Vloga Tita med in po vojni je bila po mnenju Andreje Valič iz Študijskega centra za narodno spravo ta, da je na eni strani propagiral izrazito komunistične ideje o enakosti in boju za socialno pravičnost, na drugi strani pa se je obnašal kot absolutistični vladar s svojim dvorom in razkošnim življenjem. "Med vojno je poleg osvobodilnega boja izvajal tudi krvavo komunistično revolucijo in obračunavali s političnimi nasprotniki, ki bi ga po vojni mogli ogroziti, po vojni pa je z njimi dokončno obračunal. Ko mu je zmanjkalo nasprotnikov, pa je začel obračunavati še z delom samih komunistov." Njegov avtokratski režim pa je od 50. let do smrti veljal za najbolj demokratičnega med komunističnimi režimi, še vedno pa je bil sistem, ki se je ustvaril pod njegovim vodstvom, totalitaren s številnimi kršenji človekovih pravic, je za MMC pojasnila Valičeva.

Titova vojna vloga: Boj proti okupatorjem
Po drugi strani pa je Zdenko Čepič z Inštituta za novejšo zgodovino za MMC povedal, da je bila Titova medvojna in povojna vloga v tem, da je vodil odpor proti okupatorjem. Tito je po njegovem mnenju vešče bojeval osvobodilno vojno proti okupatorju, tako da je zaradi vojaške sile partizanske vojske, ki jo je vodil, dobil podporo tudi siceršnjih političnih in idejnih nasprotnikov. "Dokaj uspešno je svoje oziroma namere komunistov glede oblasti in sprememb družbenega reda zakrival, kar mu je dajalo v očeh zavenikov dokaj široko možnost političnega delovanja."

Povojna vloga pomembnejša, kot je v resnici bila
Po vojni je postal sorazmerno pomemben politik oziroma državnik v delu Evrope, kjer so se v vsej zgodovini križali interesi velikih sil. Dejstvo, da se ni uklonil političnemu diktatu Stalina in njegovi prevladi, pa mu je dalo položaj pomembnega državnika, pomembnejšega, kot je dejansko bila njegova resnična vloga v svetovni ureditvi. Državniški uspeh je dosegel kot eden najvplivnejših voditeljev gibanja neuvrščenih. V notranji politiki jugoslovanske države pa je imel položaj voditelja, pravi Čepič, ki je državo in njen sistem urejal tako, da je bil s samoupravljanjem nekaj posebnega. "Jugoslovanska država je prehajala iz reforme v reformo, zlasti v reforme organizacije države, kar pa se je po Titovi smrti pokazalo za usodno, kajti njegova karizma in državni ter politični aparat, ki je za njo stal, se je sesul in država, kakršno je ustvaril Tito, se je razletela."

Tito je za obračunavanja vedel
Na vprašanje, kakšna je odgovornost Tita za povojne poboje, je Čepič odgovoril, da je Tito kot politični in vojaški voditelj nove oblasti v Jugoslaviji za obračunavanje neposredno po vojni zagotovo vedel. Njegova odgovornost je bila v tem, da so vojaške enote, ki jim je poveljeval kot vrhovni poveljnik, izvedle poboje. "Koliko in kako pa je na samo izvajanje tega vplival, pa ni mogoče ugotoviti, verjeti pa je, da so ga po koncu o tem obvestili." Čepič je dodal, da je bila vloga Tita pri povojnih pobojih bolj pasivna kot aktivna, saj je imel med tem, ko so njegove enote poboje izvajale, skrbi z zavezniki zaradi Trsta, saj je obstajala celo možnost oboroženega spopada z zahodnimi zavezniki. Verličeva pa je po drugi strani dejala, da je Titova odgovornost za povojne poboje podobna kot pri Hitlerju in Stalinu za njune zločine. "Zagotovo gre vsaj za objektivno odgovornost in ker ni preganjal storilcev teh zločinov, lahko sklepamo, da je z vsem soglašal. Upravičeno lahko domnevamo tudi, da je bil Tito o kršitvah in zločinih seznanjen ali celo njihov pobudnik."

"Tito kot mit le reakcija na njegove kritike"
Razlogi, da je Tito tema, ki 29 let po njegovi smrti še kreše mnenja, so po mnenju Valičeve v tem, da se Tita ne obravnava kot kompleksno in protislovno osebnost, pač pa ga nekateri častijo kot boga - malika in poudarjajo samo pozitivne strani njegovega dela. Čepič vidi predvsem aktualne politične razloge. Pravi, da je aktualnost Tita predvsem odziv na akcijo njegovih kritikov kot pa neko načrtno ustvarjanje mita. Privrženci Tita po njegovem mnenju niso gojili tolikšnega njegovega kulta, dokler se nanj ni prilepilo negativno. Sam sicer meni, da bi bilo treba Tita vrniti zgodovini in zgodovinopisju, ne pa da je postal predmet ulice. Valičeva pa je opozorila, da je bila skozi desetletja trajanja komunističnega režima državljanom nekdanje Jugoslavije vcepljena zgolj pozitivna podoba Tita, ki ga je povzdignila v mit.

"Truman vrgel bombi zato, da je ohranil življenja, povojni poboji pa so bili izvedeni po kapitulaciji Nemčije"
Na vprašanje, ali Tita morebitna odgovornost za povojne poboje očrnjuje kot državnika (tudi ameriški predsednik Truman je ukazal napad na Japonsko z jedrskim orožjem), pa je Valičeva odgovorila, da je primerjava napačna. Dejala je, da je Truman vrgel atomski bombi zato, da bi končal vojno in ohranil na tisoče ameriških in japonskih življenj. Povojni poboji pa so bili storjeni že po kapitulaciji Nemčije in njenih zaveznikov, torej ni šlo več za bojne operacije. Čepič pa je poudaril, da je marsikateri izmed Titovih državniških sogovornikov o usodi Titovih nasprotnikov vedel. Dejal je, da je težko soditi tako, da jih gledaš predvsem kot krivce za žrtve med njegovim političnim in državniškim delovanjem. "Tita kot državnika je treba gledati širše in ne le v luči povojnih pobojev," je zaključil.

Ana Mušič
ana.music@rtvslo.si