Gams, vodja odseka za inteligentne sisteme Instituta Jožef Stefan, je v intervjuju za MMC predstavil svoje videnje stanja na področju slovenske znanosti.

Glavni tajnik SVIZ-a je za medije dejal, da med znanstveniki vlada molk, zato javnost ne pozna težav, s katerimi se spopadajo. Kaj torej pesti slovenske znanstvenike?
Poglavitni problemi znanosti so podobni problemom vseh intelektualno vrhunskim poklicem v javnem sektorju od visokega šolstva do sodstva ali zdravnikov - povprečna plača je v zadnjih letih dejansko zaostala za inflacijo za 5-10 odstotkov, za pokojninami prek 10 odstotkov in približno za 15 odstotkov za povprečno slovensko plačo. Človek se lahko samo vpraša - kje je logika, da so plače znanstvenikov ali univerzitetnih profesorjev rasle za 10 in več odstotkov počasneje kot pokojnine?

Med drugimi problemi velja omeniti politično podrejanje znanosti in nerazumevanje ter neupoštevanje specifike pri novem plačnem sistemu. Tako npr. vsi vemo, da je treba bolje povezati znanost in gospodarstvo, ko pa pogledamo sistemske predloge, vidimo, da so ponekod v očitnem nasprotju, naše pripombe z utemeljenimi argumenti se preslišijo. Šele s protestom in stavkami področja dosežejo, da se jim vsaj delno ugodi.

Omenjajo se težave zaradi politično zaposlenih direktorjev upravnih odborov javnih raziskovalnih zavodov.
Ko je bila razprava v parlamentu pri uvajanju novega zakona, bi moral predlagatelj našteti tri podobne primere v drugih državah. Pa jih ni znal, ker je takšne primere mogoče le s težavo našteti na prste. Kljub temu je glasovanje uspelo, saj poslanci lahko volijo povsem po svojem mnenju, četudi je takšna rešitev daleč od povprečne evropske ali svetovne.

So direktorji torej politično nastavljeni? Zakaj je to problematično?
V praksi do največjih težav v upravnih odborih inštitutov prihaja zato, ker so ponekod imenovani ljudje, ki ne skušajo ustvarjalno iskati najboljše rešitve, ampak so bili imenovani zaradi svojih ideoloških pogledov prek političnih povezav. Na nekem inštitutu se npr. dogaja, da se direktor sploh ne udeleži znanstvenih sestankov, na drugem direktor vlaga množico kazenskih ovadb proti svojim sodelavcem, ker se niso hoteli pokoriti novi "oblasti". Na večini inštitutov problemi niso tako kritični, od večine pa prihajajo izrazi nezadovoljstva, večinoma, da nekateri člani upravnih odborov ne strokovno ne človeško niso primerni za tako zahtevne naloge. Članstvo v upravnem odboru pomeni dajati smernice razvoja inštitucijam svetovnega nivoja in slovesa z nekaj sto zaposlenimi, debate pa se prepogosto vrtijo o minornih ali splošnonazorskih zadevah.

Kako je to vprašanje urejeno drugod v Evropi?
Po Evropi in svetu je zlato pravilo, da so v odborih sposobni ljudje, ki imajo vizijo, modrost, znanje in predstavljajo določeno sfero. Tipično je zaposlenih nekaj ljudi iz gospodarstva, nekaj iz politike itd., tako da pride do uravnoteženih pogledov in iskanja optimalnih rešitev. V Sloveniji pa sistem omogoča, da politika preglasuje vse druge posameznike in interesne sfere pri katerem koli vprašanju, ker ima več kot pol predstavnikov v upravnem odboru.

Je promocija znanosti v Sloveniji zapostavljena?
Odnos do znanosti je v slovenski javnosti porazen v primerjavi z odnosom v razvitem svetu. Javnost in celo sedanji člani upravnih odborov so v javnosti pogosto napadali znanost kot nekaj neproduktivnega. V svetu je znano, da je v znanost naložen evro med najboljšimi naložbami v javnem sektorju. Verjetni razlog je v tem, da ljudje ne poznajo pomena znanosti in visokega šolstva oz. celotnega visokega znanja za razvoj države in družbe. V svetu je znana vrsta študij, tudi v našem odseku smo jih nekaj naredili, in vse kažejo, da imajo vse bogate in razvite države tudi dobro razvito znanost in visoko šolstvo. Zakaj se javnost tega ne zaveda? Morda tudi zaradi vpliva vrednot primitivnega kapitalizma, ki iz ljudi dela podrejeno potrošniško delovno silo brez vrednot, kot so znanje, lastni razvoj, suverenost, socialnost.

Aleksandra K. Kovač