Lea Ajmard je prišla iz Francije kot moški. Zapeljala jo je (takrat je bila on) Slovenka, s katero imata danes dva otroka. Trenutno je v tranziciji, torej v procesu, s katerim bo potrdila svojo pravo, žensko identiteto.

"Rodila sem se v moškem telesu, moje srce in možgani, če lahko tako rečem, so ženski. Telo pa čisto moško. Sem transženska, ki jo spolno privlačijo ženske. Odkar sem se javno razkrila, moram kar naprej ponavljati, da nisem gej. Če bi se že morala spolno opredeliti, bi zase rekla, da sem lezbijka. Čeprav to ni bistvo. Spolna naravnanost je pri moji tranziciji še najmanj pomembna. Biološka identiteta, notranje doživljanje samega sebe (družbeni spol) in spolna identiteta so tri popolnoma ločene dimenzije."

V naši kulturi je uveljavljeno, da se ljudje delimo zgolj na moški in ženski spol, določen ob rojstvu. V skladu s tem biološkim dejstvom so se prilagodili vzgoja in družbena pričakovanja. Gre za aksiom, o katerem se ne dvomi. Transseksualne osebe pa takšno dojemanje družbe postavljajo na glavo. V bolečem procesu samoidentifikacije se sprašujejo po usklajenosti njihovega notranjega doživljanja in biološkega spola. Gre za boleč proces odkrivanja prave identitete, ki ga skoraj praviloma spremljajo močne depresije, ki se ne malokdaj končajo s samomorom.

"Gre za medicinsko motnjo, ki se pri vsakem posamezniku izraža drugače," pojasnjuje psihiatrinja Irena Rahne Otorepec. "Na vrata ambulante največkrat potrkajo, ko so v globoki depresiji. Za njihovo občutenje nimamo zdravila. Prav nobenega smisla ni, da bi jih prepričevali. Pridejo po pomoč, ki je dolgotrajna in za telo zelo naporna." Konzilij, ki ga sestavlja skupina strokovnjakov, odobri proces potrditve spola. Pot se začne s hormonsko terapijo, konča pa z operacijo spola, kjer osebe potrdijo svoj dejanski spol. Del operacij se opravi v Sloveniji, druge napotijo v tujino.

Lea Ajmard nestrpno čaka na odobritev hormonske terapije. Medtem je zamenjala moško garderobo za žensko. Dela vaje za spremembo glasu in hodi na lasersko odstranitev dlak. Velik preobrat in olajšanje je začutila, ko so jo tudi v javnosti začeli prepoznavati kot žensko.

Katja Zgoznik koraka v nasprotno smer. Je v tranziciji, da se iz ženskega telesa prelevi v moškega. Njena notranja identiteta pri tem ostaja ženska. Ne želi si spremeniti imena niti ji ni pomembno, kako jo v javnosti naslavljajo – v ženski ali moški obliki. Rodila se je v ženskem telesu in zelo kmalu v otroštvu se je zavedela, da je lezbijka. Po hudih depresijah in poskusu samomora je o svoji spolni identiteti odprto spregovorila domačim.

Transspolne osebe so vsak dan podvržene diskriminaciji, tako v javnosti kot doma. Katja in Lea sta srečnici. Bližnji so ju sprejeli točno takšni, kot sta.

Katja je svoje žensko telo skrivala že od malih nog. Še do danes v njeni omari prevladujejo fantovska oblačila. Po operativni odstranitvi prsi je zato lažje zadihala in postala samozavestnejša. Operacijo je opravila samoplačniško v Zagrebu. Hormonsko terapijo so ji v Ljubljani odobrili pred slabim letom. Posledice so že vidne. Glas postaja globlji, na obrazu ji že poganjajo zametki moške brade, gostejša je dlakavost telesa, spreminja pa se tudi oblika telesa.

"Z vedno bolj fantovskim videzom se končno počutim usklajena sama s sabo. Gre za proces, da tisto, kar čutim, in to, kar kažem s svojim telesom, končno postaja eno. Začela sem tudi hoditi bolj pokončno," nasmejano in brez dlake na jeziku pove Katja. Zadnjo postajo svoje preobrazbe vidi v spremembi spola, vendar samo, če bo premagala strah, saj gre za naporne operativne posege in dolgotrajna okrevanja.

Aktivisti si prizadevajo za pravno priznanje spola. Trenutno lahko za spremembo spola zaprosi matičar na podlagi zdravniškega potrdila. Vprašanje pravnega priznanja statusa pa se v aktivističnih prizadevanjih razširi na vprašanje o smislu družbene determiniranosti na binarni sistem, torej delitve na moški in ženski spol. Če podvomimo o plemenitosti družbene ureditve, neenakomerne delitve moči in dobička v zahodni družbi, je treba podvomiti tudi o človeku iz perspektive zgolj ženske ali moške identitete. Zato si prizadevajo, da lahko vsak posameznik zgolj na podlagi samoidentifikacije in osebne odločitve izbere pravno obliko svojega spola.

V prispevku o umestitvi transspolnosti v našo družbo govorita tudi pisateljica in lezbična aktivistka Suzana Tratnik (avtorica knjige Ime mi je Damjan) in sociolog Roman Kuhar.