Ustavni sodniki so razveljavili četrti odstavek 88. člena zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča in da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve.

Pri tem je sodišče tudi odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju.

Pritožnica se je obrnila na ustavno sodišče
Ker zakonska ureditev ni v skladu z ustavo, je ustavno sodišče tudi ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sklepe vrhovnega sodišča, višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega sodišča v Mariboru, zadevo pa zadnjemu vrnilo v ponovno odločanje. To bo moralo zdaj upoštevati, kdaj je bila pritožnici odpoved vročena na zakonit način.

Pritožnica na sodiščih prve in druge stopnje ni bila uspešna, ker so ta presodila, da je bila njena tožba, s katero bi se ugotavljala zakonitost odpovedi, vložena prepozno. Tožbo je namreč vložila po tistem, ko je bila z odpovedjo seznanjena v prostorih delodajalca – dobra dva meseca po tistem, ko ji je delodajalec odpoved skušal vročiti po pošti, in torej po preteku 30-dnevnega roka od takrat, ko se je štelo, da je bila odpoved po pošti vročena.

Tožbo je vložila 15 dni po seznanitvi z odpovedjo v prostorih delodajalca, torej znotraj omenjenega 30-dnevnega roka, če se šteje, da je bila z odpovedjo dejansko seznanjena pri delodajalcu.

Ustavno sodišče je presodilo, da zakonska ureditev, s katero je želel zakonodajalec poenostaviti vročitev odpovedi, pomeni čezmeren poseg v pravico delavca do sodnega varstva.

Vročitev odpovedi predpogoj za uveljavljanje sodnega varstva
Vse pomembnejše sodne in upravne odločbe se sicer vročajo tako, da se po izteku roka za dvig na pošti pisanje pusti v poštnem nabiralniku, po izpodbijani ureditvi pa se pošiljka z odpovedjo po preteku omenjenega osemdnevnega roka vrne delodajalcu.

Res je, da odpoved še ni sodno pisanje, je pa vročitev odpovedi predpogoj za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved, ki je za delavca lahko življenjskega pomena. "Zato mora biti omogočeno najmanj to, da se delavec z odpovedjo dejansko seznani," piše ustavno sodišče.

Do neseznanitve z odpovedjo lahko pride tudi zaradi premajhne skrbnosti delavca, piše ustavno sodišče, a meni, da je teža posledice nesorazmerna z morebitnimi koristmi poenostavitve vročanja odpovedi. Z vidika zapletenosti postopka vročanja je po mnenju ustavnega sodišča za delodajalca popolnoma vseeno, ali se pošiljka po izteku roka za dvig na pošti pusti v naslovnikovem nabiralniku ali vrne delodajalcu.

"Izpodbijana ureditev lahko že v primeru daljše odsotnosti delavca zaradi bolezni ali dopusta povzroči, da se s pošiljko dejansko ne seznani niti do takrat, ko se izteče prekluzivni rok za vložitev tožbe, še zlasti, ker je ta zelo kratek (30 dni od fikcije vročitve). Verjetnost, da se to zgodi, je še večja zato, ker na obvestilu, ki se pusti v poštnem nabiralniku, ni navedeno, kdo je pošiljatelj. Zato delavec ali drugi člani gospodinjstva ne morejo vedeti, da je od delodajalca, kar bi praviloma pri njih povzročilo večjo skrbnost," je ugotovilo ustavno sodišče, ki je odločitev sprejelo soglasno.