Pokojninski sistem (in referendumsko odločanje o njem) se zdi danes samoumeven. V svojih začetkih je bil vse prej kot takšen. V množici interpretacij današnje ureditve in v poplavi pričakovanj, zahtev in predlogov o njenem prihodnjem ustroju je pogled vanj lahko prava osvežitev. Torej, bilo je nekoč …

Zaradi vpetosti v avstrijsko monarhijo in njene zametke pokojninskega zavarovanja sta bili predvsem Slovenija in Dalmacija na tem področju leta pred preostalimi deli mnogotere državne tvorbe, ki se je v naslednji polovici stoletja vsaj simbolično (pa tudi sicer) zedinila pod Titom. Zedinila dovolj, da slehernik v starosti ni bil prepuščen le sebi, miloščini ali priložnostni dobrodelnosti.

Vsota dobrodelnosti in stopnjevanja pritiskov naglo razvijajočega se delavskega razreda na prve industrialce, je postopoma pripeljala do modernih socialnih politik. Pokojninsko zavarovanje je bilo pravzaprav med njenimi zadnjimi elementi. Prehitela sta ga predvsem nezgodno in bolniško. Dlje sta delavka in delavec čakala le na zavarovanje za primer brezposelnosti. Na kratko in poenostavljeno: stopnja blaginje mezdnega delavca, predhodnika industrijskega delavca, je bila predtem predmet osebnega odnosa z nadrejenim obrtnikom. Še pred tem z graščakom, sužnjelastnikom …

Preostali tovarnarji in podjetniki tovrstnih obveznosti niso imeli. Obstoječa zakonska materija je bila ohlapna: dvorni dekret z dne 18. februarja 1837 je določal le, da so bili tovarnarji, obrtniki in trgovci za svoje delavce dolžni plačevati zdravniško oskrbo v javnih bolnišnicah. Do 4 tedne. Obrtni red (1859) pa je precej nejasno določal, da mora podjetje ustanoviti samostojno podporno blagajno, če bi se “glede na veliko število delavstva zdela potrebna posebna skrb za pomoč delavcem v primeru nezgod ali pa bolezni”.

Vojna vihra in povojno sistemsko zatišje
Splošnega zavarovanja delavcev za onemoglost, starost in smrt, z izjemo zgoraj navedenih železničarjev, rudarjev in uradnikov, nista predpisovali ne Avstrija ne Ogrska. Po razpadu monarhije in nastanku države južnoslovanskih narodov je bilo potrebno socialno zavarovanje organizirati na novo. Narodna vlada za Slovenijo je že 6. novembra 1918 ustanovila poverjeništvo za socialno skrbstvo. Hitra reorganizacija je bila za nemoteno zagotavljanje izvajanja pravic nujna.

Precej pokojninskih zavarovancev je nova država podedovala od avstrijskih zavarovalnih zavodov, čeprav od njih ni prejela vplačanih pokojninskih rent, ki so se leta zbirale na Dunaju, v Gradcu in v Trstu. Ta sredstva so bila deloma vložena v nepremičnine in vrednostne papirje zunaj slovenskega ozemlja, ki je prešlo v okvir Jugoslavije, deloma pa so bila naložena v obveznice vojnega posojila in so propadla. Svoje je naredila tudi inflacija.

Premog za pokojnine
Na pobudo rudarskih združenj, ki so imeli največ pokojninskih upravičencev, je bil leta 1919 ustanovljen Pokrajinski pokojninski sklad, ki se je polnil iz doklade na premog. Lastnik rudnika je na tono prodanega premoga v sklad prispeval 1 takratni dinar. Že naslednje leto se je prispevek dvignil na 5 dinarjev.

Sklad je obstajal do 7. maja 1935 in v 16 hudih povojnih letih zbral 101.275296 dinarjev. Z njimi je vsaj nekoliko omilil starost cehovskemu krogu 7.042 upravičencev. Mnogo več ljudi pa je bilo seveda zunaj sistema. Kar je bila za Slovenijo, kot najbolj industrializirano pokrajino znotraj Jugoslavije, še posebej težavno.

Neenotnost zakonodaje se je več let vlekla tudi po nastanku stare Jugoslavije. V veljavi je ostajala obstoječa – avstrijska, ogrska in srbska. Tudi Zakon o zavarovanju delavcev (ZZD), ki je začel veljati 1. julija 1922 in zapovedal načela univerzalnega zavarovanje, je predpisoval dolga prehodna obdobja. Urejal je vse vrste zavarovanj za vse delavce, razen zavarovanja za primer brezposelnosti. Za tega je zakon napovedoval naknadno ureditev.

Minimalna, a univerzalna pravica
Če pa se osredotočimo le na pokojninsko zavarovanje: ZZD je izvajanje zavarovanja za onemoglost, starost in smrt sprva odložil do julija 1925 (ker je bila v Črni gori, Makedoniji in Srbiji to pač popolna novost), vlade pa so ga pravzaprav odlagale vse do 1. septembra 1937. To je dan, ko je univerzalno pokojninsko zavarovanje zaživelo tudi v praksi. Vsak zavarovanec je v pokojninsko blagajno prispeval 3 odstotke tedenske mezde: zavarovanec je plačal polovico, delodajalec drugo polovico.

Kaj so za to dobili? Pravica do rente se je pridobila, ko je bilo vplačano določeno število prispevkov, prav tako pa je bilo treba zanjo določen čas čakati. Za starostno rento je bilo tako treba odšteti 500 tedenskih prispevkov. Renta je znašala 36 % povprečne “zavarovane mezde” (današnji bruto prejemek, ki je vključeval tudi prispevke za nekatera druga zavarovanja) v zadnjih 10 letih dela. Če je zavarovanec v tem času vplačal manj, kot 500 prispevkov, je osnova za izračun starostne rente znašala 24 % povprečne zavarovane mezde.

Zneski so bili majhni. ZZD je predvideval pokritje razlik pri tistih rentah, ki ne bi dosegle 1.500 dinarjev na leto oz. 125 dinarjev na mesec. Kako nizke so bile torej rente? Predpisani eksistenčni minimum je v letih 1937 in 38 znašal med 600 in 800 dinarji. Zavarovanci so bili sprva razvrščeni v 17 mezdnih razredov, pozneje pa v 12. Najnižja zavarovana mezda (minimalna plača) je znašala 6 dinarjev na dan.

(Pokojninsko) samoupravljanje
Leta 1946 je bilo z novo oblastjo pokojninsko zavarovanje priznano vsem zaposlenim, ne glede na plačane prispevke, v pokojninsko dobo pa je bil vštet ves čas delovnega razmerja (ter vojaški rok, porodniški dopust …). V osemdesetih letih so bili v sistem obveznega pokojninskega zavarovanja postopoma vključeni tudi kmetje, samostojni poklici, športniki, obrtniki).

Razširitve so seveda povzročile tudi naraščanje obveznosti zavodov za socialno zavarovanje, kar je terjalo nekatere ukrepe za uravnoteženje izdatkov. Prispevne stopnje so se višale, delovna doba (za polno pokojnino) podaljševala, starostna meja za dosego pravice do upokojitve se je dvigovala. Prvi področni zakon v samostojni Sloveniji – Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1992) – težav ni odpravil.

Povzeto in prirejeno po:
KRESAL, France: “Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne”/France Kresal: uredila Neven Borak, Žarko Lazarević. – Ljubljana : Cankarjeva založba, 1998. – (Zbirka Ekonomska knjižnica/ Cankarjeva založba)