Po navedenem členu se nadomestilo iz invalidskega zavarovanja še nadalje izplačuje, če delodajalec zavarovancu ne zagotovi dela s krajšim delovnim časom po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti.

Izpodbijana ureditev, po kateri se nadomestilo iz invalidskega zavarovanja zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega še nadalje izplačuje, če delodajalec zavarovancu ne zagotovi dela s krajšim delovnim časom od polnega po odločbi o spremembi v stanju invalidnosti, vendar največ eno leto po dokončnosti odločbe o spremembi pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, posega v pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena ustave, meni ustavno sodišče.

Izpodbijana ureditev ni v neskladju s pravico do socialne varnosti. Ukrep je primeren, meni. Cilj čim hitrejše ponovne aktivacije delovnega invalida, ki jo po spremembi invalidnosti želi doseči izpodbijana ureditev, je v javno korist. Koristi pa tudi delovnemu invalidu. Časovno omejeno izplačevanje delnega nadomestila delovnega invalida namreč spodbuja k aktivnemu spremljanju delodajalčevega ravnanja in k temu, da sam izredno odpove pogodbo o zaposlitvi in s pomočjo ukrepov iz zavarovanja za primer brezposelnosti aktivno išče novo zaposlitev, če mu delodajalec ne zagotovi ustreznega delovnega mesta in mu v določenem času zakonito ne odpove pogodbe o zaposlitvi.

Ukrep je tudi nujen, navaja ustavno sodišče. Drugačnega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče enako učinkovito doseči zastavljeni cilj, ni videti. Izpodbijani ukrep je tudi sorazmeren v ožjem smislu. Koristi, ki jih izpodbijani ukrep prinaša, pretehtajo nad težo posega v pravico do socialne varnosti. Zmanjšanje materialne socialne varnosti, ki jo lahko presojani ukrep povzroči, lahko delovni invalid prepreči s tem, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru mu gredo iz obveznega invalidskega zavarovanja enake pravice, kot če mu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu.

V okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena ustave so pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja varovane le, če so njihovi nosilci tuji državljani. Ker predlagatelj ustavne presoje ni trdil, da bi se izpodbijani ukrep nanašal na tujega državljana, ustavno sodišče očitka o neskladju z navedeno človekovo pravico ni obravnavalo.

Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Da pa je sploh mogoče govoriti o kršitvi načela zaupanja v pravo, mora do poslabšanja posameznikovega pravnega položaja priti zaradi uveljavitve nove oziroma spremenjene ureditve. Obravnavani ukrep na položaj delovnih invalidov ne učinkuje na opisani način.

Očitek o neskladju izpodbijane ureditve z 8. členom ustave je neutemeljen. Predlagatelj ga utemeljuje zgolj s sklicevanjem na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji. Primer pritožnika iz navedene zadeve in primer tožnika iz prekinjenega sodnega postopka, v povezavi s katerim je bila zahtevana ocena ustavnosti izpodbijane ureditve, sta si v bistvenem različna. Zgolj sklicevanje na stališča iz navedene odločitve zato ne more zadoščati za ugotovitev neskladja z 8. členom ustave, ki zahteva, da so zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnoveljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, je sklenilo ustavno sodišče.

Odklonilno ločeno mnenje je podal predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto, v katerem med drugim pojasnjuje, da ne more slediti sklepu, da je v primeru delodajalčeve pasivnosti na delavcu odgovornost, da sam odpove pogodbo o zaposlitvi. Posledica tega je čezmerna prevalitev bremena z ramen delodajalca na že tako šibkejša ramena delovnega invalida, meni.