Ob pretresljivem morilskem pohodu 32-letnega Norvežana Andersa Behringa Breivika, ki je v petek najprej nastavil avtomobil bombo v bližini sedeža norveške vlade v središču Osla. V eksploziji je umrlo najmanj sedem ljudi, 11 je bilo huje ranjenih. Nato se je odpravil na morilski pohod na bližnji otok Utoya, kjer je potekal počitniški tabor podmladka laburistov norveškega premierja Jensa Stoltenberga. Po podatkih policije je umrlo najmanj 85 ljudi.

S teoretskim psihoanalitikom Romanom Vodebom smo se ob tem pogovarjali o psihološkem vidiku tragedije in psihološkem pogledu na storilce tako hudih dejanj.

Lahko takšne primere predvidimo in posledično preprečimo? Na kaj bi morali biti pozorni?
Predvideti je mogoče le rizične skupine ljudi – pa še to težko, ker pač nimamo vpogleda v dogajanje v primarni družini. Tovrstni "psihopati" oz. sociopati namreč nastanejo v primarni družini do šestega ali osmega leta. Problematični so tipi moških, ki so kot dečki rasli brez očetov oz. s t. i. "preveč slabimi" očeti, ki so bili bodisi sami agresivni – mislim na očeta – ali pa so jih vzgajali – predvsem oče – v duhu kakšnega verskega fanatizma. Pri agresivnih moških – ki so (na)splošno družbeno agresivni oz. so agresivni do drugih moških, je navadno odločila jeza do očeta, ki so jo kot dečki doživljali permanentno, celotno otroštvo. To jezo so potlačili. Ta jeza jim bruha v zavest – bodisi v uličnih (huliganskih) spopadih, lahko pa tudi v obliki terorističnih napadov.

Veliko moških, ki v otroštvu niso imeli očeta, ali pa so imeli "preveč slabega" (agresivnega) očeta, v odraslosti ne razvije moralne razsodnosti. Vest jih ne peče, ker nimajo (močnega) nadjaza. Jeza (do/na očeta) pridobi megalomanske razsežnosti, nasproti jeze pa se jim ne more postaviti močan nadjaz, ker ga ne premorejo.

Edina prava prevencija pred tovrstnimi tragedijami bi bila, da bi otroci – predvsem dečki – rasli v harmonični družini z ljubečimi starši. Moralna razsodnost, ki v osnovi lahko spravi v red družbo, je odvisna od "dovolj dobrega" in hkrati avtoritativnega očeta. Če je mama v vzgojnem smislu »preveč slaba«, jo mora pri vzgoji sinov korigirati "dovolj dober" oče. Hčerke oz. dekleta, torej ženske niso družbeno problematične, razen pozneje kot matere svojih otrok/sinov. Družba bi torej morala biti pozorna na moške, ki so rasli v razdrtih družinah brez očetov in so že v puberteti kazali delikventna/kriminalna nagnjenja. Takšne mladce bi bilo treba imeti pod kontrolo oz. pod policijsko lupo.

Seveda ni mogoče posploševati, a vendar: verjetno obstajajo kakšne "skupne lastnosti" ljudi, ki se odpravijo na takšne morilske pohode?
Etiologija (vzroki) raznoraznih psihopatov oz. sociopatov je podobna, jo je pa mogoče razdeliti v kar nekaj (pod)skupin. Domala vsak delikvent/kriminalec (psiho/socio/pat) nastane v otroštvu v odnosu do staršev. (Verski fanatiki so posebno poglavje.) Če so starši »preveč slabi«, ali vsaj eden od obeh v starševskem tandemu, se otroku v odraslosti lahko slabo piše – ni pa to vselej nujno. Nekateri dečki jo lahko "poceni" odnesejo tudi v razdrti družini brez očeta. Morilski pohod je lahko tudi trenutno "navdihnjen" zaradi vpliva mamil, kakšne psihotične epizode ali verskega fanatizma. Ravno verski fanatizem je treba razumeti v kontekstu znamenitega psihoanalitičnega transferja – beri: čustvene povezanosti verskega fanatika z (bodisi) verskim vodjo, ali versko idejo (npr. v primeru derivatov džihada in mudžahedinov).

