Da bi zgodovinske izkušnje mlade opominjale, da si je za mir treba nenehno prizadevati, so v predsedniški palači interniranke svoje pretresljive zgodbe zaupale srednješolcem.

Z minuto molka za žrtve sredinega pokola v Franciji se je začelo srečanje pri predsedniku Pahorju - tudi kot opozorilo, da krute zgodbe, stare več kot 70 let, pravzaprav niso tako daleč.

Mučili so nas, fizično in psihično, a Slovenke smo bile ena izmed najbolj povezanih skupin, se spominja Dana Valič, zato mladim sporoča: "Držite skupaj, branite svoj narod, to je največ, kar imamo."

Spontan aplavz se je v dvorani v dobri uri slišal večkrat - predvsem kot izraz spoštovanja do teh gospa, ki so v fašističnih in nacističnih taboriščih preživele pekel.

Jelka Šporin sodi v skupino ukradenih otrok - skupaj z mamo ter sedmimi brati in sestrami so jo iz Ruš nacisti izgnali leta 1942. "Grozno je bilo, hrana je bila slaba, bili smo ušivi, zanemarjeni," pripoveduje.

"Zelo si bil srečen, če si dobil en makaron in dve zrni riža, taka je bila pač hrana. Jaz sem takrat - bila sem stara 17 let - tehtala 28 kilogramov," dodaja Ljudmila Jeras.

"V Gonarsu so bili samo puškino kopito, palica, pendrek," krutost opiše Anica Zaviršek.

72 let je minilo. A ko po Vipavski dolini in na Krasu brije burja, je Herman Janež z mislimi vedno na Rabu. "Mati, ki je rodila pod šotorom, ni imela kaplje vode, da bi zvila krpico, in otroku, komaj rojenemu, dala v usta, da bi sesal," pove.

Dan osvoboditve je bil zato za večino najsrečnejši v njihovem življenju.