"Pravzaprav nas morata ta praznik in vse to premišljevanje nekako ustaviti in umiriti, zato ker vedno nekam hitimo, smo hrupni ali pa nekaj zahtevamo, si želimo ... Božič pa nas potegne malo nazaj, da premislimo, ali vse to res potrebujemo," nam je pomen božiča opisal Bošković.

V popisu prebivalstva iz leta 2002 se je za pravoslavne v Sloveniji opredelilo 45.908 oseb, med njimi 32.665 Srbov, 3.583 Slovencev in 2.623 Makedoncev. "Mi pa glede na neke kazalnike - v sami cerkvi, pri obiskih na domovih naših vernikov - merimo celo več kot 50.000 vernikov. Ampak te številke ne povedo veliko, niti o Cerkvi, še manj pa o veri. Vera je stvar posameznika. Močna je cerkev, ki ima svete ljudi, dobre ljudi, ne pa številke. Družba, ki ima plemenite ljudi, je močna. Ona kaže svojo trdnost," je prepričan Bošković.

Ostaja eden izmed parohov
Peran Bošković sicer zadnje leto ni več zakoniti zastopnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji, saj ga je nadomestil paroh iz Kopra Tomo Ćirković, ostaja pa eden izmed njenih parohov, duhovnikov. "Jaz sem bil tukaj sam, to je slabo. No, ne slabo, ampak desetletje sem prosil, naj pride še kdo, ker je bilo toliko dela. Nato je le prišel čas, da so prišli, in zdaj smo štirje. Večinoma vsi delamo enako, imamo svoje dnevne obveznosti, opravljamo bogoslužja in vse, kar se opravlja v cerkvi. To ni tak ministrski ali direktorski položaj, ko nekoga zgubiš in je katastrofa. Ni tako. Normalno je, da pridejo mlajši ljudje in prinesejo nove ideje, tako kot sem jih jaz pred 30 leti, ko sem prišel," nam je zatrdil.

Zaskrbljeni zaradi trenutnih razmer
Bošković je priznal, da so zaradi trenutnih razmer v Sloveniji zaskrbljeni tudi v njihovi Cerkvi: "Veste, če bi to trajalo desetletje, imaš eno generacijo izgubljeno. Če se ne morejo poročiti, si ustvariti družine, če nimajo pogojev, potem lahko nastanejo težave, katerih posledice bomo čutili celo desetletje. In v tem trenutku nas, to moram priznati, zaradi tega močno skrbi. Kajti to, kar slišimo in vidimo, ne kaže dobro."

S parohom Peranom Boškovićem smo se pred pravoslavnim božičem pogovarjali o božičnih običajih srbskih pravoslavnih vernikov v Sloveniji, o pomenu tega praznika in načinu praznovanja ...

Kaj pa simbolizira prižiganje sveč pred cerkvijo in sežiganje "badnjaka" - hrastovih vej in listov ob božiču?
Prižiganje sveč vedno predstavlja večno svetlobo, večno življenje, to trajanje. Za badnjak nekateri pravijo, da je znamenje Jezusa Kristusa, da je hrast, ki velja za tako močno in dolgo trajajoče drevo, sam po sebi podoba Jezusa Kristusa. Po drugi strani pa nekateri pravijo - ta misel je tudi meni bližje -, da je bilo takrat, ko je bil Jezus Kristus rojen v hlevčku, hladno in so pastirji zakurili ogenj. Ta ogenj, ki je tam gorel, ta badnjak nekako kaže na ta dogodek, ko so s tem ogreli hlevček, kjer je bil ta otrok. Tisti, ki so imeli hiše, so badnjak zvečer postavili pred hišo, nato ga s sekiro razsekali na drobne koščke in ga vrgli na ogenj ter tako ogreli hišo. Tudi na božično jutro so ogenj spet zakurili s tem badnjakom in vsa hiša je spominjala na rojstvo Jezusa Kristusa.

Badnjak pa je sicer tudi izraz za dan pred božičem?
Tako je, sam dan pred božičem se imenuje badnji dan. To je dan, ko pripravljamo naš dom, da bi bilo mesto rojstva Jezusa Kristusa. Pravzaprav mi čakamo - bdenje, bedenje je čakanje na ta dogodek, na rojstvo Jezusa Kristusa, da se zgodi simbolno in v naših domovih.

