"Ko se odločiš za selitev, ne razmišljaš, kaj te drugje čaka. Preprosto kar prideš. Šele ko sem prišla, sem doživela vrsto kulturnih šokov. Najprej se znajdeš v okolju, kjer ne znaš jezika. Na roditeljskem sestanku si ne upaš oglasiti, ker ne znaš slovensko, malo te je sram, bojiš se, da boš kaj povedal napačno, tudi ko se že učiš. Res mi sploh ni bilo prijetno."

Tako se svojih prvih priseljenskih mesecev v Sloveniji spominja novinarka Jasmina Husarević, ki je diplomirala na Višji ekonomski šoli v Bihaću, nato pa še končala triletni Kolidž za industrijski in poslovni menedžment. A diplom ne more nostrificirati, ker naj bi Bosna in Hercegovina ustavila nostrifikacijo diplom svojih državljanov. Kako se je kot mati dveh otrok znašla v Sloveniji, kako je delati v proizvodnji, zakaj brezplačno poučuje bosanski jezik v OŠ Livada? Jasmina Husarević je gostja oddaje NaGlas!, ki se začne ob 12. 35 na TVS1. Vabljeni tudi k branju!

Kako se počutite v studiu? Ste televizijska voditeljica, novinarka, urednica. To delo ste opravljali na regionalni televiziji Unsko-sanskega kantona, ki ima 300.000 prebivalcev. Se dobro počutite tu v studiu, v svojem naravnem okolju?
Dober dan in hvala za povabilo. Počutim se tako, kot da sem zadnjih pet let spala in danes prišla na delo (nasmešek).

Vaša hči je za vas načrtovala nekaj drugega. Hotela se je vpisati na gimnazijo v Sloveniji. To je pomenilo, da ste se morali preseliti tudi vi. Kako je potekal ta prehod?
Po več kot 20 letih dela na RTV-ju Unsko-sanskega kantona, kjer sem bila najprej napovedovalka, potem voditeljica, novinarka, urednica in nazadnje višja propagandistka v marketingu, je hči spremenila moje načrte, čeprav jaz nisem veliko načrtovala ... Hotela se je vpisati na srednjo šolo v Sloveniji, Vegovo strokovno šolo in …
Gimnazijo.
Tako je. Zdaj je tehnica računalništva in v prvem letniku fakultete. Uspelo nam je. Preselili smo se predvsem zaradi nje.

Kakšni so bili prvi dnevi njenega in vašega prilagajanja? Kako ste se kot mama počutili na roditeljskih sestankih, ko še niste dobro znali slovensko?
Ko se odločiš za selitev, ne razmišljaš, kaj te drugje čaka. Preprosto kar prideš. Šele ko sem prišla, sem doživela vrsto kulturnih šokov. Najprej se znajdeš v okolju, kjer ne znaš jezika. Na roditeljskem sestanku si ne upaš oglasiti, ker ne znaš slovensko, malo te je sram, bojiš se, da boš kaj povedal napačno, tudi ko se že učiš. Res mi sploh ni bilo prijetno.

Pozneje ste se naučili slovenskega jezika. Kje ste se ga učili in kako?
Začela sem sama doma. Brala sem sinove šolske knjige, učbenike za 3. razred osnovne šole. Pozneje sem se vpisala v ljubljansko Mestno knjižnico in začela prebirati knjige, ki sem jih prej brala v bosanščini. Ker sem poznala vsebino, je šlo veliko lažje. Pozneje sem na spletu poiskala strokovno pomoč, in sicer v CDI-ju, centru za izobraževanje odraslih. Veliko so mi pomagali, Ena Hočevar pa mi pomaga še zdaj. Pozneje sem opravila še tečaj v centru Ceneta Štuparja.

