Manj kot dva meseca sta do prvega kroga volitev za predsednika republike. V nasprotju s prejšnjimi volitvami največje stranke še niso začele kovati svojega železa ali podpihovati ogenj pod tujim. Pa čeravno gre za politično najprestižnejšo funkcijo: državnega poglavarja. Zdajšnji predsednik Borut Pahor medtem po vseh merjenjih javnega mnenja prepričljivo vodi. Kje tičijo vzroki za takšno stanje, smo povprašali dva politična analitika. Prvi je sociolog na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ) Matevž Tomšič, drugi pa filozof na ljubljanski Filozofski fakulteti, Igor Pribac.

Pahorjeva kandidatura odvrača tekmece
Za oba je najočitnejši razlog moč Pahorjeve kandidature. "Ta trenutek imamo dejansko situacijo, v kateri aktualni predsednik nima kakšne velike konkurence. Vsaj za zdaj," je izjavil Tomšič. Presodil je, da je s Pahorjem vsaj do neke mere zadovoljnih večina ljudi, zato lahko računa na širšo podporo, poleg tega jo lahko najde tako na levici kot na desnici. "Ne vnaša nekih delitev in se v nasprotju s svojim predhodnikom nekako vsaj trudi delovati povezovalno," je naštel Tomšič. "Jaz bi rekel, da se še najbolj zameri tej t. i. trdi levici, bistveno bolj kot tistim, ki naj bi podpirali drugi politični pol."
"Opraviti imamo s predsednikom, ki je zelo močan kandidat in gotovo pomemben del tega, kar spravlja v zadrego stranke. Težko je najti kandidata, ki bi se bil pripravljen spopasti z njim, upajoč na zmago," je k temu dodal Pribac. Pritrdil je mnenje, da Pahor presega meje političnih polov; ne nazadnje tudi formalno, saj bo že drugič kandidiral nestrankarsko - s podpisi volivcev.

Ne (dovolj) privlačna/nagrajena funkcija
Močan dejavnik za primanjkljaj "kakovostnih kandidatov" je tudi to, da funkcija predsednika republike v Sloveniji relativno slabo plačana. "Podatki sicer niso najbolj sveži, a kot kaže, slovenski predsednik prejema plačilo, ki je med petimi najnižjimi na svetu," je povedal Pribac. Močni potencialni kandidati, ki bi lahko premagali Pahorja, obstajajo, "nihče ni takšnega kova, da bi bil nepremagljiv", je k temu dodal Tomšič, a v danih okoliščinah jih bodo stranke težko motivirale. Pribac je soglašal: "Funkcija je nezanimiva iz več razlogov. Za individualno motivacijo prvič zato, ker je finančno in tudi v resnici zelo skromno vrednotena. Dejaven poslanec, član več odborov, ki veliko potuje, lahko splete vezi, ki mu bodo veliko bolj koristile v prihodnjem življenju. Čedalje težje je dobiti, prepričati neke velike osebnosti, da vstopijo v politiko nasploh, kar vidimo iz volitev v volitve. Te predsedniške so res zaznamovane s tem, da imamo opraviti z zelo močnim kandidatom, ampak ugotovitev ne izpodbije tega trenda. Politika pri nas je tradicionalno nizko cenjena, čedalje bolj surov svet, kjer so čedalje nižji udarci še dojeti kot sprejemljivi."

Stranke hranijo strelivo za parlament
Še več, niti stranke same niso navdušene nad predsedniškimi volitvami. Kot se je izrazil sociolog: "narobe jim hodi", da so parlamentarne volitve blizu, že naslednje leto. "Stranke nočejo največjih adutov vložiti v predsedniško tekmo. Sicer menijo, da se morajo vanjo vključiti, vendar od njih ne bodo imele nekih bistvenih oblastnih koristi. Adute bodo uporabile na parlamentarnih volitvah," je napovedal Tomšič. Predsedniška funkcija namreč v primerjavi z zakonodajno vejo oblasti in vlado nima "nekih resnih operativnih pristojnosti".

Trditev sicer velja za največje stranke, zlasti koalicijski SMC in opozicijski SDS. Poleg prej omenjenega razloga zagotovo v tekmo ne bosta poslali svojih najvidnejših obrazov: Janeza Janše, Mira Cerarja; niti Milana Brgleza. "Zelo slabo bi bilo za stranko, če bi se voditelja na volitvah klavrno odrezala. Vsaj največje stranke, ki računajo na zmago na državnozborskih volitvah, gledajo s te perspektive in predsedniške puščajo v drugem planu," je dejal Tomšič. Tezo je podrobneje razdelal Pribac.

SMC po njegovem mnenju nima nikogar, ki bi lahko bil kos Pahorju, obenem pa je stranka prisiljena poiskati zelo prepoznavnega, zaželenega, močnega kandidata, če želi ohraniti videz velike in močne stranke za prihodnje volitve - in ne podobo stranke, ki je bila močna v preteklosti, danes pa je le še lupina. "Če hoče upati na ponovitev uspeha prejšnih volitvah, se mora izkazati tudi na teh predsedniških," je zatrdil. Cerarja in Brgleza "iz očitnih razlogov" ne more kandidirati, zdaj pa mora hitro najti že izdelanega kandidata. Časa za delanje nove politične osebnosti 2 meseca pred volitvami ni, je poudaril.

