Čeprav je predsednik Barack Obama že ob izvolitvi obljubil, da bo njegova prioriteta zaprtje Guantanama, vendarle ni tako. Besede, da bodo zapor zaprli 22. januarja letos, se tako ne bodo udejanjile. Ob osmi obletnici odprtja zloglasnega zapora so bili številni miroljubni protesti. Protestniki so zahtevali zaprtje zapora, ki ga je Amnesty International imenovala "gulag". In čeprav je ZN leta 2006 izrazil željo, da se taborišče zapre, tega Bush ni mogel storiti, saj bi s tem priznal, da je bila zamisel od samega začetka napačna.

Zakaj so Guantanamo ZDA sploh odprle?
Administracija predsednika Georgea Busha je Guantanamo odprla po terorističnih napadih na ZDA 11. septembra 2001, da bi lahko brez ameriških sodišč obravnavala teroristične osumljence. Po prvem velikem udarcu na ameriško ozemlje ob napadu Japoncev na Pearl Harbor leta 1941 je po terorističnih napadih zavladal preplah, da je v pripravi še več napadov, in Busheva administracija, ki je do 11. septembra 2001 zanemarjala opozorila o pripravah na teroristične napade, se je odločila, da je bolje prekršiti kakšno človekovo pravico kot pa tvegati nov napad.

Guantanamo, ki ga ameriški marinci nadzirajo vse od leta 1898, se je zdel idealna izbira, saj formalno ni del ameriškega ozemlja, ker je v neskončnem najemu od Kube ter obenem dovolj daleč in dovolj blizu ZDA. Američani imajo oporišče v Guantanamu v najemu od leta 1903, ko so z naklonjeno kubansko vlado po zmagi nad Španijo podpisali pogodbo o najemu za okoli 4.000 današnjih dolarjev na leto. Leta 1934 so ZDA Kubo prisilile v amandma, ki določa, da se lahko pogodba prekine le s soglasjem obeh strani. Leta 1991 je Pentagon v Guantanamu zgradil taborišče za begunce s Haitija, kamor so se zatekali tudi Kubanci, ki jim komunizem Fidela Castra ni bil po volji. Američani so Kubance poslali v ZDA, Haitijce pa nazaj domov. Ameriško sodišče je taborišče razglasilo za neustavno in vojska ga je zaprla, predsednik Bill Clinton pa je leta 1999 celo razmišljal, da bi tja naselil begunce s Kosova.

Prvi ujetniki leta 2002
Prvi ujetniki nove vojne proti terorizmu so prišli v Guantanamo januarja 2002, ko so skupino 20 ljudi iz Afganistana naselili v kletke tako imenovanega "Camp X-raya" oziroma "rentgenskega taborišča". Kletke so zaprli aprila 2002, ko so ujetnike preselili v novozgrajeni "Camp Delta" s celicami za 612 ljudi. Obstaja tudi "Camp Iguana", kjer živijo tisti, ki so predvideni za izpustitev. Obstajal pa naj bi tudi "Camp 7", ki je tako skrivnosten, da uradno ne obstaja, gosti pa najnevarnejše ujetnike.

V zaporu je bilo več kot 775 ujetnikov
Od začetka delovanja je izkušnjo "kampov" Guantanama doživelo 775 ujetnikov, za katere je Pentagon trdil, da živijo udobno, imajo hrano in lahko svobodno izražajo svoja verska prepričanja. Šele decembra 2003 je prvi obtoženec dobil pravico do vojaškega odvetnika. To je bil Avstralec David Hicks, ki se ponaša tudi s prvo obsodbo pozneje ustanovljenih posebnih vojaških sodišč. Ujeli so ga med talibani v Afganistanu decembra 2001 in šele decembra leta 2007 je bil znova na prostosti, ko je v Guantanamu priznal podporo teroristom.

Kršenje človekovih pravic
Busheva administracija ni imela nikoli miru pred Guantanamom. Izpuščeni ujetniki so govorili o mučenjih in drugih zlorabah, kot je dolgotrajno zapiranje v samice, kratenje spanca, ekstremne temperature, pretepanje in podobno. Ujetniki so gladovno stavkali, kar so Američani reševali s prisilnim hranjenjem, bilo je tudi nekaj samomorov - znova s sumom, da so bili v bistvu umori.

Iz dokumentarnega filma "Pot v Guantanamo" o metodah mučenja (v angleščini):