Ozaveščanje javnosti opogumlja ljudi, da spregovorijo, hkrati pa prepreči, da bi storilci svoje dejanje ponovili, je prepričan velik borec proti spolnim zlorabam in duša projekta Pot do sprememb. Hoditi je začel 31. maja 2013 v Londonu, na 16 tisoč kilometrov dolgi poti pa bo peš obiskal 28 držav EU-ja. Pot naj bi predvidoma sklenil februarja prihodnje leto v Edinburgu. Ta teden je v Sloveniji, danes, v petek, ob 16. uri pa bo v projekcijski dvorani Mestnega muzeja v Ljubljani predvajan njegov film z naslovom To Kill a Kelpie - film o spolnih zlorabah, nastal je na podlagi njegove gledališke igre, s katero je, skupaj z brati, prekinil molk o družinski kalvariji. Tudi tako se je McVarish spopadel z lastno bolečino: od tretjega do 13. leta je njega in njegove tri brate spolno zlorabljal stric, sicer učitelj.

Pred spolnimi zlorabami vsi po navadi zatiskamo oči. Zakaj se vam zdi ozaveščanje ljudi o tej temi tako pomembno?
Zato, ker so spolne zlorabe pogostejše, kot se zavedamo. Vsak peti človek, rojen na tem planetu, je bil spolno zlorabljen. To ustvarja precej večjo škodo, kot se družba in vlade zavedajo. Opazili boste, da se organizacija, ki jo predstavljam, to je Stop the Silence: Stop Child Sexual Abuse (Prekinimo molk: Ustavimo spolne zlorabe otrok), ne imenuje Ustavite storilce. Spolna zloraba namreč živi v tišini. S tem, ko o njej ne govorimo, pravzaprav omogočamo, da se dogaja. S tem, ker nam je neprijetno govoriti o tem, omogočamo nadaljnje zlorabe.

V Veliki Britaniji je bilo kar nekaj odmevnih primerov spolnih zlorab otrok, ki so dobile ustrezne sodne epiloge. V Sloveniji pa je bil denimo znani mladinski pisatelj zaradi posedovanja otroške pornografije obsojen le na pogojno kazen. Nekatere šole so ga, v času, ko so sume o njegovih dejanjih že javno razkrili, še vedno vabile na predavanja. Slovenska družba je precej "popustljiva" do storilcev tovrstnih kaznivih dejanj. Kako je s tem v Britaniji?
Trenutna ureditev v Veliki Britaniji ni nastala čez noč. V zadnjih tridesetih letih se je tematika vse bolj prebijala v ospredje medijev in v zavest javnosti. V Evropi se morda zdi, da je zlorab v Veliki Britaniji veliko več, da jih je več v cerkvah, resnica pa je, da so bile tam le bolj medijsko izpostavljene. Morda tudi zato, ker imamo v Veliki Britaniji naprednejšo zakonodajo in zato tudi več primerov, ki pridejo pred sodišča. Sam se trudim prepričevati vlade in prebivalce držav članic EU-ja, kako pomembno je, da prekinemo molk.
Če je Slovenija popustljivejša do storilcev, to pomeni le, da še ne razume, kakšno ogromno škodo povzroča spolna zloraba. Naj pojasnim: spolno zlorabljen otrok ne bo imel vidnih posledic, modric ali zlomljenih kosti. Brazgotine so psihične, a zato nič manj težke. Če primerjamo možgane zlorabljenih otrok in otrok, ki so odraščali v zdravem okolju, se ti razlikujejo. Pri zlorabljenih otrocih so vidne spremembe, ki jim znanstveniki rečejo kar možganske poškodbe! Takšna travma v otroštvu seveda pusti za sabo gromozanske psihološke in tudi fizične posledice za vse življenje.

Kaj konkretno sistem lahko naredi, da bi žrtve zaščitili, storilce pa kaznovali?
Presenetljiv je tudi podatek o tem, da je bil precejšen delež ljudi, ki trpijo za duševnimi boleznimi in motnjami, v otroštvu zlorabljen. Zlorabljeni tudi prej umirajo, kot je pokazala raziskava Adverse Childhood Experience. Otroci pogosto mislijo, da so si sami krivi in da so slabi ljudje. Kako naj torej uresničijo svoje potenciale, če pa imajo tako slabo samopodobo. Kako naj stremijo k dobremu šolskemu uspehu? Kako naj iz sebe izvlečejo najboljše, če pa jih je vseh ambicij tega v otroštvu nekdo oropal? In to se dogaja vsakemu petemu! Poglejte okrog sebe. Dvajset ljudi, ki jih vidite, natančno ve, o čem govorim.
Vlade mislijo, da reševanje problematike spolnih zlorab otrok ne sodi med prednostne naloge. Ampak če pogledamo, koliko brezdomcev ali odvisnikov od mamil je bilo v otroštvu zlorabljenih, bi ugotovili, da z reševanjem vprašanja spolnih zlorab lahko rešujemo tudi prej omenjene težave. Družbena in dejanska cena bi bili tako zagotovo nižji. S pravim pristopom k preprečevanju spolnih zlorab otrok bi se socialne težave lahko zmanjšale. Privarčevali bi tudi v zdravstvu, saj je spolno nasilje nad otroki povezano z višjo obolevnostjo za kroničnimi ali smrtnimi boleznimi.