Kako pa je bilo z zaposlitvijo? Kje in kako ste jo iskali?
Tudi o tem nisem nič vedela, dokler nismo prišli v Slovenijo. Nisem imela pravice do dostopa na trg dela. Če pridete kot družinski član, nimaš pravice delati v Sloveniji. Zaposliš se lahko čez nekaj časa, ko dobiš dovoljenje za stalno prebivanje. Poslala sem na stotine prošenj za zaposlitev, dobila pa sem tri ali štiri odgovore, predvsem za delo v proizvodnji in trgovini.

Zakaj ste se odločili za proizvodnjo, in ne za trgovino?
Ker so se mi najprej oglasili iz proizvodnje. Poklicali so me, mi ponudili delo in me povabili, naj pridem in se prepričam, ali mi bo ustrezalo. Rekli so, da se mogoče ne bom počutila, kot da spadam tja. Vendar sem se znašla.

Kaj je bilo za vas največji izziv?
Naučiti se slovensko. Mislim, da mi je to uspelo razmeroma hitro. Morda vseh besed še vedno ne uporabim slovnično pravilno, obvladam pa sklone, množino in slovito slovensko dvojino.

Ste tudi članica Bosanskega akademskega društva Slovenije, ki pripravlja pouk bosanščine. Kot prostovoljka učite na OŠ Livada. S kakšnimi izzivi se srečujete, ko poučujete bosanski jezik?
Ta projekt me je resnično prijetno presenetil. Bosansko akademsko društvo Slovenije je samo temelj, prvi večji projekt take vrste. Res delam na Osnovni šoli Livada in imam 15 učencev. To je kombiniran oddelek, ki ga obiskujejo otroci, stari od 8 do 13 let. Včasih je težko delati, a se človek vsega navadi. Malo me jezi, ker ljudje iz BiH-a ne razumejo, kako pomembno je, da pravilno govorijo najprej svoj jezik, če se hočejo naučiti pravilno slovensko. Vsi kdaj uporabljamo besede, ki niso slovnično pravilne, na primer doma. Moramo pa se truditi. Če dobro znamo svoj jezik, v katerem razmišljamo, se izražamo in učimo, se bomo lažje naučili tudi slovenščino. Mislim, da je to zelo pomembno.

Dobro sporočilo. Kaj pa se dogaja z vašo diplomo iz Bihaća? Tudi s tem so težave.
Res je. V štirih letih bi jo morala nostrificirati. A tega žal nisem naredila. Ko prideš iz BiH-a, ko iščeš delo, nihče ne zahteva od tebe, da pokažeš diplomo. Včasih ti ni treba predložiti niti maturitetnega spričevala. Ko se prijavljaš na oglase, ti rečejo: 'Kar pridi, da se spoznamo' in podobno. Iz podjetja Gabrijel Aluminium, kjer delam, so me poklicali in vprašali, ali imam nostrificirano diplomo. Odgovorila sem, da nimam, in rekli so mi samo, naj to storim čim prej. Takoj sem odšla na Ministrstvo za izobraževanje ter izročila izvirnik diplome in indeks, ker sem bila redna študentka. Najprej sem študirala na Višji ekonomski šoli v Bihaću, nato pa še tri leta na Kolidžu za industrijski in poslovni menedžment. Povedali so mi, da bo diploma nostrificirana v dveh mesecih. A pozneje sem na strani vlade Unsko-sanskega kantona prebrala, da je nostrifikacija vseh diplom iz BiH-a ustavljena.

Mogoče veste, zakaj?
Vem, da je izbruhnilo več afer, ki jih vsi poznamo iz medijev, da je vse politična igra in da sploh ne gre za diplome.

Trpite pa državljani Bosne in Hercegovine.
Vse to nas je resnično hudo prizadelo.

Kaj ste sebi zaželeli ob 8. marcu?
Osmi marec zame ni poseben praznik. Če sem iskrena, je zame 8. marec vsak dan. Sebi pa bi le zaželela, da bi dokončala knjigo, ki jo pišem, in morda našla delo, ki ga imam rada, v katerem bi se lahko ustvarjalno izrazila in pri katerem bi bila tisto, kar sem v resnici.
Hvala za pogovor. Želim vam, da bi se vam želje uresničile.