Po navedbah Društva novinarjev Slovenije (DNS) naj bi bile določbe direktive namenjene zmanjšanju neenakopravnega položaja domačih in tujih ponudnikov, državam članicam pa omogočile, da tudi tujim ponudnikom, kot sta na primer Netflix ali HBO, naložijo, da del prihodkov, ustvarjenih v državah, kjer ponujajo vsebine, nimajo pa tam sedeža, vrnejo na te trge in s tem podprejo domačo produkcijo. Ministrstvo pa je te določbe direktive "uporabilo predvsem za dodatno obremenitev domačih televizijskih programov in ponudnikov VOD-storitev (video on demand)", ugotavljajo v društvu novinarjev.

Kot pojasnjujejo, se s predlogom zakona namreč tako domačim kot tujim ponudnikom nalaga enaka obveznost, in sicer v vrednosti kar šestih odstotkov prihodkov bruto letnega prihodka, ki ga morajo nameniti v proračunski sklad za avdiovizualno produkcijo. Ob tem po njihovem mnenju predlog zajema tako izdajatelje televizijskih programov kot ponudnike videa na zahtevo, izvzeti so le Radiotelevizija Slovenija, programi posebnega pomena, lokalne televizijske postaje, specializirani televizijski programi in ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, katerih prihodki so letno nižji od 200 tisoč evrov.

V društvu opozarjajo, da imajo države EU-ja različne rešitve, vendar se večinoma odločajo za nižje prispevne stopnje, največkrat okoli dveh odstotkov, in pogosto omogočajo izbiro med neposrednim investiranjem v produkcijo ali vplačilom v (obstoječe) sklade oziroma sheme za financiranje filmov. V številnih državah so tako ponudniki spodbujeni, da investirajo v produkcijo avdiovizualnih del, in šele če ne dosežejo zahtevanega odstotka, del prihodka vplačajo v sklad.

"Predlagana zakonodaja te možnosti ne dopušča. Izdajatelj televizijskega programa v Sloveniji mora tako, ne glede na že tako visok odstotek lastne domače produkcije, šest odstotkov prihodkov, ki jih ustvari sam in z njim povezana podjetja, odvesti kot prispevek v sklad. Takšna rešitev je v nasprotju z namenom direktive, in ne vzpostavlja enakih pogojev na trgu," opozarjajo v DNS-ju.

Opozorila o ponavljanju zgodbe zakona o medijih

Tuji ponudniki v nasprotju z domačimi niso zavezani zagotavljanju obveznih deležev lastne produkcije in produkcije slovenskih avdiovizualnih del. Poleg tega se po navedbah DNS-ja zastavlja tudi vprašanje, kako bo ministrstvo od tujih ponudnikov sploh pridobilo podatke o deležu prihodkov, ustvarjenih na slovenskem trgu, in ali bodo ti ponudniki na našem trgu sploh ostali.

Ob tem v društvu še ugotavljajo, da se ponavlja zgodba iz predloga zakona o medijih iz preteklega poletja. Z zakonom naj bi se ustanovil sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo, vse pristojnosti, povezane z ustanovitvijo, upravljanjem, nadzorom in merili za razdeljevanje sredstev pa so nedefinirane in prenesene na ministrstvo.

Menijo, da je veliko vprašanje, zakaj se sklad sploh ustanavlja, saj bi ta sredstva lahko upravljal že obstoječi Slovenski filmski center. "Jasno je tudi, da ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev, torej operaterji, nimajo nekih notranjih rezerv, zato bodo obveznost, ki jo zakon nalaga, preložili na naročnike, torej državljane," so prepričani.