MMC se je s političnima analitikoma ob bližajočem se kongresu SD-ja in ob očitkih o preveliki naklonjenosti desnici prvaka SD-ja Boruta Pahorja pogovarjal o stanju na t. i. slovenski levici.

Kaj pomeni Borut Pahor za SD?
Samo Uhan: Odvisno od podpornikov znotraj SD-ja, ker SD očitno ni tako monolitna stranka, kot sicer deluje navzven. Zelo verjetno je ta stranka v enem delu z njegovim načinom vodenja razočarana oz. ne soglaša. V delu, ko se zdi, da stranka izgublja svoj tradicionalni profil, to je socialdemokratski. Ko se je znašla skupaj v prostoru z vsaj v enem delu konkurenčno stranko Pozitivno Slovenijo. Pahor lahko pomeni zaostrovanje v stranki ali pa obrat v vsebini.
Matevž Tomšič: Uspehe, ki jih je stranka dosegala v obdobju po letu 1990, je dosegla pod Pahorjevim vodstvom. Preden je Pahor prevzel stranko, je ta dokaj stagnirala, potem se je začel vzpon, ki je dosegel višek leta 2008. Stranka je na zadnjih volitvah precej izgubila, a se je v teh pozicijah obdržala večinoma po zaslugi predsednika stranke. Pahor je kljub vsem kritikam, ki letijo nanj in so letele nanj, ko je bil še predsednik vlade, in so bile številne tudi upravičene, nedvomno za stranko zelo pomemben. Tudi kandidati za predsedniško mesto ne po karizmi, ne po ugledu, ne po teži, ki jo imajo med volivci, niso niti približno blizu njega.

Kakšna je prihodnost stranke brez Pahorja?
Samo Uhan: Tega ni mogoče na pamet ugotoviti. Odvisno od dogodkov doma, na političnem prizorišču. Ali se bodo razmere na neki točki zaostrovale naprej. Takrat so mogoči tudi kakšni radikalnejši premiki v slovenskem strankarskem prostoru. Odvisno od politike stranke in odnosa do aktualnih vprašanj. Če bi se stvari tudi v ekonomskem smislu zaostrovale, bo stranka zelo verjetno morala premisliti, zagovornik katerih družbenih shem bo.
Matevž Tomšič: Stranki bi podpora, ki ji je zdaj kar narasla, precej padla. Ne gre samo za osebnostne lastnosti Pahorjevih protikandidatov. Gre tudi za to, da predstavljata neko bolj ideološko, radikalno alternativo. Pahorju očitata, da je premalo levičarski. Zagovarjata bolj trdo levičarsko pozicijo, kar stranki ne bi koristilo. V najslabšem primeru bi se ji lahko zgodilo, da bi se na prihodnjih volitvah borila za obstanek v DZ-ju.

Kakšni so voditeljski potenciali drugih kandidatov za predsednika SD-ja - Patrika Vlačiča, Igorja Lukšiča in Zlatka Jenka?
Samo Uhan: Lukšič in Vlačič sta iz ministrskega nabora, tretjega ne poznam. V primerjavi s Pahorjem jima mogoče manjka kaj karizme. Bolj bi se morale izpostavljati njune kompetence pri reševanju konkretnejših vprašanj. Zanesljivo pa nimata te karizme, kot jo ima Pahor.
Matevž Tomšič: To so ljudje, ki nimajo neke velike karizme, ki ne privlačijo volivcev. Pahor to karizmo ima. Ne Lukšič ne Vlačič tega nimata. Tudi z nekimi strašnimi voditeljskimi sposobnostmi se do zdaj nista izkazala, čeprav sta bila oba ministra. A s svojimi dejanji nista bila preveč prepoznavna. Lukšič, recimo, se je v spomin vtisnil s precej neposrečeno, ideološko akcijo Stisnimo roke v pest, s katero naj bi počastil 20-letnico osamosvojitve, združil dan upora proti okupatorju in dan državnosti. Po tem sem si ga jaz zelo zapomnil, da bi pa kakšno hudo spremembo naredil, ki bi pomenila premik naprej ... Isto velja za Vlačiča. Po čem smo si ga zapomnili? Po divjanju na avtocesti po odstavnem pasu in po udeleževanju na raznih zabavah. Tudi po voditeljskih sposobnostih bi težko rekel, da sta neki adut stranke v primerjavi s Pahorjem.

Je SD izgubil socialnodemokratski profil, je šel Pahor preveč v desno?
Samo Uhan: Tako pravijo njegovi protikandidati, ki so pomembni znotraj stranke. V smislu, ko Pahor precej nekritično sprejema predvsem to evropsko neoliberalno agendo. V enem delu je to nekritično sprejemanje prisotno tudi doma.
Matevž Tomšič: To so pogoste obtožbe, ki letijo nanj iz njegovih radikalnejših levičarskih krogov. Pozicija, ki jo zagovarja Pahor, je pozicija, ki jo zagovarja moderna evropska socialdemokracija. Tukaj ne vidim, da bi šel preveč v desno.

