Nekje do leta 1985 je imel tudi takratni JNA svoje zveze v tem objektu. Zaradi tega so dobro vedeli, kje točno je center vseh zvez in kako pomemben je. Z njegovim uničenjem bi naredili resnični mrk in molk tako pri televizijskih gledalcih kot tudi pri radijskih poslušalcih.

Zveze na Kumu so povezovale Hrvaško, prek Pohorja Avstrijo, prek Krvavca Ljubljano, Plešivec, Trdinov vrh, Boč, Krim in še nekaj drugih zvez. Vse te zveze so delovale v obe smeri, tako da je bilo to sestavljeno iz oddajnih in sprejemnih enot. JNA se je zato lotil Kuma, kar pa jim je uspelo le delno. Naredili so ogromno škodo, popolni mrk in molk pa jim je požrtvovalna posadka oddajnega centra preprečila.
Bil je petek, 28. 6. 1991, ob 14. uri in 15 minut, ko sta iz smeri vzhod prileteli letali JNA in začeli mitraljirati in bombardirati Oddajni center Kum. Kaj podobnega do tistega trenutka ni pričakoval in doživel še nihče – ne ekipa na oddajnem centru ne enote teritorialne obrambe, ki so branile Kum. V tistem trenutku smo bili vsi presenečeni – ni besede, s katero bi bilo mogoče opisati stanje vseh navzočih: razočaranje, strah, bes, ponižanje, jeza, obup, pa vseeno visoka morala vseh, da branimo Kum in svojo domovino ter smo zanjo pripravljeni tudi umreti.
Vse to smo dokazovali s takojšnim popravilom na stolpu kot tudi v sami zgradbi na oddajniških aparaturah. Poškodovano je bilo praktično vse, kar je nujno za oddajo signala: aparature, kabli, valovodi, stolp, agregat, to je nadomestni vir energije, in sama zgradba. Pa vendar brez oddajnega signala nismo bili dlje kot tri ure. Tako smo znova vklopili oddajnike v rekordnem času in delovali naprej, seveda ne s polno močjo, pa vendar toliko, da so gledalci televizije in poslušalci radia imeli sliko in ton, kar pa je bilo v tistem času najpomembnejše. Danes se to ne da opisati tako, da bi bralec, ki ni bil zraven, občutil to, kar smo takrat občutili mi. Omeniti je treba, da nas k popravilu in delu na samem stolpu ni nihče silil, saj je bila velika možnost ponovnih napadov, vendar sem prepričan, da nismo s takšno vnemo in zagnanostjo do takrat nikoli prijeli za delo, nekaj nepopisnega nas je gnalo.
Neprestano smo dobivali obvestila, naj bomo pozorni, da so se v Zagrebu dvignili helikopterji, da so znova v zraku letala in podobno. Vse to smo jemali resno in bili pozorni, vseeno pa smo se še naprej trudili tako ponoči kot podnevi, da smo aparature usposobili, kolikor je bilo mogoče, čim bolje in zanesljivo.
Takšne neprespane noči in dneve smo imeli vse do torka, 2. 7. 1991, ko smo, na koncu z močmi, čakali predvideno izmeno in težko pričakovano pot med svoje najdražje. Toda bilo je drugače. Okoli 10. ure smo dobili obvestilo, da bombardirajo Oddajni center Krvavec in naj se umaknemo na varno. Največji strah vseh je bila misel na kakšno žrtev. Neprestano smo imeli pred očmi ranjenca petkovega napada, ko nihče ni vedel, ali bo preživel.
Odšli smo v planinski dom in v kleti čakali kakšnih 10 minut, nato se je znova začelo isto, kot smo slišali in videli v petek. Takoj po končanem napadu smo se vrnili v oddajni center. Slika še grozljivejša kot petkova. Bilo je še večje uničenje in poškodovanje zgradbe, stolpa in aparatur.Enako zagnano kot prvič, smo se lotili popravila tudi tokrat – uspelo nam je. Gledalcem in poslušalcem smo omogočili, da so lahko spremljali aktualne dogodke, kar je bilo takrat sila pomembno.
To so bili trenutki in dnevi, ki jih ni mogoče pozabiti. Izkušnja – zagotovo najtežja v življenju – kakršne si ne želimo nikoli več. Enako so doživljali naši domači, slišali so o napadih na oddajni center, kaj je z nami, pa kar nekaj časa niso vedeli. Zato smo tudi v teh mirnih časih zaskrbljeni in jezni, ko slišimo dostikrat površne ocene takratnih dogodkov, in sicer iz ust različnih politikov, ki imajo zdajšnje sladko življenje po zaslugah takšnih, kot smo bili mi na Kumu: srčni, pogumni in ponosni v borbi za Slovenijo, s čimer pa se marsikdo izmed omenjenih politikov ne more pohvaliti.
Foto: Stane Sršen