki je na slovenski trg prišel prav prek tržnice v Padovi, v njem pa so inšpektorji naše agencije za vrano hrano prejšnji teden ugotovili presežek nevarnega klorpirifos.

Nemogoče je, da bi bila vsa hrana, ki se obrne v Evropi in na svetu, pregledana. Samo vstopnih poti v Evropo je več tisoč. In ko je blago enkrat pregledano v eni evropski državi, ni razloga, da bi bilo še v drugi. Lahko Italija zaupa Španiji? Slovenija Grčiji? Nemčija Poljski, Avstrija Bolgariji? Da je na letališčih in v pristaniščih res dovolj inšpektorjev? Da države brez težav odštejejo denar za zelo drage teste?

V najmočnejši in dobro organizirani italijanski okoljevarstveni organizaciji Legaambiente so konec lanskega leta v akciji "Stop pesticidom na krožniku" postregli z alarmantnimi novicami. Opravili so 4300 testov hrane rastlinskega in živalskega izvora, izkazalo pa se je, da so skoraj v polovici analizirane hrane našli sledi enega ali več pesticidov. Najbolj zastrupljeno je bilo sadje, več kot 70 odstotkov je vsebovalo ali nedovoljene ali prekoračene vrednosti fitofarmacevtskih snovi. Nič boljše se ne godi zelenjavi, skoraj 40 odstotkov je je kontaminirane.

Stanje, ki ga dobimo na krožniku, pa najbolje ponazarja kmetovalec Andrea Mercato: "Ne uporabljam močnih sredstev. Minimalno, kolikor jih je potrebnih. Popolnoma naravnih izdelkov ni."

Z vseh strani smo zastrupili planet in zdaj jemo, kar jemo – svojo neodgovornost, je še poročala novinarka Evgenija Carl.