Po prvih informacijah je bil napad dobro premišljen, strelec je hladnokrvno streljal na ljudi. Kaj se v takih trenutkih dogaja v napadalčevi glavi?
Pogosto gre za t. i. oprane možgane, ki se "operejo" skozi določeno fanatično predanost neki ideji oz. ideologiji, pogosto tudi kakšnemu verskemu ali političnemu guruju. Opozicijskega mišljenja/mnenja, ki bi nevtraliziral enoumni fanatizem, ni in takšen "mudžahedin"(versko-idejni vojak/ubogljivec) popolnoma zaupa v svoj "prav", v svoje namere, in hkrati misli, da so avtonomne. Napadalec – tudi če ni bolan (ali pod vplivom kakšnih halucinatornih substanc) – verjame, da dela »prav«, da je njegovo početje "dobro" in (na dolgi rok) družbeno koristno. Napadalca vest ne peče ker »ve«, da dela za dobro naroda ali verske skupnosti oz. ideje/ideologije, ki ji pripada. Niti za trenutke ne podvomi o svojih odločitvah in tudi vest ga ne peče – vsaj takoj po terorističnem napadu ne.

Navadno so napadalci še patološki narcisi, ki tako ali tako ne premorejo sočutja, žrtve se jim ne smilijo. V objemu poveličanih, narcističnih blodenj mislijo, da so edino oni poklicani za tovrstno (teroristično) misijo. Človekova duševnost premore na desetine obrambnih mehanizmov, ki skoraj vsakemu človeku (v spletu okoliščin) omogočijo, da si prikroji natančno takšno resnico, ki si jo nezavedno želi. Problematično je torej nezavedno in infantilne potlačitve. Če hočemo razumeti nekega terorističnega napadalca, moramo razumeti njegovo nezavedno, njegove potlačitve, pogosto zgolj "ponesrečene" dogodke iz njegovega otroštva. O dotičnem Andersu Behringu Breiviku je treba izvedeti precej več – predvsem podatkov o njegovi primarni družini, o njegovem otroštvu –, da bi ga dostojno profilirali.

Od kod izvira nagnjenost k takšnemu nasilju in kaj jo lahko okrepi do te mere, da se človek loti tako krutega dejanja?
Da nekdo lahko uprizori toliko jeze oz. agresije, kot jo zahteva nek teroristični napad, je potrebna neka močna frustracija. Vendar frustracija, ki se je otroku oz. dečku zgodila v otroštvu. Navadno je treba preveriti ojdipske okoliščine oz. falično-kastracijsko obdobje libidnega odraščanja. Če okrog Ojdipovega kompleksa ni posebnih »nepravilnosti« oz. specifik, potem moramo preveriti teroristovo sugestibilnost oz. vodljivost. Številni sugestibilni agresivci imajo za seboj oz. v ozadju nekega voditelja (morda zgolj fiktivne) ali pa zgolj (versko, nacional/istič/no) idejo. Da bi razumeli neka nasilna oz. teroristična dejanja, je ob očetu seveda treba preveriti tudi vlogo infantilne mame. Navadno so mame krive za vzgojo patoloških narcisov – tako kot so mame krive, če je moški serijski morilec žensk.