Pribac: Pahor je SDS-ov kandidat
Specifične motive je pripisal SDS-u. Če bi bil kandidat te stranke zelo uspešen, bi gotovost za preboj znižal - Borutu Pahorju. Prav Pahor je tisti, ki ga SDS želi videti še pet let na položaju, je zatrdil Pribac. "SDS je na prejšnjih volitvah Pahorja odločno podprl in pravzaprav zagotovil njegovo zmago. Njen niti ne tako zelo skriti kandidat je v resnici Borut Pahor. Kandidata, ki mu ga postavlja nasproti, mora pravzaprav postaviti zato, da prikrije to podporo, ki jo bo v domnevnem drugem krogu Pahor od te stranke prejel. Hkrati pa mora biti poraz dovolj dostojen, da stranka ne bo izgubila verodostojnosti na prihodnjih političnih soočenjih."

SDS se po Pribčevih besedah spoprijema tudi s konkurenco na desnici, pravzaprav je zaradi NSi-ja "postavljen v defenzivo". Kandidaturo je namreč že napovedala predsednica NSi-ja Ljudmila Novak in s tem odvzela primerjalno prednost špekulativni kandidatki SDS-a, Romani Tomc, v boju za prvo predsednico v zgodovini Slovenije. "Poleg tega je Tomčeva manj prisotna v slovenskem javnem prostoru, manj prepoznavna od Novakove in bi bila lahko poražena v nekem internem dvoboju na slovenski desnici, kar bi bilo za SDS slabo," je zatrdil Pribac. Napoved kandidature Novakove je sam sprejel z velikim olajšanjem, saj je prepoznal prvo resno kandidatko v poplavi, ki bi se lahko "odkrito in popolnoma normalno zoperstavila zdajšnjemu predsedniku".

Bo SD poenoten za Pahorjem?
Čisto samosvoj problem je Pribac pripisal tudi SD-ju. Ponovno je problem - Pahor. Stranka mu je "nekako napovedala" podporo (uradno se bodo o tem sicer še odločali, tudi poslanec Janko Veber se samoiniciativno ponuja za kandidaturo prek SD-ja), a je v dilemi. Če bo SD res stal za Pahorjem, se bo pozicioniral še bolj proti sredini, ker je "Pahor dojet kot sredinski kandidat", s tem pa bi se prostor na levi strani levice še bolj odprl ... levici. Še več, v drugem krogu bi se lahko izkazala konvergenca obeh strank, je nadaljeval Pribac. Tako kot v preteklosti, ko sta SD in SDS že "uspešno sodelovala pri marsikaterem finančnem projektu", bosta v drugem krogu podprli istega kandidata. "In to ne bo posebno dobro za ugled stranke," je zatrdil filozof.

Manjše stranke lahko le pridobijo
Vse druge stranke pa lahko le pridobijo, se strinjata oba. "Manjšim strankam udeležba prek svojih kandidatov koristi, tudi če ne zmagajo. Tipičen primer je NSi. Če bi njena kandidatka dobila deset odstotkov, bi bil to dober izid, saj je precej več od deleža na parlamentarnih volitvah. Če bi po drugi strani kandidat SDS-a dobil deset odstotkov, bi bil toneuspeh, saj je precej manj od izida volitev v DZ," je poudaril. Z udeležbo dobijo pozornost in platformo za širjenje sporočil in tudi če ne zmagajo, pridobivajo. Nekatere zunajparlamentarne stranke bodo predsedniške volitve poskušale izkoristiti kot izhodišče za preboj v parlament. "Tipičen primer je Zmago Jelinčič s svojim SNS-om," je poudaril Tomšič. In dodal: "Potem imamo take, ki jim preprosto godi javna pozornost."

Estradništvo in politika
Tokratni seznam (napovedanih, a še ne s podpisi podkrepljenih) kandidatur namreč vsebuje precej estradnikov, "ki nimajo nekih resnih možnosti, in to tudi sami vedo". Tomšič v tem ne vidi neke globlje zgodbe, Pribac pa je šel z analizo za korak globlje. Estradništvo je pojav, ki skozi zadnjih 20 let vse bolj prodira in se širi znotraj politike, Pahor pa je le zadnji predstavnik tovrstnega pojava in tudi njegov propagator, je zatrdil. "Imamo trend, ki ga lahko spremljamo že od prvih volitev, kjer je kot kandidat nastopal Ivan Kramberger, pa pozneje, ko se je kot kot kandidat pojavil Artur Štern - in se izkazal za namišljenega kandidata - trend, da ljudje izkoriščajo kandidaturo za samopromocijo, saj več pridobijo, kot izgubijo. Dodatno jo je okrepil Pahor, z načinom, kako je vlogo predsednika interpretiral. S tem je seveda za tekmece dobil ljudi, ki v svojem estradniškem življenju počenjajo zelo podobne stvari tistim, ki jih Borut Pahor počne kot predsednik."