Čeprav ima mama končano fakulteto in še polovico drugega, zelo zahtevnega študija, je po nizu življenjskih udarcev in naključij začasne zaposlitve našla v kuhinjah.

Težave s preživetjem, visokimi stroški najemniških stanovanj, sta kljub temu imeli že pred epidemijo: "Denarja za malico nisem imela, zato so mi sošolci od svojih malic odstopali sendviče in jabolka od malice. Z zaposlenimi v šolski kuhinji sem se dogovorila, da mi dajo ostanke od malic, sošolci so mi kdaj posodili kakšen cent … Problem je bil tudi s šolskimi knjigami, ker jih nisem mogla kupiti, veliko je bilo prepiranja z učitelji, zakaj jih nimam, običajno je to potekalo pred vsemi sošolci. Vedno mi je bilo grozno, ker ne moreš razložiti vsem v razredu, zakaj ne moreš imeti šolskih stvari, ki jih potrebuješ."

Začetek epidemije je bil s šolanjem na daljavo, ki je bilo zaradi hude disleksije za Mojco zelo zahtevno, s pomanjkanjem priložnosti za honorarno delo in z začetkom mamine onkološke bolezni eno najhujših obdobij v njunem življenju: "Ko se je korona začela, nisem imela računalnika, čeprav sem obiskovala šolo, v kateri je bil računalnik obvezen. Spremljanje pouka na daljavo, prek Zooma, je bilo grozljivo. Potem pa je še mami zbolela in sem imela na eni strani šolo, na drugi pa mami, ki jo vidim in slišim, da ne bo mogla normalno delovati še dolgo časa. Grozno je bilo, grozno!"

Ob raku v zadnji stopnji resno razmišljala o samomoru

Mojčina mama zaradi vseh epidemičnih omejitev v zdravstvenem sistemu kljub velikemu pešanju moči in zelo slabemu počutju skoraj vse leto ni dobila prave diagnoze.

"Diagnoza je bila Hodkingov limfom, rak limfatičnega sistema četrte stopnje. Vsi so mislili, da se ne bom izvlekla, in takrat je hči, ki še ni bila polnoletna, prevzela vse gospodinjstvo. Jaz sem bila le ležeča figura v postelji, ki je veliko bruhala. Bila sem povsem obupana in sem zelo resno razmišljala o samomoru, o tem sva se takrat tudi pogovarjali. Sploh mi ni jasno, kako je preživela čas do polnoletnosti. Biti v izolaciji z mamo, za katero misliš, da bo umrla ali pa se bo od obupa ubila, v podnajemniškem stanovanju, za katero ne veš, kako ga boš plačal ali pa si že dolžan nekaj najemnin, v katerem je hladilnik prazen, ko ne moreš do sorodnika, ker ga v bistvu nimaš... Ko ti prijatelj tudi ne more priti na obisk, ker je prepovedano ... V bistvu si sam med štirimi stenami in takrat sva se resno spraševali, ali bova šli živet pod most. Vsaj dvakrat so nama skoraj elektriko odklopili, mobilni telefon so nama v tistem letu odklopili trikrat, hladilnik je bil zelo pogosto prazen in če hči ne bi šla delat, bi midve že takrat bili brezdomki. In zato ni bilo nikakršne možnosti, da bi Mojca takrat ob vsem tem hodila še v šolo, še posebej ne od doma, prek Zooma in brez neke čustvene in moralne podpore učiteljev," je trdno prepričana mama.

Vsaj tri tedne jedli le jogurte iz humanitarne pomoči

Še niti polnoletna Mojca je z zelo omejenim zaslužkom in z mamo, ki je bila po kemoterapijah shujšana do neprepoznavnosti in z zelo negotovimi napovedmi o možnostih ozdravitve, preživela vse stopnje, od obupa, jeze, obtoževanja, samoobtoževanja do iskanja moči, kako vleči ta voz še namesto mame: "Nisem vedela, kako se sploh česa lotiti, vedela sem, kaj so računi, vedela sem, kako jih plačati, nisem pa vedela, kje dobiti denar za vse. Mami je imela velikokrat, res velikokrat objokana izpade, da ne zmore več, da je obupala, in v nekem trenutku sem spoznala, da v resnici sama nosim vse odgovornosti in da sem edina, ki še ima upanje, da bova preživeli in da bo še vse OK. To je bilo res zelo težko."

