Objava karikatur v francoskem tedniku Charlie Hebdo, ki jih muslimani doživljajo kot žaljive in tipične za odnos Zahoda do islama, je podobno kot ob objavi karikature muslimanskega preroka Mohameda v danskem časopisu Jyllands-Posten leta 2005 ponovno sprožila razpravo o svobodi izražanja. Francoska vlada sicer pravi, da je zaradi karikatur zaskrbljena, a vztraja, da je svoboda govora temeljna pravica.

Naj imajo karikaturisti popolnoma proste roke ali naj zanje obstajajo določene omejitve? Naj bi bile kakšne teme nedotakljive? Znani stripar in karikaturist Miki Muster pravi, da je karikatura kritika in bi morala biti svobodna. Karikaturo primerja s pisano besedo. "Končni efekt naj bi bil enak," je za MMC dejal Muster, ki meni, da ima karikaturo večjo moč kot besedilo. "Če narišeš, se vsi zgražajo, če napišeš, gre pa nekako mimo," je dejal in dodal: "Včasih karikatura pove več kot cela stran teksta."
Kje so meje umetnosti?
Kljub temu je dilema velika, dodaja nekdanji karikaturist Dela, Dnevnika in zdaj Mladine Franco Juri. Meje postavi zelo daleč. Karikatura je lahko "zelo udarna, politično nekorektna, nesramna do inštitucije" - a hkrati je lahko karikaturist hitro izrabljen za medkulturni spor in tako postane uporabno orodje politike. "Pravijo, da umetnost nima meja. Jaz se, tudi kot karikaturist, ne bi pretirano precenjeval," o vsakokratnem presojanju pravi Juri.
"Primat lažne morale klerikalne in fundamentalistične misli"
Vse pa ni samo odgovornost karikaturista. Tudi družba mora biti pripravljena, da v ogledalu karikature vidi manj prijetne plati. V naši družbi je samoironija nastala postopoma, ključen udarec pa je bil v letu 1969, ko so civilnodružbena gibanja prekinila "primat lažne morale klerikalne in fundamentalistične misli", meni Juri. Žal se takšen razvoj ni zgodil povsod, še posebej ne, kjer vladajo fundamentalisti, ne le islamski, dodaja.
Razburjenje muslimanskega sveta zaradi zadnje objave karikatur je Muster pripisal temu, da se imajo muslimani za nedotakljive, to pa je primerjal s sistemom v Jugoslaviji. Muster je dejal, da si "v stari Jugoslaviji ne bi drznil narisati karikature nekoga, da bi to objavili, ker je bila kasta nedotakljivih". Za nedotakljive pa se imajo v Sloveniji po Mustrovem mnenju politiki.
Muster pri tem spominja na svojo karikaturo ljubljanskega župana Zorana Jankovića. "Vem, da me je Janković hotel tožiti, ker sem ga narisal," je dejal Muster in izrazil zadovoljstvo, da so mu takrat novinarji stopili v bran. Na to je spomnil tudi Juri, ki je takrat Jankoviću javno odsvetoval pregon: "Karikatura si lahko dovoli bistveno več kot politika."

V Nemčiji so politiki delali albume karikatur
Muster je izpostavil pomen in razširjenost karikatur v Nemčiji. Politiki so jih celo zbirali in si delali albume, je dejal Muster in dodal, da v Sloveniji ni tako.

Vprašanje, ali je tolikšno razburjanje zaradi karikatur upravičeno, ostaja odprto, lahko pa muslimani tolažbo najdejo v misli Mikija Mustra, s katero je želel ta izpostaviti, da bi morali politiki na karikature gledati z naklonjenostjo: "Dokler te rišejo, še nekaj pomeniš, ko te ne rišejo več, je pa konec."