Ta teden je na MMC-jev portalu zelo odmeval pogovor s prostovoljci iz društva Humanitarček. Socialni delavec Mišel Ristov je poudaril, v kakšnih stiskah so se znašli številni starostniki v Sloveniji, zgodbe teh pa so tako pretresljive, da se sprašuje, kakšna družba sploh smo?
V Humanitarčku na tegobe starejših občanov opozarjajo s projektom Vida (#projektVida). Gre za glasbeni in družbeno odgovoren projekt, ki opozarja na pozabljene starostnike, obenem pa tudi razkriva njihove zgodbe, saj nimajo pravega glasu, velikokrat niti telefona.
Zgodba Vide M., ki je začela #ProjektVida
"Vsi si želimo, da bi jih bilo čim manj. Projekt smo zasnovali z željo, da se vendarle nekaj premakne. Vedno več jih je, ne gre za dejstvo, da mi ne bomo zmogli, ampak predvsem za to – kaj pa bo z vsemi starostniki v Brkinih, Prlekiji, na Krasu? Teh mi ne moremo najti, zato je nujno, da jih ljudje najdejo," je v pogovoru za MMC dejala nevrologinja in predsednica Humanitarčka Ninna Kozorog.
Zakaj se projekt imenuje Vida? Zaradi gospe, Vide M., o kateri je društvo obvestila prodajalka iz vasi, ki omenjene gospe že dolgo ni videla, doma pa naj bi bila daleč iz vasi.
"Preden smo ugotovili, kje je doma, je preteklo pet dni. Gospo smo našli s pljučnico, potrebovala je takojšen prevoz v bolnišnico, a je čez manj kot dva dni umrla. Diagnoza: kaheksija, dehidracija, pljučnica. Po domače, shirana, dehidrirana, bolna," je pojasnila Kozorogova.
Obenem je priznala: "Ta zgodba me je zelo prizadela. Gospa je bila upokojena učiteljica, ki je na tak način končala življenje le nekaj metrov iz urbanega okolja, nekaj metrov od ljudi, ki jih je pomagala izšolati. Doma je imela samo napol pojedeno margarino in jabolka, malo mleka ter plesniv kruh. To je bilo vse od hrane. Na začetku smo mislili, da jo je nekdo izropal, a ni bilo tako. Gospa je dobesedno shirala."
Ljudje so projekt sprejeli res srčno
Podobnih zgodb je, na žalost, ogromno. Zaradi nizkih pokojnin in (visokih) stroškov marsikateremu upokojencu zmanjka denarja za hrano. Ob lakoti se začne prehranjevati z nezadostno hranljivimi živili. Razkrivanje tovrstnih zgodb na spletu in opozarjanje na stisko sta poskrbela za velik odziv. "Ne gre toliko za deljenje zgodb po spletu kot za to, da so začeli ljudje gledati okrog sebe, da so začeli opažati starostnike. Dnevno nam predajo kakšnega novega, trenutno jih imamo v 'obdelavi' več kot 70. Včasih je kar malo težko, saj marsikdo pozablja, da smo vendarle le prostovoljno društvo, da smo v rednem delovniku v službi, kjer od nas pričakujejo, da smo zbrani učitelji, vzgojitelji, socialni delavci in zdravniki," je pojasnila članica Humanitarčka in vodja delavnic Marjana Petek. "Vsaka zgodba, ki se je delila, je odprla oči vsaj nekaterim ljudem. In ogromno nam jih piše, da so se zaradi kakšne zgodbe odločili, da le "raziščejo", zakaj soseda zbira kartone, da so komu plačali kakšen nakup ... So pa ljudje resnično srčno sprejeli ta projekt in nekateri pripravijo za te starostnike res lepe paketke kar samoiniciativno," je dodala. Člani ekipe se pri svojem delu spopadajo z različnimi birokratskimi ovirami. A kot pravi Ninna Kozorog, so te sicer zahtevne, vendar pa so največja ovira prav starostniki, ki zavračajo pomoč zaradi sramu. "Predvsem njihovo dojemanje revščine in začetno zavračanje pomoči. To je obenem tudi problem družbe, ki stigmatizira revščino," je še poudarila Kozorogova.
Izvirni članek, v katerem je govora tudi o sramu, ki onemogoča iskanje pomoči, tedenskem jedilniku treh starostnikov in socialnih stiskah, ki razdvajajo družine, lahko preberete spodaj:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje