S političnim analitikom Boštjanom M. Turkom smo se v torek pogovarjali o arhivski in orožarski aferi, rehabilitaciji prejšnjega režima in o tem, zakaj koalicijski poslanci nasprotujejo zakonu o obveznem testiranju na droge.

Kakšna je vaša ocena arhivske afere oz. očitkov, da je SDS prirejal dokumente? Je šel tukaj SDS predaleč? Bi morali dokazovanje, da je bil predsednik republike Danilo Türk obveščen o bombnem atentatu v Velikovcu, na določeni točki ustaviti? Je z dokazovanjem njegove obveščenosti zašel že v kontraproduktivnost?

Težko je to zadevo v celoti pohvaliti. Preseneča predvsem, da se je SDS na svoji spletni strani opravičil. Konec koncev ti dokumenti niso bili prirejeni, niso bili namerno falsificirani, bili so predstavljeni v napačnem redosledu, kar je napaka tistega iz stranke, ki je v arhivu zbiral gradivo. Za take zadeve bi morali imeti bolj usposobljen kader.

Ko sem sam v arhivu zbiral gradivo, povezano z umetninami, ki so jih partijski funkcionarji pokradli po drugi svetovni vojni, sem zelo natančno pisal in pripravljal to gradivo, ker sem se zavedal strahotne občutljivosti. Tukaj - pri zbiranju gradiva glede Türka - pa je ta občutljivost še toliko večja.

Po moje je neoportuno, da to gradivo zbira politična stranka. Politična stranka lahko stoji za tem kot neka organska celota. Gradivo v arhivu pa naj zbirajo izkušeni strokovnjaki in ljudje iz akademskega okolja. Kljub vsemu pa ostaja dejstvo, da je bil Türk obveščen. Njegova teorija, da je o Velikovcu izvedel samo iz medijev, preprosto ne drži.

Zdi se, da se vse zadeve glede Türka in SDS-a vlečejo od Türkovega odlikovanja nekdanjega vodje tajne politične policije SDVTomaža Ertla. Kako ocenjujete to odlikovanje? Se strinjate z mnenji, da je to del neke širše zgodbe oz. poskus rehabilitacije prejšnjega režima, katerega del je poleg odlikovanja Ertla tudi Titova cesta?

Seveda. To se ne dogaja samo proti volji velikega dela slovenske populacije, ampak tudi proti volji EU-ja, proti volji njenih najmočnejših poslanskih skupin in drugih. Vsi ti so jasno in nedvoumno obsodili poimenovanje ceste po Josipu Brozu - Titu. Lani smo bili dvakrat priča signaloma, ki sta se nanašala na Türka in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, in sicer iz Evropske ljudske stranke in EU-ja, katere integralni del smo in se moramo obnašati temu primerno.

Rehabilitacija Tomaža Ertla in rehabilitacija simbolov in duha prejšnjega režima je sporna z vseh možnih stališč. Tukaj gre za civilizacijsko regresijo, ki jo s tem podoživljamo in obujamo. Od tega ne bo nobenih kvasic za prihodnost. To je čas, ki se ga lahko spominjamo samo s sramoto in tudi z bolečino. In poskušamo narediti vse, da ga presežemo in da se iztrgamo iz njega.

Zdajšnja vladajoča politika pa dela ravno nasprotno. Zakaj to dela? Zato, ker je sama izšla iz teh struktur, sama je bila nelegitimna. Danilo Türk je bil del represivnega aparata prejšnjega režima, v njem je aktivno sodeloval in bil z njegovimi najskrajnejšimi deviantnostmi, kot je, recimo, velikovški bombni atentat, tudi uradno seznanjen, ne samo iz medijev. To je strahotno problematično. Kakšna je potem Slovenija videti od zunaj, pred svetom, kakšna je v odnosu do Avstrije, naše severne sosede? To so pač nizi zelo obremenjujočih vprašanj.

Pred dnevi je bila druga obletnica odkritja množičnega grobišča žrtev povojnih pobojev v Hudi Jami. Kakšen se vam zdi vpliv tega odkritja v Sloveniji? Vemo, da so nekaj mesecev po odkritju grobišča, v katerem so bile žrtve povojnih pobojev, v našem glavnem mestu poimenovali cesto po Titu, ki je odgovoren za te poboje. Kaj to pove o Sloveniji?