Mojca ni imela nikogar, na kogar bi se lahko obrnila in zanesla. Čeprav imata z očetom, ki živi v tujini, zelo lep odnos, jima ne finančno ne osebno ni mogel in ne more pomagati. Znašla se je, kot je pač vedela in znala: "Veliko, veliko, veliko je bilo izposojanja po 20 evrov, samo da imava nekaj, da lahko preživiva. In sva lahko šli po špagete in jih jedli same ali z malo masla, ničesar skoraj nisva imeli. Nekajkrat sva dobili kakšno humanitarno pomoč, v njej sva nekoč dobili kakih 100 jogurtov, imeli sva jih celo v zmrzovalniku. Vsaj kakšne tri tedne nisva jedli nič drugega kot le jogurte, bilo je zelo težko. Mami je tudi shujšala že zaradi bolezni, jaz pa zato, ker nisva jedli nič normalnega, povsem sva shirali."

Še danes mi ni jasno, kako takrat nisva umrli

Še mesece po tem Mojco ob spominu na čase, ko je bilo treba prosjačiti prijatelje za vsak cent, oblijejo solze: "Še zdaj imam odpor do tega, da koga prosjačim, tak grozljiv odpor, raje ničesar ne jem, kot pa da spet težim komu. Ko sem morala prijateljem reči, ali mi lahko posodijo dva evra, sem se skoraj razjokala. Saj so me vsi razumeli, ampak …"

Tudi za Mojčino mamo je izposojanje denarja ena težjih stvari, v katere sta bili prisiljeni: "Vse dobre prijatelje sem izgubila, ker sem jim še zmeraj dolžna denar. Takrat sem si želela samo to, da hči preživi, zase sem bila tako prepričana, da ne bom. Spomnim se dne, ko je dopolnila 18 let, tako ali tako ji nisem mogla ničesar podariti, sem pa razmišljala, da tudi če umrem jutri, sem vsaj dočakala njen 18. rojstni dan. Ne moreš razmišljati o ničemer, ne naprej, ne nazaj. Hči je postala umetnica v preživetju, tudi s tem, da je kuhala čudeže iz stvari, ki jih ni bilo doma. Še danes mi ni jasno, kako nisva umrli, ne ona, ne jaz."

Živeli od prihranjene malice in ostankov iz kuhinje

Ko se je življenje začelo vračati tudi v gostinske lokale, je Mojca vsak možen trenutek delala, ne le zaradi denarja: "Kuharje sem prosila, ali mi lahko dajo, kar ostane, takrat sva imeli zmrzovalnik poln juh, obar, zamrzovali sva vse, kar je in kar ni bilo mogoče. V službi nisem jedla, kvečjemu kakšno jabolko sem grizljala, da sva lahko imeli potem mojo malico doma obe in da sva imeli kaj odmrzniti ob dnevih, ko nisem delala."

Kar se je zgodilo zadnje tedne, ko zaradi poškodbe skorajda ne more delati, ko je finančna stiska še večja, saj ima Mojca blokiran račun. V želji, da bi srednjo šolo končala ob delu, je namreč vplačala šolnino, a zaradi nenehno spreminjajočega se urnika v službi, domačih stisk in težav z disleksijo šolanja ni zmogla končati, ves zaslužen denar pa sta morali dati za selitev in plačilo varščine. Zdaj ji je prav izvršba za šolnino blokirala račun.

Njena mama osebnega računa že nekaj časa sploh ne more imeti, saj je ujeta v nenavadno zakonsko past. Lastnik manjšega podjetja, v katerem je bila direktorica, nikoli pa ni bila lastnica podjetja, jo je z begom v tujino pustil v zakonodajni luknji, v popolnoma brezizhodnem položaju, iz katerega se brez odvetnikov ne more izviti, lastnika propadlega podjetja pa že kakšno desetletje iščejo z mednarodno tiralico.