Kakšna bo/bi morala biti strategija združevanja na levici?
Samo Uhan: Klasičnega združevanja, kot smo ga videli v preteklosti v povezavi strank okoli Drnovška, na levici ne bomo videli. Tudi ni videti potrebe, za zdaj. Zelo verjetno se bo poskušalo nastopati s strategijo komplementarnosti, dopolnjujočih programov. Zunaj parlamenta so ostale predvsem stranke, ki se bodo poskušale umestiti ob dve največji opozicijski stranki. Tista združba, ki je ostala zunaj parlamenta, je lahko v enem delu še bolj heterogena, kot ta, ki je v DZ-ju. Na eni strani imamo TRS - stranko, ki zagovarja trajnostni razvoj, na drugi imamo še Zares in LDS, z zelo verjetno bolj liberalnim programom. Tisto, kar je v parlamentu, bo igralo neko strategijo dopolnjujočih programov, ker Pozitivna Slovenija očitno ne bo šla po poti liberalnega programa, ampak vsaj v enem delu dobiva neki zgled in referenco v Franciji, v smislu socialistične stranke Hollanda.
Matevž Tomšič: O tem ne morem dajati ocen ali napotkov. To morajo politični akterji odločati sami. Moderne levice socialdemokratskega tipa, kot obstaja, npr. v skandinavskih deželah, tega je v Sloveniji zelo malo. To je opcija, ki bi bila moderna in jo najbolj pooseblja prav Borut Pahor, ki dejansko deluje kot neki moderen socialdemokrat in uživa neki ugled. Ostalo pa nima s to moderno levico prav veliko skupnega. Ali gre za neki ideološki radikalizem, ali dokaj ortodoksno ideologijo, ki je vezana na nekdanji režim, na neko varianto socializma, ali pa preprosto za neka oportunistično vzpostavljena omrežja. Vidimo, da so med ključnimi igralci na levici ključne razlike. Če vzamemo Jankovića in Pahorja - težko bi našla skupno soglasje. Prepad je tukaj le prevelik. Pahor je s svojimi pogledi izrazito v manjšini.

Kakšen je odnos SD - Pozitivna Slovenija?
Samo Uhan: Vse stranke v DZ-ju so nekako v tekmovalnem razmerju. Vsaj v enem delu se ju vidi tudi v smislu bitke za prestiž glede vprašanja, kdo je zdaj vodja opozicije. Ali klasični SD ali nova stranka, ki še mora najti svoj profil. Del tega razumevanja je vezan na osebnostne karakteristike obeh vodilnih, zdi pa se mi, da je tega potencialnega konflikta manj v volilni bazi kot v samih volilnih vrhovih. Tisti, ki so volili obe stranki, vidijo večjo potrebo po sodelovanju, kot se to kaže v praktičnem parlamentarnem življenju obeh strank. Tega konflikta je na terenu manj, kot ga je videti v DZ-ju.
Matevž Tomšič: Enoznačen odgovor je težek. Precej jasen je odnos med Pahorjem in Jankovićem. Pahor je Jankoviću namenil določene zelo ostre izjave, njegova ocena o Jankoviću je bila zelo negativna, češ da gre za nekega avtokrata. Ne gre za neko bližino. Tako v pogledih kot v slogu sta si politika diametralno nasprotna.
Drugo je, kakšen je odnos med strankama. Pahor stranke ne obvladuje zdaj in ne pred volitvami. Določeni ljudje so v stranki, ki nekako bolj priznavajo avtoriteto nekoga drugega kot samega predsednika SD-ja, ki so bolj naklonjeni povezavi s PS-jem. Stranka je razpeta med tem, da bi videla PS kot tekmeca in med tem odnosom do PS-ja kot naravnega zaveznika.

Kakšno levico bi potrebovali v Sloveniji?
Samo Uhan: Moderno levico. Tako kot tudi moderno desnico. Za zdaj ne pri eni in ne pri drugi strani tega ne vidimo. Predvsem pri desnici tudi ne, ker se zelo, zelo oklepa absolutno preživelih konceptov, ki očitno izginevajo tudi na ravni Evrope, npr. tega klasičnega neoliberalnega v ekonomskem smislu in konservativnega glede vrednot.
Levica naj poskuša na novo definirati vsebine, ki so bile včasih klasične socialdemokratske in so vsaj v enem delu tudi že izživete. Predvsem gre tu za ključno vprašanje razvoja. To bo ključno vprašanje za prihodnost in zdi se mi, da bo slovenska levica morala zavzeti stališče do tega, kar se v Evropi dogaja, ker se ta vprašanja zelo na široko gleda.
Matevž Tomšič: Levico socialdemokratskega tipa, ki uspe združevati zagotavljanje socialne pravičnosti, na drugi strani pa ustvarjanje nekega ugodnega gospodarskega okolja. Pahor ji je z vsemi svojimi napakami definitivno še najbližje.

