Slovenija je sicer ena izmed redkih svetovnih držav, kjer se dan reformacije praznuje kot praznik oziroma dela prost dan. Podobno ga praznujejo le še v Čilu in v nekaterih nemških severovzhodnih zveznih deželah, kjer med verniki krščanske veroizpovedi prevladujejo protestanti.

To območje, ki v glavnem obsega območje nekdanje Nemške demokratične republike, zdaj sicer velja za najbolj nereligiozen del našega planeta, saj se je glede na raziskavo o verovanju, ki jo je letos objavila čikaška univerza, več kot polovica vzhodnih Nemcev jasno izrekla, da ni verna.

Za praznovanje dneva reformacije je zaslužen nemški duhovnik Martin Luter, ki naj bi zadnjega oktobra 1517 na vrata wittenberške cerkve nabil svojih 95 kritičnih tez, ki so povzročile razkol v Katoliški cerkvi. Večina tez se je nanašala na kupovanje odpustkov, na račun katerih je tedanja Katoliška cerkev izjemno bogatela.

Nekatere Lutrove teze so še vedno aktualne
Med Lutrovimi tezami, na podlagi katerih naj bi dosegli spremembe v Cerkvi, je bila denimo ideja, da prek dejanj ljubezni ljubezen raste in človek postaja boljši, ne pa s kupovanjem odpuščanja v Cerkvi, ta denar naj se raje nameni ali posodi revnim.

V 86. tezi se je Luter denimo spraševal: "Zakaj papež, katerega bogastvo je danes večje od največjega Crassusa, Petrovo cerkev rajši ne gradi s svojim lastnim denarjem kakor z denarjem revnih vernikov?" in s tem opozarjal na veliko grabežljivost Cerkve na račun naivnih vernikov.

Reformatorji so si želeli poglobitve vere
"Večina piscev ne razume, da sta tako Martin Luter kot Primož Trubar to počela zaradi pristne in poglobljene vere, bolj naslonjene na Sveto pismo. Pri nas pa reformacijo številni razumejo kot nekakšno protiversko, proticerkveno ali celo ateistično gibanje. Vendar je bilo ravno nasprotno," pravi zgodovinar dr. Stane Granda.

"Prvi protestanti se sploh niso nameravali ločiti od Katoliške cerkve, temveč so se imeli za eno izmed gibanj, ki se neprestano pojavljajo z namenom prečiščevanja znotraj same Cerkve. Podobno so to počeli in počno številni redovniški redovi, ki težijo k očiščenju vere, vendar znotraj Cerkve," razlaga Granda in dodaja, da so za prelom s Katoliško cerkvijo poskrbeli plemiči, ki so se hoteli polastiti cerkvenega premoženja. Plemstvo je bilo zadolženo in je iskalo načine, kako bi prišlo do več premoženja. Cerkev pa jim je tudi posojala denar.

"Lutrove teze niso bile nekaj posebnega, saj bi številne podobne lahko našli tudi pri drugih reformatorjih. Nekateri humanisti, kot denimo Erazem Rotterdamski, so bili še veliko bolj kritični. Toda razlika med humanisti in protestanti je bila v tem, da so humanisti ostali znotraj Cerkve, medtem, ko so jo protestanti zapustili zaradi vpliva plemstva," še pravi Granda in dodaja, da je največja neumnost, ki se ob tem pojavlja, da je reformacija pospešila kapitalizem. V številnih najbolj zgodnjih kapitalističnih državicah, kot so bile tiste na območju sedanje Italije, nikoli ni bilo protestantizma.

Katoliška cerkev je Lutrove teze sprejela šele v prejšnjem stoletju
"Lutrove teze so bile predvsem namenjene reformi Cerkve. Vsekakor pa so imele posledično neki odmev in vpliv na tedanje države," pravi sociolog Dr. Marko Kerševan, sicer eden najbolj eminentnih preučevalcev religije na Slovenskem.

"Oktobra je bila 50. obletnica 2. vatikanskega koncila. Številni ugledni teologi, ki so spremljali ta koncil, so dejali, da je bil v bistvu naslednik reforme, ki so jo pripravili in predlagali protestanti. Zato bi bilo morda prav, če bi se koncil tedaj zahvalil za reformno delo, ki so ga protestanti pripravili," dodaja Kerševan. Koncil je namreč posredno sprejel in uveljavil nekatere protestantske teze.

Protestantska cerkev je sicer za razliko od katoliške sprejela neposredno načelo o cerkvi, ki neprestano potrebuje reformiranje. Katoliška cerkev pa to počne bolj posredno, vsekakor pa sprejema določene reforme, čeprav za to potrebuje precej časa.

Eden izmed takšnih primerov je bogoslužje Katoliške cerkve v ljudskem jeziku, saj so latinščino množično začenjali opuščati v prejšnjem stoletju, medtem ko so jo protestanti že v času reformacije. " Gre za primer faznega zamika," pravi Kerševan.

Lutrove teze in sodobnost.
"Dobro bi bilo, če bi jih kdo napisal za današnji čas," pa o Lutrovih tezah in njihovem pomenu v 16. stoletju meni publicistka Spomenka Hribar. "Vsekakor je tedaj šlo za prelom v evropskem duhu. Tudi Slovenci smo dediči tega. Vendar ne samo prek Trubarja, temveč tudi v načinu razmišljanja."

Hribarjeva tudi meni, da bi bilo morda tako za današnji čas kot za današnjo Katoliško cerkev in za Vatikan koristno, če bi znova prišlo do podobnih tez, ki bi naredile takšen pretres kot takrat. "To je bil prvovrstni dogodek za celo Evropo," je še dodala Hribarjeva.