Vsak mesec prosim boga, naj sestra na onkologiji ne vstavi kartice v sistem
Posledica ni le to, da mama ne more prejemati bolniškega nadomestila in da se nikjer ne more zaposliti, pač pa tudi, da sta v najhujših časih ostali brez socialne pomoči in da je mama, čeprav onkološka bolnica, ostala brez vsaj osnovnega zdravstvenega zavarovanja, dopolnilnega si sploh ne more privoščiti. »Biti brez zdravstvenega zavarovanja pomeni, da ne moreš k zobozdravniku, čeprav veš, da boš ostal brez zoba. Med kemoterapijo mi jih je izpadlo kar dvanajst.

Pomeni, da kljub visoki vročini ne moreš do zdravnika. Vsak mesec moram dobivati injekcije, da ostanem zdrava, in vsak mesec prosim boga, da sestra, ki me sprejme na onkologiji, ne vstavi moje zdravstvene kartice v sistem in ugotovi, da nimam zdravstvenega zavarovanja.« Brez redne mesečne doze tega zdravila se njeno zdravstveno stanje lahko zelo hitro močno poslabša. "Nazadnje, ko ga nisem dobila, mi je telesna temperatura narasla na 41,6 stopinje, od krčev sem se celo noč 'odbijala od tal'. Ne moreš nadzirati mišic, vsa koža ti gori, ne veš, ali boš prej bruhal ali sedel na straniščni školjki. Katastrofa, takrat nič ne pomaga, ne prhanje, nič ne moreš jesti, ne znam opisati …" Zdravstveno zavarovanje bi ji tudi omogočilo vpogled, ali njen rak zares miruje. Na rednem pregledu namreč letos še ni bila.

Delala na rojstni dan, da se je vsaj lahko najedla

In med vsemi temi tegobami, v skorajda praznem najemniškem stanovanju, v katerem so na tleh le dve žimnici in premajhen kavč, je brez darila, torte, kaj šele praznovanja Mojca pred kratkim dočakala 21. rojstni dan. Kljub poškodbi ga je preživela v službi:

"Čeprav sem poškodovana, sem morala delati ves dan. Ampak vsaj jedla sem lahko malo več. Nisem pa ga preživela, kot sem si želela." Če bi lahko, bi si vsaj za rojstni dan kupila: "Pistacije! Pistacije res pogrešam, pa sadje tudi, še posebej jagodičevje. In želim si, da bi lahko šla v kakšno restavracijo na burger, vedno vsi govorijo, kam gredo jest ali kaj vse si naročijo, midve si tega ne moreva privoščiti."

Kot si ne moreta privoščiti, da bi Mojca pri 21 letih sploh prvič šla čez slovensko mejo, vsaj na izlet, če so jima počitnice že povsem nedosegljive. In da bi vsaj tu in tam lahko šli kupit hrano, ne da bi sproti seštevali dobesedno vsak cent: "In vidim, kakšni mojstrici sva postali v prikrivanju svoje stiske, kako biti nasmejani in ne pokazati, koliko sva v bistvu žalostni. Najhuje mi je, ko grem v trgovino in gledam ljudi, ki imajo polne vozičke. In pomislim, da sem prišla po natanko tri stvari, ker imam na voljo natanko štiri evre in 16 centov. In ne vem, kdaj nazadnje nisva seštevali teh centov, da bi lahko nalagali v voziček … ne vem, ne spomnim se tega dne," med jokom razmišlja mama.

Delati toliko in v več izmenah in se hkrati še šolati je neizmerno težko

Mojca je dekle, ki je zmoglo prenesti psihična, fizična in finančna bremena, pod katerimi se sesede in popusti veliko starejših. Čeprav je surovo življenjsko šolo opravila z odliko, vse bolj občuti, da bo za boljšo prihodnost pomembna tudi formalna izobrazba. "Najbolj bi mi pomagalo, če bi lahko plačala šolo in se ji tudi posvetila, da bi imela zanjo čas, da bi lahko delala manj brez strahu, kako bova plačali vse stroške in kako preživeli. Ker delati toliko, kot delam zdaj, zraven pa hoditi še v šolo, je res zelo zahtevno. Zato bi si želela, da bi mi kdo nekako pomagal, da bi naredila šolo in nato delala stvari, ki me res veselijo. Rada bi šla tudi študirat, a ne vem, kako bi mi to zneslo, če bi delala toliko, kot delam zdaj."