Ali levica, kot jo pooseblja npr. Lukšič oz. kot jo poznamo v Sloveniji, sploh še je?
Samo Uhan: Na splošno je problematična ta delitev na levico in desnico, predvsem zato, ker je šlo običajno za opredeljevanje do posameznih vprašanj. Levica se je povezovala z vprašanji, ki so se kristalizirala na referendumih o človekovih pravicah. Manj pa je bilo izpostavljenih vprašanj glede vsebin, vezanih na socialo in gospodarstvo. Včasih se je zdelo, da ni pravih razlik med desnico in levico. Tudi pri Pahorju je ta težava. Pahor ne vidi težav v ostrih varčevalnih ukrepih, ker se mu zdi to nujno za rešitev ekonomskih težav države. Zdelo se je, da je bilo tudi v preteklosti premalo razlik med levico in desnico.
Matevž Tomšič: Del volivcev še vedno podpira tradicionalne levičarske pozicije. Kar dosti imamo še nostalgije za prejšnjim režimom, prejšnjo državo. Ljudi, ki zagovarjajo neke trdne levičarske vrednote, je cel kup. Cel kup jih je v medijih, v akademski sferi, v civilni družbi. Radikalno levičarstvo je v nekih pomembnih družbenih sistemih celo precej močneje zastopano kot v volilnem telesu.
Je kar nekaj strank, ki se sklicujejo na to, da so bolj leve stranke. Konec koncev tudi Jankovićeva Pozitivna Slovenija ne glede na to, koliko razpravljamo o tem, ali je on sploh kakšen levičar. Ljudje, ki so bolj nostalgiki za prejšnjim režimom, ga podpirajo, ker ga prepoznajo kot svojega, ker tudi figurira kot kakšen Josip Broz - Tito. Nekateri imajo radi tak pristop. Za radikalnejše levičarje je Janković zagotovo sprejemljivejši kot Borut Pahor in tudi, kot bi bila Lukšič ali Vlačič.

Kaj, kdo lahko da odgovor, če nočemo neoliberalizma?
Samo Uhan: Edino pravo vprašanje je, kdo ga ne sme dati. Ne smejo ga dati banke in kapital. Morajo ga dati ljudje. Skozi sooblikovanje neke politike, ki je elementarno pravična in učinkovita. Morajo ga dati ljudje, ponuditi ga mora pa stranka s svojim programom.
Matevž Tomšič: Neoliberalizem se pri nas pojavlja kot neka floskula. Kar je najbolj bizarno, je to, da je pri nas na oblasti neoliberalizem, s tem izrazom operirajo tisti, ki dejansko obvladujejo družbo. Neoliberalizma pri nas ni in ga nikoli ni bilo. Bližje resnici je, da imamo pri nas še vedno neko obliko napol socializma, napol kapitalizma. Imamo sistem, ki je izrazito zaprt, kjer ima država veliko vlogo marsikje, kjer je ekonomija precej zaprta, kjer je dominantna ideologija nacionalnega interesa, kar je nasproti t. i. neoliberalizmu. Neoliberalizem se uporablja kot neka slabšalna oznaka, v bistvu gre pa tukaj za neki klasičen, izvorni liberalizem.

Je levica sposobna premagati družbeno-gospodarsko krizo?
Samo Uhan: Odgovor na to vprašanje se bo moral iskati z združevanjem. Zelo ekskluzivne teorije levo ali desno imajo manj možnosti, če nastopajo izolirane, ker nastaja konflikt. Desnica izhoda iz krize ne more ponuditi sama. Tudi izolirana levica sama ga ne more. V prihodnje bo šlo za iskanje nekega razvojnega konsenza, kjer se bo poskušalo oblikovati neki nabor vrednot, ki bo sprejemljiv in ne bo tak, ki bo nenehno generiral konflikte v družbi.
S tem konsenzom bi se izgubljal pomen klasične delitve, ki je nekako že preživeta. Ne bodo pa se izgubljali na vprašanjih, ki so nenehno na sporedu. Kako zagotoviti razvoj, ne da bi izločil polovico ali tri četrtine družbe. Na dolgi rok tak razvoj ni mogoč, ker nenehno generira konflikte.
Matevž Tomšič: Odvisno od konteksta. Levica, npr. v Skandinaviji, je sposobna kombinirati različne vrednote svobode in enakosti. Marsikje drugje pa ni tako in tudi pri nas ne. Ne vidim neke alternative. To, kar ponuja, recimo, največja opozicijska stranka, ki se deklarira za levo, je vse skupaj bolj neki skupek napihnjenih, a praznih obljub, nekega populizma, ki ne vsebuje realnih rešitev.