Del slovenske politike in del slovenske družbene strukture je infantilen. To so ljudje, ki niso dozoreli, ki nimajo nobenega razgleda po svetu, ki tudi sveta ne poznajo in v svetu niso bili. Takšni so, denimo, Milan Kučan, Borut Pahor, Zoran Janković itn. To so infantilni ljudje, to je profil infantilnih politikov, ki iz nekih partikularnih interesov in varovanja svoje identitete v preteklosti skuša legitimirati tisto ozračje, nezavedajoč se, da tukaj krši temeljne civilizacijske norme, kot so svetost življenja, da morajo biti krivci zločina odkriti in kaznovani, ne zaradi želje po osebni represaliji, ampak zato, da se takšne stvari v prihodnje ne bi spet ponovile.

Zdaj pa se dogaja ravno nasprotno. Dogajajo se množične zlorabe kot pri Dražgošah, kjer slavijo nekaj, kar se sploh ni zgodilo. Dražgoše so narodna bolečina in sramota partizanskega gibanja, ne pa neka velika partizanska zmaga. Dražgoše pomenijo bistven poraz volje in duha odpora zoper naciste, ker so partizansko potegavščino z življenjem plačali nedolžni civilisti. Vemo za represalije. Torej, to, kar počne zdajšnja tranzicijska levica, je popolnoma kontraproduktivno, v svoji najgloblji plasti pa infantilno.

Zadnje dneve je v ospredju orožarska afera, ki izbruhne vedno znova na nekaj let. Kje je po vašem mnenju razlog, da je orožarska afera znova izbruhnila ravno zdaj?

To je ključno vprašanje! Tukaj so različni scenariji. En scenarij je ta, da ocenjujejo, da je njihov najmočnejši nasprotnik, vodja opozicije Janez Janša, zaradi dogajanja okoli arhivov šibak in da se ga lahko zdaj na ta način zlomi.

Druga možnost, ki se prav tako ponuja, je naslednja: silovitost te kampanje zoper Janšo nakazuje to, da Pahor morda ocenjuje, da ne bo izpeljal mandata. Morda se zavedajo, kam so pripeljali državo, da tako ne gre več naprej. Tudi nimajo nobene legitimnosti več. Pahorjeva vlada izgublja vse referendume po tekočem traku. Zdajle so v igri trije, ki bodo spet padli.

Vlada nima nobene legitimnosti vladati. To je le vladanje od danes na jutri. In s tega stališča je scenarij predčasnih volitev realna možnost. Se pravi, da pride do padca Pahorjeve vlade oz. morebitnega Pahorjevega odstopa in da potem ne pride do oblikovanja nove vlade. To kaže na to, da ima kampanja zoper predsednika SDS-a v t. i. orožarski aferi nek realen vzrok, neko realno ozadje.

Če pa tega nima, je to toliko bolj problematično. Poglejmo naravo te zgodbe, orožarske afere. V njej ni nič novega, vse je že znano od srede 90. let in od časa t. i. Mogetove komisije. Tudi Matjaž Frangež in vse te alarmantne pisarije so samo neke bedne reprodukcija t. i. ugotovitev Mogetove komisije, s katerimi pa že takratni predsednik vlade Janez Drnovšek ni bil zadovoljen in jih je dal zaradi tega na stranski tir ter rekel, da naj se to neha preiskovati.

Če bi tukaj bilo kar koli, bi Drnovšek, videč, da se artikulira v začetku devetdesetih let njegov najpomembnejši nasprotnik - se pravi Janez Janša in SDS -, poskrbel za to, da bi se stvari procesuirale, da bi nekdo prišel na sodišče in da bi Janša, če bi bil kriv, za to tudi odgovarjal. Drnovšek je sam vedel, da Janša ni kriv, in je zato vso zadevo umaknil. Po petnajstih letih pa to pogrevajo brez kakršnih koli argumentov.

Tukaj so tudi mediji, ki so opravili bistveno vlogo. Izpostavil bi, da še zlasti "promovirajo" kampanjo zoper SDS in Janšo v Večeru, ki pokriva Štajersko, kjer ima Janša največ privržencev. Drugo pa je ta žalostni primer teh dveh t. i. neodvisnih novinarjev v Pogledih Slovenije. To, kar smo doživeli prejšnji četrtek, je bilo nekaj, kar se na javni televiziji absolutno ne bi smelo pojaviti. To je bilo kršenje vseh mogočih standardov, vključno s pričevanjem t. i. Bojana Poroka. T. i. pravim zato, ker sam pravi, da ni bil, čeprav je bil njegov glas zabeležen.

Tako ne moreš postopati oz. lahko postopaš, če opravljaš neko umazano delo za nekoga drugega. Pri tem pa vemo, da se izstavljajo fakture, takšne in drugačne, in vprašanje je, kaj se bo na koncu pokazalo. Dejstvo pa je, da so se Pogledi Slovenije popolnoma nekritično pridružili vsem drugim medijem, za katere vemo, kakšne politične usmeritve so in kdo interesno in kapitalsko stoji za njimi. To je velika sramota za nacionalno televizijo.