Pri slovenskih katoličanih je običajno tradicija, da se družina na božični večer zbere za dobro obloženo mizo. Kakšen pa je običaj pri pravoslavnih vernikih?
Božična večerja pri pravoslavcih je zadnja postna večerja, takrat je hrana postna. Na sam božični dan pa se družina zbere ob zgodnjem zajtrku oziroma kosilu. Takrat se prižgejo sveče in molijo, nato pa prižgejo kadilo. Običaj je, da vsak vsakemu v družini vošči praznik z besedami: "Mir božji, Hristos se rodi," ta pa odgovarja: "Voistinu Hristos se rodi!". S tem pozdravom člani družine izkažejo pristnost in ljubezen drug do drugega. Najpomembnejši pri nas pa je božični kruh, ki mu rečemo česnica. Umesi se ga s posvečeno vodo, v kruh pa se da zlatnik - zlati ali srebrni kovanec, košček badnjaka, košček pečenice - to je odojek, ki je pečen na badnji dan, pa tudi koruzo, pšenico ... - vse to, kar pridelamo na svojih njivah. To naredimo zato, da bi bilo vse to blagoslovljeno, da bi bili še bolj uspešni v vsem tem. Božični kruh se nato lomi na koščke in se da vsakemu članu družine - kar ta najde v svojem koščku kruha, v tem bo uspešen, pravijo. Vsi pa seveda najrajši vidijo, da dobijo zlatnik. Glava družine ima obvezo, da odkupi ta zlati kovanec z nekim darilom, in ta se potem naslednje leto spet da v kruh, v česnico. Še en običaj pri pravoslavnih družinah, vsaj tem na našem koncu, je tudi, da pečejo odojka in mu rečejo pečenica. Pečejo ga dan pred božičem, na badnji dan, a takrat se ga niti slučajno še ne sme pojesti, saj je to postni dan.

Slovenski katoličani se k polnočni maši odpravijo v miru in tišini, pred pravoslavno cerkvijo v Ljubljani pa bogoslužje vsako leto spremljajo poki petard in celo streli iz pištol, igranje harmonike, petje in plesanje kola. Zakaj taka razlika?
To ni naše praznovanje, to pokanje, ta hrup in vse to, kar je tam videti. To sploh ne sodi k našemu praznovanju in k pomenu našega praznika. To so si izposodili od praznovanja novega leta, z ulice in mi smo proti takemu načinu praznovanja, saj je to zelo moteče za samo praznovanje in za sam praznik. To ni niti versko niti v tradiciji naše cerkve niti našega naroda. Nikjer tega ne boste videli, le tukaj se je to nekako ustalilo.

Je to torej pojav v Ljubljani, Sloveniji ali na širšem območju Balkana?
Jaz bi dejal, da se je to nekako ustalilo v Ljubljani. Najbolj takrat v vojnih časih, ko se je ljudem zdelo, da je pokanje razveseljivo. Ampak ni. Po drugi strani bi dejal, da je to bolj urbano pojmovanje nekega praznovanja, da nekateri to pač enačijo s praznovanjem novega leta - ko vidijo, kako poka po vsem svetu, vsi ti ognjemeti in to, se jim zdi, da bi bilo primerno, da bi bilo tako tudi za pravoslavni božič. Ampak ne, niti slučajno ne, mi se močno borimo proti temu in tukaj nam je v veliko pomoč policija, ki nekako drži vse skupaj pod nadzorom, da ne bi prišlo, bognedaj, do kakšne nesreče. Veliko je namreč mladih, ki niti ne razumejo, da lahko poškodujejo sebe ali koga drugega.

Prav mladina pa po končani polnočnici običajno ne oddide domov skupaj z družino, ampak napolni gostinske lokale v Ljubljani, ki so prav zaradi te priložnosti odprti vse do jutra ...
Tako je, in tudi to je napačno pojmovanje tega praznika. To ni pravi način praznovanja in verujoči človek si nikakor ne bo privoščil, da čaka božični praznik v gostilni, pijan! Takrat mora biti v krogu družine, če mu niso dovolj vsi ti dnevi in noči, ki jih preživi v gostilnah in zabaviščih, če mora biti tam tudi ta dan, potem je nekaj hudo narobe. Tisti, ki hoče božič doživeti na pravi način, mora biti doma pri družini, on mora tam poiskati radosti, in ne v gostilni.

