Ljubljanska avtobusna postaja je že od nekdaj najbolj živahna ob petkih in pred prazniki, ko številni priseljenci odhajajo v domače kraje. V oddaji NaGlas! smo izmerili njihovo potovalno mrzlico.

Senad Kučević že 14 let vozi avtobus v Makedonijo. 1200 kilometrov dolga pot od Nove Gorice prek Ljubljane in Skopja do Struge pri Ohridskem jezeru traja skoraj 24 ur. "Do Makedonije imamo štiri premore, tako da potniki te dolge poti ne občutijo preveč. Ustavimo se za večerjo, za kavo. Gledamo filme, predvajamo glasbo. Ko smo na Hrvaškem, največ poslušamo bosanski radio, ko smo v Srbiji pa Hit radio," pove Kučević.

30 let ločen od družine
Na to dolgo pot se približno vsakih šest tednov odpravi tudi Agim Demišoski iz Kopra, ki v Sloveniji dela že 30 let, njegova družina pa ves ta čas živi v Ohridu v Makedoniji. Te dni je postal dedek: "Tokrat grem domov zato, ker je moja hčerka dobila punčko. V nedeljo bo fešta in oni si ne predstavljajo te fešte brez mene."

V Sloveniji služba, v Makedoniji družina
Na vprašanje, zakaj ni v vseh teh letih v Slovenijo pripeljal še svoje družine, Demišoski odgovarja: "V kraju, od koder prihajam, nimamo te navade". Tradicija služenja kruha v tujini z rednim vračanjem domov je marsikje na Balkanu še vedno živa in se prenaša iz roda v rod. V Srbiji in Makedoniji takemu načinu življenja pravijo "pečalba" oziroma "pečalbarstvo", kar v osnovi pomeni sezonsko delo v tujini, večinoma v gradbeništvu.

"Delamo za dobrega direktorja"
Demišoski pove, da je že njegov oče vse do upokojitve delal v Sloveniji, medtem ko je bila družina v Makedoniji. "Mi smo z mislimi dol, fizično smo pa tukaj," pojasni in nadaljuje: "Ampak delamo odgovorno, delamo za lepo firmo, kjer se lahko dogovorimo za dopuste, ko nam je potrebno. Imamo dobrega in poštenega direktorja, kar je tudi zelo pomembno danes." Zelo pomembno in žal ne več tako zelo pogosto, še posebej v podjetjih, ki slonijo na zaposlovanju delavcev migrantov.

Manj potnikov
Zaradi gospodarske krize se je občutno zmanjšalo število potnikov, se pritožujejo prevozniki, ki so tako tudi sami potisnjeni na rob rentabilnosti. "Ko so še delala vsa velika slovenska gradbena podjetja, je bilo tu veliko delavcev iz Makedonije. Zdaj je to vse propadlo in potnikov ni več. Zdaj vozim po deset potnikov dol in gor," pove Nevzat Rizvanoski, ki prav tako vzdržuje povezavo med Slovenijo in Makedonijo.

Nekoč boljši časi
Podobno pove tudi Mumin Škerić, ki že 33 let vozi potnike iz Ljubljane v bosanski mesti Sanski Most in Ključ. "S propadom gradbeništva je vse propadlo. V zadnjih petih letih več ne gre, to je popolna izguba. Jaz vztrajam samo še zaradi delovne dobe. Imam še pol leta do upokojitve in potem zapiram," pove Škerić. Z nostalgijo se spominja svojih prevozniških začetkov v osemdesetih letih: "Ko je bila še nekdanja Jugoslavija, sem vozil s štirimi avtobusi, vsak petek. Ker je imel Gradis 8.000 ljudi, potem Litostroj, Železarna Jesenice in druga gradbena podjetja, in vsi ti delavci so se peljali z avtobusi. Zdaj pa je popolnoma prazno."

Danes z avti, nekoč samo z vlaki
Avtobusi pa so vse bolj prazni tudi zato, ker vedno več ljudi potuje z osebnimi avtomobili. Eden izmed potnikov, Ljubljančan Kemal Vučkić, pove, da ko potuje z družino, vedno gredo z avtom, ko pa je sam, potem se mu na pot v rojstno mesto Prijedor v Bosni bolj splača z avtobusom. A spominja se tudi časov v šestdesetih in sedemdesetih letih, ko so se vsi peljali samo z vlaki: "Takrat na vlaku nisi mogel dobiti mesta. Večkrat sem stal celo pot od Ljubljane do Prijedorja," pove Vučkić.

Nadležne meje
Danes je načinov prevoza in prostih sedežev neprimerljivo več kot nekoč. A zdaj potnike na jug omejujejo tudi nadležne meje, ki podaljšujejo čas potovanja, se pritoži upokojenka Sena Hajderović iz Sanskega Mosta: "Vse je odvisno od stanja na mejnih prehodih, kako nas maltretirajo. Včasih nas dolgo pregledujejo, včasih ne. Zato ko grem, niti ne nosim skoraj ničesar, morda le kaj malega otrokom in vnukom. Tudi doli se da kupiti kar koli, samo denarja je treba." Ob praznikih pa se domov drugače kot polnih žepov ali polnih rok niti ne spodobi.