V trenutnih razmerah ne moremo več govoriti zgolj o politični krizi, v kateri ministrska ekipa v glavnem vlada z odloki in negotovo manjšino v parlamentu, pač pa o resni družbeni krizi, ki jo občutimo na ulici. Množica nezadovoljnih ljudi, ki je že tretjič sredi tedna preplavila ljubljansko mestno središče, ni enotno artikulirana, nima politične agende. Druži jo le nezadovoljstvo, jeza in bes.

Erozija zaupanja v institucije in stroko

Kdo bi lahko na ta vprašanja bolje odgovoril kot sociolog s katedre za analitsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede? Gost druge epizode druge sezone podkasta o politiki Umetnost možnega je Samo Uhan, ki pravi, da so časi za sociologe res skrajno zanimivi in izzivalni. Veseli so torej možnosti, da raziskujejo družbene fenomene, kakršnih pri nas še bilo. Žal pa niso veseli izsledkov svojih raziskav. Razmere so kaotične, v veliki meri neobvladljive. Kljub temu Samo Uhan ni preveč črnogled, priznava pa, da bo za umiritev razmer potreben čas.

Sogovornik ocenjuje, da se je zelo kmalu po prevzemu oblasti sedanje vladne koalicije zgodila erozija zaupanja v delovanje institucij. "Kar ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi zgodila še erozija zaupanja v stroko, ki ni uspela uveljaviti lastne strokovne avtonomije in se je pustila instrumentalizirati skozi retoriko vladnega govorca, ki je prevzel vlogo kriznega komunikatorja v osamosvojitveni vojni, skozi obglavljenje dela epidemiološke stroke in skozi posvetovalno skupino, za katero se zdi, da ji manjka reflektiranosti, kaj se dogaja, ko zapustiš prostor laboratorija."

Množica, ki se je pojavila na ulici, je neartikulirana. Videti je, kot da gre za državljansko nepokorščino proti covidnim ukrepom. Kakšen skupen cilj ima ta nezadovoljna množica? Imamo trk dveh iracionalnosti, razmišlja Uhan in navaja besede svojega kolega Gorazda Kovačiča: "Iracionalnost vlade, ki ima fetiš na represijo, in iracionalnost množice. Temelji na občutkih prikrajšanosti in ponižanju, rezultat je bes, ki se ga ne da kontrolirati."

Pred letom smo imeli opravka z neko drugo množico – petkovimi kolesarji, ki so se nekako distancirali od aktualnega dogajanja. S tem dogajanjem ne želijo poistovetenja, ker je njihova agenda druga – je jasno politično profilirana. "Kar gledamo na sredinih protestih, pa je popolna odsotnost agende. Na videz gre za državljansko nepokorščino proti covidnim ukrepom, kar je popolnoma nerazumno. V resnici se je zgodil razpad solidarnosti. Ti ljudje so prepričani, da nikomur nič ne dolgujejo – ne vladi ne sočloveku. Gre za prepričanje, da si bil v preteklosti opeharjen in da imaš pravico in mandat, da nastopaš na ta način!"

Stevanovič in nov tip populizma

Uhan še meni, da se je v Sloveniji ob naveličanosti epidemije in epidemioloških ukrepov z Zoranom Stevanovičem čez noč pojavil nov populizem, kakršnega do zdaj še nismo poznali, saj je brez jasnega sistema vrednot in jasno definiranih ciljev ali idej. "Današnji populizem še najbolj spominja na Trumpove privržence, ki so vdrli v Kongres. Zdi se, da smo dosegli nekakšno psihološko mejo tolerance v državi, kjer takšnega načina delovanja vlade, odločevalcev doslej nismo bili vajeni."

In kakšen je politični potencial Zorana Stevanoviča? "Javnomnenjske raziskave za zdaj kažejo, da artikulirane politične podpore, ki bi se lahko odrazila v obliki participacije, zaenkrat Stevanovič nima. Lahko bi se zgodila situacija, ko politični val nekoga naplavi, kar se je v preteklosti že zgodilo, a tako hitro volitve ne bodo, saj tako levi kot desni politični pol želita nekoliko počakati, da vidita, kam sedaj to pelje in kako potem redefinirati svoj nastop. Kajti klasičen populističen obrat potrebuje personalizirano politiko, revolt in tisto, kar skuša storiti Stevanovič – ustvariti občutek, da tako misli večina, da se torej dogaja 'narod'. A mislim, da se s takšno lahkoto to ne bo zgodilo."