Ob prazniku Marijinega vnebovzetja smo se na MMC-ju pogovarjali z nekdanjim ljubljanskim nadškofom in metropolitom Alojzom Uranom. Dobrovoljni upokojeni škof rad poudari, da je upanje pomembno. "In pesem," ne pozabi dodati.

Ob Marijinem prazniku pa občuti še posebno veselje. "Narava - rože imajo poseben vonj v tem času. Poglejte okrog sebe, kako lepo je. Kako lepe barve nas obkrožajo," poudari.
15. avgust je praznik Marijinega vnebovzetja. Kaj pravzaprav ta praznik pomeni?
To je največji Marijin praznik v letu, ki predvsem želi spodbuditi zaupanje v življenje, ker človek ni ustvarjen za grob, za uničenje, ampak za polno življenje. Življenje na zemlji je kot romanje, kot predpodoba tistega življenja, ki ga v veri in v upanju pričakujemo in imamo vero, da bo enkrat polnost tudi prišla za vsakega od nas.

Že iz 5. stoletja imamo jasne podatke verovanja, da je bila prav Marija tista žena, ki je bila na poseben način poklicana v odrešenjski načrt, da je delovala in bila tudi prva deležna sadov Kristusovega odrešenjskega dela. Marija je tista žena, ki je bila najtesneje povezana z njim, zato je bila tudi prva deležna tega poveličanja pri Bogu. Prva omemba oz. način izražanja prvih kristjanov glede Marijinega prehoda je beseda »dormitio«, torej da je Marija preprosto zaspala in se prebudila v novo stvarstvo in novo življenje.

Verska resnica je bila sicer razglašena dokaj pozno, šele 1. novembra 1950. Ampak to je pravzaprav potrditev trajnega verovanja Cerkve, da je Marija sprejeta in da je ona naša priprošnjica. Vidi pa se, da je ta vera v vnebovzetje, v poveličanje, bila navzoča - v vseh začetnih misijonskih prizadevanjih. V glavnem vse cerkve, ki so povezane z misijonskim oznanilom krščanstva na Slovenskem, so posvečene Marijinemu vnebovzetju.

Tudi v Sloveniji imamo nekaj priljubljenih Marijinih svetišč.
Drži. Brezje, Sveta gora, Ptujska Gora, Višarje, potem Stara Gora v Italiji. Če gledamo svetovno, pa svetišča, kot sta Lurd in Fatima.

Zakaj je lik Marije tako zelo priljubljen? Kaj ljudem pomeni?
Mislim, da je to lik matere, žene, tisto bitje, ki je z vsakim človekom tesno povezano. Mati je tista, ki je sprejemnica življenja, ki ga varuje v največji nežnosti, ko ga nosi pod svojim srcem in že takrat daje neke osnove za poznejšo življenjsko pot. Predvsem pa se človek v različnih preizkušnjah življenja spontano obrača nanjo. Moja mati, na primer, me je izročila v Marijino varstvo že pred mojim rojstvom, ker je imela živčni zlom in zdravnik ji je rekel, naj pozabi na otroka. Potem ko je prišla domov s tem zdravnikovim sporočilom, je pokleknila pred Marijo in rekla: "Če bo ta otrok živ in zdrav, Marija, naj bo tvoj." In to mi je povedala po 25 letih, po moji novi maši.

Bi lahko lik Marije primerjali z likom ženske v današnjem času?
Menim, da je tukaj postavljen neki ideal, ki ga matere do določene mere dosegajo, uresničujejo, gotovo pa je ženska kot žena in mati v vsakem času podvrženi konkretnim okoliščinam, v katerih je danes veliko preobremenjenosti - zaposlitev vzame veliko moči, tako da mogoče tisto poslanstvo, ki ga ima mati posebno v času, ko majhen otrok odrašča, ni tako v polnosti izraženo. Mislim pa, da tudi danes vsaka žena nosi to hrepenenje po življenju, biti v službi življenja, to materinstvo, ki ni samo telesno, ampak tudi duhovno, da daruje svoje življenje, zato da bi ga drugi imeli v obilju.

K Mariji se ljudje pogosto zatekajo po pomoč. Marija torej predstavlja neko upanje, ampak zdi se, da danes upanje ne pomaga kaj dosti. Ljudje so brezposelni, borijo se iz dneva v dan ... Se ne zdi takšno upanje morda kot v posmeh tem ljudem?
Gotovo lahko kdo to čuti kot neko "nakladanje", ampak ravno upanje je zadnje, ki umre. Lahko tudi te težke razmere pomagajo, da kljub temu nekje globoko v sebi nosimo upanje, da se bo nekaj premaknilo, da bo prišla rešitev. Predvsem pa upanje pomaga, da človek v sebi nosi neko trdnost, neko lučko, ki se mogoče še ne vidi, ampak v sebi slutimo, da nekje rešitev vendarle je.

In lahko si predstavljamo Marijo, ko je kot mlada noseča žena v Betlehemu trkala od vrat do vrat, pa nihče ni odprl. Otrok je pa trkal na vrata življenja. In vendar se je našla rešitev. Ni se odprla bolnišnica, ampak bil je prostorček.