Pred pravoslavno cerkvijo v Ljubljani, ki je glavno središče, se takrat zbere tudi po več tisoč vernikov z vseh koncev Slovenije. Kaj pa je alternativa za tiste, ki ne pridejo v prestolnico?
Lahko gredo v Koper, Kranj, Celje, Maribor ... v vseh večjih mestih imamo bogoslužje, tako kot v Ljubljani. Ljubljana pa jih pritegne sama po sebi, tudi ta cerkev, ki je lepa in na lepem mestu. Pa tudi zato, ker veliko ljudi pride tja, to jim je zagotovo bolj zanimivo. Ali pa so na večernem bogoslužju, recimo, v Kranju, opolnoči pa pridejo v Ljubljano, ker se tukaj zbere veliko mladih. Pa nisem proti mladim, privoščim jim, da so veseli in malo bolj hrupni, saj to sodi nekako k mladosti. Ampak praznik mora biti nad tem, morajo vedeti, kaj praznik pomeni. Saj večina je povsem drugačnih, ko pridejo domov, takrat praznujejo prazniku primerno.

Pogosto je v Ljubljani prav ob pravoslavnem božiču v enem od nočnih klubov gostoval razvpiti srbski pevec Baja Mali Knindža, ki slovi po tem, da v svoje pesmi vpleta tudi (včasih celo predvsem) nacionalistično noto. Ljudje pridejo s srbskimi zastavami in simboli, vrstijo se pozivi k srbskemu Kosovu. Zakaj takšen izbruh nacionalizma ravno ob božiču?
Niti to ne sodi k temu prazniku! To je praznik miru in ljubezni, k temu prazniku ne sodi nobena oblika nestrpnosti. Ta ne sodi niti k temu civilizacijskem kontekstu in okolju, k prazniku pa še manj. Ampak ljudje o določenih stvareh, ki jih motijo, očitno spregovorijo na napačnem mestu in ob napačnem času. Ampak jaz pravim, da se je treba vedno vprašati, kje tičijo vzroki za to nezadovoljstvo. Mladi so nekakšen družbeni barometer, oni o določenih stvareh, ki niso v redu, spregovorijo prej kot starejši. Se mi pa zdi, da je tega nacionalinizma vse manj videti v našem okolju. Do neke mere bo seveda vedno prisoten, ampak mislim, da ga je celo več tam, kjer bi ga najmanj pričakovali - v teh visoko razvitih družbah in okoljih. Zdi pa se mi, da se ljudje tukaj bolj ukvarjajo s težavami, kako priti do službe, kako začeti služiti denar, kako zgraditi kariero, kako si ustvariti družino, kako rešiti stanovanjsko vprašanje - to je zdaj v ospredju bolj kot kateri koli drug družbeni problem.

V vseh teh letih, ki ste jih preživeli med opravljanjem svojega poklica oziroma poslanstva, ste slišali veliko žalostnih življenjskih zgodb ljudi, za katere pravite, da so vse hujše. Kdaj so te zgodbe postale še bolj žalostne kot sicer, kdaj ste vi opazili, da se je nekaj začelo spreminjati na slabše?
Takrat ko so ljudje začeli izgubljati službe. Ljudje so z veseljem hodili v svoja podjetja delat, v teh podjetjih so služili, oni so nekaj ustvarjali, zato so bili srečni in zadovoljni, uživali so sadove svojega dela. Ko pa so ti ljudje začeli izgubljati svoja delovna mesta, ko so postali socialni problem, ko država ni bila več delovno okolje, ko delavnost ni bila več vrednota ... tukaj se začne sama žalost. Socialna pomoč naj bi bila namenjena tistim, ki ne morejo delati, ki so bolni ali stari, ne pa mladim in zdravim. To je katastrofa, ko pride do tega. Takrat, ko je bil nekdo - pa je bila to zanj živa sramota - prisiljen oditi nekam, kjer so mu pomagali z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, takarat sem prvič začutil, da se je nekaj spremenilo.

Za konec: kaj bi želeli ob božiču sporočiti vernikom?
V takih časih, kot so ti zdaj, si želim, da bi bilo trpljenje ljudi v revščini in pomanjkanju čim manjše. Da v letu 2013 res ne bi več slišali joka otrok, da nimajo osnovnih življenjskih potrebščin, da nimajo kaj jesti. To se v Sloveniji preprosto ne sme več dogajati.