Ustavno sodišče je tako med drugim pritrdilo stališču vrhovnega sodišča, da je bilo medvojno vojaško sodišče del takratnega sodnega sistema, njegove sodbe pa so veljavne. Habiča je izredno vojaško sodišče Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije 11. oktobra 1943 obsodilo za kaznivo dejanje narodnega izdajstva in mu izreklo smrtno kazen, ki je bila po razglasitvi sodbe tudi izvršena.

Njegova hči je zoper sodbo na vrhovnem sodišču vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v njej pa med drugim zatrjevala, da sodišče, ki je sodilo njenemu očetu, ni bilo zakonito sodišče, temveč je bila to le predstava za javnost.

Vrhovno sodišče je v odločitvi, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ugotovilo, da je bilo omenjeno vojaško sodišče ustanovljeno z odlokom glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije 8. oktobra 1943, pri čemer da iz sodne prakse izhaja, da tako ustavno kot vrhovno sodišče na ta način ustanovljena sodišča obravnavajo kot sodišča, ki so delovala med vojno. Takšna sodišča naj bi bila del takratnega sodnega sistema, njihove sodbe pa veljavne.

Sodišče: Habičeva dejanja so bila kazniva

Zavrnilo je tudi očitek Svetkove, da dejanja, za katera je bil obsojen njen oče, niso bila kazniva in da niso bila predpisana z zakonom. Tovrstna kazniva dejanja so bila kazniva tako po odloku o zaščiti slovenskega naroda, ki velja za prvi kazenski materialni predpis v okviru narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji, kot tudi po kazenskem zakoniku za Kraljevino Jugoslavijo, so zapisali vrhovni sodniki.

Ti so ugotovili še, da je bil Habič član t. i. vaške straže in da so bila pri sojenju izpeljana ustrezna procesna dejanja.

Presoja se lahko zgolj v luči takrat veljavnega prava

Svetkova je zoper odločitev vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo, v njej pa navedla podobne očitke kot v zavrnjeni zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem je vrhovnemu sodišču očitala, da njene zahteve ni obravnavalo ustrezno ter da ji je s tem kršilo človekove pravice.

Ustavni sodniki so v odločitvi, s katero so zavrnili ustavno pritožbo, stališčem vrhovnega sodišča pritrdili, hkrati pa tudi ocenili, da vrhovno sodišče pri odločanju ni kršilo človekovih pravic Svetkove. Med drugim so zapisali, da se lahko procesna dejanja določenega sodišča presojajo zgolj v luči prava, kakršno je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča.

"To pomeni, da merilo presoje stališč vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na medvojno sojenje, ne izvira iz današnjega pojmovanja vsebine človekove pravice," so zapisali. Ocenili so tudi, da so bila kazniva dejanja, za katera so sodili Habiču, kazniva po vseh splošnih načelih civiliziranih narodov.

Pet glasov za in dva proti

Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti. Za so glasovali sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Klemen Jaklič in Marijan Pavčnik, ki sta podala tudi ločeni mnenji. Rok Svetlič in Marko Šorli sta bila iz odločanja izločena.

Jaklič in Pavčnik spisala ločeni mnenji

Jaklič je v ločenem mnenju med drugim zapisal, da vojaško sodišče ni bilo legitimno sodišče. "V civiliziranem svetu se pristojnost sojenja brez izjeme lahko izvaja le v okviru države," noben zasebnik ali parcialna skupina zasebnikov "pa si nikoli in nikjer ne more lastiti sodne pristojnosti, kaj šele pristojnosti sodnega odvzema življenja". Akterji v kočevskem procesu po njegovem mnenju tako niso imeli sodne oblasti.

Pavčnik pa je ocenil, da v konkretnem primeru nimajo dovolj gradiva, da bi presodili, ali je bil postopek v celoti pravno korekten.