Kaj so navadno "sprožilci" tovrstnih dogodkov?
Karikirano rečeno: včasih je dovolj, da ima neki tujec preveč črnega/umazanije za nohtom. Kaj hočem reči … – to, da ni pomemben »sprožilec« (npr. razbohotenje priseljencev), pač pa so problematične infantilne potlačitve. Ksenofobija ima svoje korenine v otroštvu. Težava je, da je otroku v otroštvu nekdo ali nekaj vseskozi kratil(o) uživanje. Tujek v organizaciji (paradigmi) otrokovega uživanja ima svoj simbolni nasledek v odraslosti v obliki ksenofobije. Če otroku krati uživanja (»dobri«) oče, s katerim se otrok/deček pozneje identificira, je to čisto v redu – temu se reče pravilno razrešen Ojdipov kompleks. Če pa otroka v otroštvu vseskozi in pogosto moti pri raznoraznem uživanju (oralnem, analnem, faličnem) še vrsto drugih (tujih) stvari/dogodkov, pa ima tak otrok lahko težav s ksenofobijo. Najbolj problematično je odtegovanje od ljubezni. Vsakršno tujost prepoznava kot nekaj, kar mu krati (vsakodnevno) ugodje/uživanje. Če je te tujosti v vsakodnevnem življenju enkrat preveč – ko gredo stvari čez rob –, se ksenofobu začnejo »sprožilno« uveljavljati oz. »odzipavati« (beri: potlačitve silijo v zavest) tisti potlačeni dogodki iz otroštva, zaradi katerih se je (že) kot otrok (vseskozi) jezil.

Kolikšno vlogo ima pri takšnih napadih verska pripadnost oz./ali politično prepričanje?
Z verskim fanatizmom so vselej težave. Kulture, kjer je v družini markantna avtoritativna oz. celo avtoritarna vloga očeta, so pogosto zelo kontaminirane z verskim fanatizmom. Danes je problematičen predvsem islam, ker je v tej kulturi oče še vedno "bog in batina" - in ta infantilni oče se vrača v obliki verskega fanatizma. Verjetje v boga zna biti v kulturah z močnim družinskim očetom izjemno fanatično, še posebno, če v ozadju stoji še institucija. Evropa je imela nekoč težavo z verskimi vojnami, npr. v srednjem veku, kjer bi vsak ubijal za svojega boga.

Verske sekte oz. skupnosti pa prisegajo vsaka na svojega boga. In tega boga sto odstotno čutijo v sebi (in zanj bi umrli) – jasno, ker gre za nasledek infantilno doživetega vsemogočnega očeta. Politična (in vojaška) paradigma je – po Freudu oz. po psihoanalitičnem razumevanju stvarnosti – zelo podobna verski. Ključen je t. i. transferni odnos (čustvovanje "ovčic" z verskim ali političnim vodjo, ali zgolj z idejo, bodisi versko ali politično). V tem primeru so nekateri ljudje – pa jim recimo "ovčice" - sposobni v imenu boga, političnega voditelja ali ideje, zagrešiti neko teroristično/kriminalno dejanje, čeprav z njihovo moralno razsodnostjo, "Ojdipom" oz. primarno družino ni nič narobe. Na podobne načine so moralno neoporečne osebe sposobne v objemu zaljubljenosti v svojega partnerja/partnerico (ali pa voditelja neke sekte) tudi moriti nedolžne ljudi. Spomnimo se samo komune oz. "družine" in "ovčic" Charlesa Mansona.

V tem primeru je bil strelec mlad, izobražen Norvežan, ki je zadnje čase sicer izražal nasprotovanje islamu oz. multikulturalnosti, vendar nikoli do te mere, da bi imel zaradi nestrpnosti opravka s policijo. Kako to komentirate?
O Andersu Behringu Breiviku se v tem trenutku skoraj nič ne ve. Kljub temu si že zdaj upam trditi, da je imel ta človek težave z očetom, da ni pravilno razrešil »Ojdipa«, preveriti pa bi bilo treba tudi vlogo njegove matere – bolj tiste v otroštvu doživete, kot pa današnje. Po mojem mnenju ni bil bolan, torej ni bil psihotičen. Če skozi dotično teroristično dejanje ni poravnaval določenih specifičnih krivic za nazaj, je ksenofobično-revanšistična ideja zagotovo v njem tlela že vsaj kakšno desetletje. Preveriti bi bilo treba njegovo puberteto, njegove takratne interese in ekscese oz. posebnosti. Bojim se, da je tega mladega Norvežana v to ksenofobičnost in terorizem pahnilo "nesrečno" oz. specifično otroštvo, bolje rečeno "nespretna" mama in bodisi odsotni oče, ki v sina ni naselil moralne razsodnosti - ali pa "preveč slab" ojidipalni oče.