Kako spodbuditi žrtve, da spregovorijo?
Če ste preživeli spolno zlorabo v otroštvu in berete to besedilo, upam, da razumete, da to, kar se vam je zgodilo, nikakor ni bila vaša krivda. Prav ničesar niste naredili narobe. Bili ste otrok. Zlorabe si niste z ničimer zaslužili. Kar se vam je zgodilo, je bil zločin. Zločin!

Ali ste tudi sami bili žrtev spolne zlorabe v otroštvu?
Drži, tudi sam sem bil žrtev spolne zlorabe. Tako kot moji trije bratje. Moji bratje trpijo zaradi depresije, jaz ne. Razlika je v tem, da sem pri sedemnajstih odšel na terapijo. Govoril sem o tem, kar se mi je zgodilo. To pa predvsem zato, ker je bil moj najstarejši brat, ki je bil takrat star 25 let, hospitaliziran zaradi živčnega zloma. Takrat je prvič o zlorabi tudi spregovoril. Če ste bili spolno zlorabljeni, je najboljše zdravilo, da o tem govorite. Ozaveščanje javnosti opogumlja ljudi, da spregovorijo, hkrati pa prepreči, da bi storilci svoje dejanje ponovili.

Ali takrat res nihče ni ničesar posumil?
Moj stric me je zlorabljal od okoli tretjega pa do trinajstega leta starosti. Ne verjamem, da v tem času ni nihče opazil ali posumil, da se nekaj dogaja. Resda smo bili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja in o tem se ni govorilo. Danes je drugače. V Britaniji ljudje prej spregovorijo o sumu, se vprašajo, "Čakaj malo. Kaj pa se tam dogaja?" O spolnih zlorabah otrok govorim po vsem svetu.

Posneli ste tudi film To Kill a Kelpie. Kakšni so bili odzivi nanj?
Ko sem bil v San Franciscu na predvajanju filma To kill a Kelpie, je bil v občinstvu tudi starejši moški. Takrat je, star že 70 let, prvič javno spregovoril o tem, da je bil v otroštvu spolno zlorabljen. Rekel je, da ga še vedno tlačijo nočne more, da je bilo njegovo celotno življenje zaznamovano zaradi zlorabe. Povzročena škoda seveda nikoli ne izgine. In na to se navezuje tudi še eden izmed ciljev projekta Pot do sprememb. To je odprava zastaralnih rokov za spolne zlorabe. O tem sem se pogovarjal s predstavniki ministrstev. Upam, da mi bodo prisluhnili.
Ukinitev zastaralnih rokov je pomembna predvsem zaradi preprečevanja nadaljnjih zlorab. Poglejte, v 95 odstotkih otroka zlorabi nekdo, ki ga otrok pozna, ki ima do njega stalen dostop. To je lahko duhovnik, učitelj ali kdo drug iz otrokove družbene okolice. V 40 odstotkih pa je to celo član družine. Bližje je domu, manj ljudje zlorabo "vidijo".
Zato je za otroka v takem okolju izredno težko, da zlorabo prijavi. Če te denimo zlorablja tvoj lastni oče, moraš biti dovolj star, predvsem pa dovolj močan in tudi fizično oddaljen od njega, da o tem lahko poveš policiji.

Kakšen pa je epilog vaše zgodbe? Kje je vaš stric danes?
Bil sem star 25 let, ko sem vložil prijavo. Stric je takrat še vedno poučeval na šoli. Še vedno je bil svoboden in v stiku z mladimi otroki. Zavedel sem se, da mu to svobodo dovoljuje moj molk. Ob moji prijavi ni šlo za maščevanje, temveč za zaščito otrok. Vedel sem, da je izredno nevarna oseba, a da se drugi tega niso zavedali. Pogosto je tako, da je žrtev edina oseba, ki zares ve, kako otrokom nevaren je storilec. Moj stric je bil obsojen na šestletno zaporno kazen, ki jo še vedno prestaja.

Ali imate okvirni podatek o tem, koliko je v EU-ju žrtev spolnih zlorab?
Podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) kažejo, da bo pred dopolnjenim 18. letom zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček. Torej vsaka peta oseba. V Sloveniji je približno 400.000 žrtev spolne zlorabe v otroštvu. Vsakih 30 sekund je nekje na svetu neki otrok spolno napaden. Če ne poznate nikogar, ki bi to preživel, ne pomeni, da jih ni, pomeni le, da o zlorabi molčijo. To je treba spremeniti.