Ali ima stalno pogrevanje orožarske afere poleg politične odstranitve Janše za cilj tudi demonizacijo oz. očrnitev obdobja, v katerem je Demos izpeljal osamosvojitev Slovenije?

Seveda. Ključni nasprotnik in edini, ki je znal tranzicijsko politiko postaviti v kot - ne nazadnje je SDS leta 2004 edini premagal LDS-, je bil Janez Janša. In edino, kar imajo zoper njega, so fiktivne zgodbe o orožarski aferi. Te imajo nek učinek, kajti, če ti neresnico ponavljaš do onemoglosti vsak dan, od jutra do zore, od mraka do dne, kot bi rekel Oton Zupančič, se nekaj tega gotovo prime. Zaradi tega namena to tudi delajo.

Seveda pa to pada tudi po osamosvojitvi in s tem blatijo največji dogodek celotne slovenske zgodovine. Pa saj komunistov to ni nikoli zanimalo. To so popolnoma infantilni in neodgovorni ljudje. Njih je zanimalo samo to, kako priti na oblast in oblast zadržati. Vse drugo - država, gospodarstvo, ljudje - pa jih ni nikdar zanimalo. To je splošna lastnost, zato je tudi komunizem povzročil največje opustošenje v zgodovini in potegnil v grob 100 milijonov ljudi - ker jih preprosto ni zanimalo.

Zakaj po vašem mnenju mediji na eni strani nenehno odpirajo oz. reciklirajo orožarsko afero, na drugi strani pa v medijih ni obujanja dogodkov, povezanih z razorožitvijo Teritorialne obrambe maja 1990, ali pa s podpisovanjem t. i. deklaracije za mir, ki je leta 1991, ko je osamosvojitev Slovenije ogrožal do zob oborožen JLA, zahtevala demilitarizacijo Slovenije? Zakaj se te zgodbe ne pojavljajo v medijih?

Zato, ker so mediji popolnoma neuravnoteženi, ker ni bila v njih opravljena nobena resnejša demokratizacija, ki bi delno implicirala tudi lustracijo. Zato je zgodba zdaj pač taka, da mediji ljudi posiljujejo s forsiranimi konstrukti. To počnejo ves čas, zdaj so se temu pridružili tudi Pogledi Slovenije. V ozadju so določena kapitalska ozadja in pa predvsem nesrečen značaj slovenskega novinarskega ceha, ki sliši na tisto, kar je pred točno sto leti artikuliral Ivan Cankar: Hrbet, biča vajen in željan.

To je zapisal v največji drami, ki jo imamo, v Hlapcih - o hlapcih, ki so se prodali in so gorečnejši od gospodarja samega. Prav gorečnost, dokazovati svojo novokomponirano identiteto gospodarju, je značilna za Janeza Markeša in postaja zdaj tudi prepoznaven emblem oddaje Pogledi Slovenije. To je bolezen slovenskega novinarstva, ki beži od resnice in ki nima elementarnega človeškega poguma biti človek. To manjka slovenskemu novinarstvu - biti človek. Ampak to manjka tudi tranzicijski politiki. Biti človek manjka Kučanu, manjka Türku. To je neka lastnost, ki je delno pogojena s slovensko majhnostjo in s tem, da nimamo izkušnje državotvornosti, v veliki meri pa neopravičljiva in vredna vse graje.

Poslanska skupina SDS je v parlamentarni postopek vložila predlog zakona o obveznem testiranju funkcionarjev (poslancev, ministrov, državnih sekretarjev in predsednika države ter vlade) na prepovedane droge. Zlasti koalicijski poslanci temu zakonu nasprotujejo.

Lahko rečem: kjer je dim, je tudi ogenj. Zakaj pa se potem izogibajo testiranju? Če ne bi bilo zakona, ki govori o tem, da odklonitev testiranja na alkohol pomeni enako, kot da bi bil maksimalno pod njegovim vplivom, bi vsak, ki bi se iz gostilne peljal domov in bi ga ustavili, odklonil alkotest. Odklonil ne bi samo tisti, ki je trezen. Ista stvar je tukaj. Zato pa vladni koaliciji ta zakon ne diši. Ker ima izkušnjo s tem. Če bi se res naredilo celotno analizo las za neko daljše obdobje, kaj bi pokazalo? Katarina Kresal še danes ni dala testirati lasu, čeprav bi samo z analizo lasu dokazala, da nima nič z uživanjem kokaina. In tega še do danes ni naredila. Zakaj ne?