Smo Slovenci veren narod? Najdemo smisel in uteho v veri?
Gotovo smo v takem obdobju, kot ga je, na primer, izraelsko ljudstvo preživljalo na poti skozi puščavo. Nobene poti ni bilo videti, nobene prave opore ni bilo in so tudi godrnjali in pravzaprav potrebovali 40 let, da so bili sposobni zaživeti samostojno življenje naroda. To je mogoče tudi prispodoba za naš čas, da moramo iti skozi različne preizkušnje, ki pa človeku tudi dajo misliti. Človek mora razmišljati, zakaj je do tega prišlo. Mi morda preveč poudarjamo: imeti, imeti. Pa premalo biti in živeti, veseliti se življenja.

Mladi rečejo, da je vse "brez veze". In posledično imamo tudi demografski problem Slovenije: zakaj bi pa rojevali otroke v tak umazan svet, kakšno perspektivo pa imajo? Ampak v takih stiskah človek tudi začne na drugačen način razmišljati. Lahko tudi z bolj skromno obliko življenja. In se srečujemo danes s temi ljudmi, ki so mogoče doživeli dno, so razočarani, se je vse skupaj podrlo, pa so našli novo upanje prav v veri.

Mislim, da vera je globoko v človeku. Tudi tisti, ki pravi, da ni veren, ima neko naravnanost v presežnost. Skozi zgodovino je bilo to valovanje stalno navzoče. Enkrat je vera močnejša, potem ko je mogoče preveč lagodno življenje, bi človek vse sam naredil. Potem pa pridejo spet stiske, ki jih danes doživljamo kot brezposelnost, propad podjetij, nevestnost ali brezvestnost nekaterih, ki bi morali biti res odgovorni za to, da se zavzamejo za človeka. Vse to kaže, da smo morda neke temelje izgubili in da potrebujemo novo povezavo z izvirom življenja. Lahko bi rekli, da je današnji človek velikokrat "odštekan", ni priključen na vir energije.

Ampak tudi Cerkev v zadnjem času ni bila vzor? Tudi v Cerkvi so bile v zadnjem času različne afere?
Da, Cerkev je otrok svojega časa. Cerkev ni neka abstraktna ustanova, ampak je celotna skupnost in smo romarji ravno tako kot vsi ljudje. In smo samo ljudje. Če pomislimo, da je celo med 12 apostoli eden čisto odpovedal in ga je denar tako premamil, da je bil pripravljen izdati svojega prijatelja. Vedno, do konca časa, bo Cerkev sestavljena iz grešnikov in nepopolnih ljudi. Imamo pa to sporočilo, zavest, da nas ima vendarle nekdo rad, čeprav človek pade in se mu zgodi kaj hudega. Če ne bi bilo odpuščanja in možnosti spreobrnjenja, ne bi imeli sv. Pavla, Avguština, Ignacija Lojolskega in toliko drugih svetnikov.

Če se vrneva k Marijinemu prazniku - kako pa ga vi praznujete?
Zelo čutim vsako leto, da je to tudi moj osebni praznik, zato ker smo se vedno od otroštva naprej, tudi takrat, ko ni bilo ne duha ne sluha o uradnem praznovanju, za to praznovanje lepo pripravili. V otroštvu in mladosti sem prepeval v pevskem zboru in vedno smo pripravili tudi kakšne posebne pesmi. Zdaj pa kot duhovnik, kot škof praznujem slovesno v krogu romarskih skupnosti. Letos bom šel na Prihovo v mariborski nadškofiji, popoldne pa bom v Dravljah v Ljubljani.

In to je priložnost, ko čutiš, kako vedno znova morda tudi ljudi, ki niso tako povezani s Cerkvijo in ne hodijo redno ob nedeljah k maši, ta romanja, ti prazniki na poseben način nagovorijo in človek s seboj prinese dediščino, različne težave, odhaja pa pomirjen.

Na kratko - kakšno je torej sporočilo tega praznika?
Glavno sporočilo je velikonočna vera, da je življenje močnejše od smrti, da je dobrota močnejša od hudobije, da je ljubezen močnejša od sovraštva, da je luč močnejša od teme. Se pravi: pozitivna naravnanost k življenju, da nismo ustvarjeni za smrt, za črve ali za razpad, ampak za tisto, kar je bistveno v človeku - najlepši je ta Božji genom, ki ga nosimo v sebi, to Božjo podobo, ki se ob prazniku Marijinega vnebovzetja na poseben način razodene.

Pred časom ste se umaknili z oči javnosti, kako zdaj živite? Kaj počnete?
Moram reči, da velja tisto, kar velja za vse upokojence, da nimam nikoli časa. In da sem strašno zaposlen. Z oči javnosti, morda medijske, sem se umaknil, drugače pa sem zelo veliko med ljudmi, posebno pri različnih bogoslužjih, tam, kjer se lahko preprosto približaš človeku v njegovem položaju, ga poslušaš in mu morda daš kakšno zaupanje, dobro besedo. Čutim, kako lepo je biti duhovnik.

Tako mi ostaja več časa za molitev, za branje, za premišljevanje, predvsem pa, da to lahko delim tudi z drugimi.