V pogovoru za Odmeve, ki ga je vodila Rosvita Pesek, se je Virant med drugim dotaknil tudi visokih kaznih za prometne prekrške in koristi informatizacije procesov javnega sektorja.
V vašem programu ste zapisali: Prepolovili bomo sredstva za politične stranke. Kako jih boste prepričali?
To je naše izhodišče. Za to bomo seveda morali imeti večino v parlamentu. Mi smo trdno prepričani, da lahko stranke funkcionirajo s polovico manj denarja.

Vlada bo imela kazalnike uspešnosti. Nam obljubljate nov semafor?
Ne, veliko bolj konkretne stvari. Za organizacije v javnem sektorju mora veljati enako kot za podjetja. Ve se, kdaj je neka organizacija uspešna. Uspešna je takrat, ko so zadovoljne stranke, ko so zadovoljni tudi zaposleni, ko dosegaJO dober poslovni rezultat in ko obvladujeJO svoje poslovne procese.
Enako kot velja tudi za podjetja mora veljati tudi za javni sektor. In tovrstne kazalnike mi nameravamo postaviti in tudi direktorje javnih inštitucij ocenjevati po tem.

Obljubljate ukrepanje proti tistim podjetjem, ki bodo delavce silili v suženjske razmere. Kako?
Predvsem prek inšpekcije in kazni. Inšpekcije morajo postati učinkovite, zlasti to velja za delovno inšpekcijo, ki se je v preteklosti mogoče preveč osredotočala na papirje, na preverjanje, ali imajo firme vse potrebne pravilnike in druge papirje urejene.
Veliko bolj pomembno je, kako menedžment ravna z zaposlenimi v podjetju. Tam, kjer pride do kršitev delovnopravne zakonodaje, mora inšpekcija ostro odreagirati. Ko gre pa za neplačevanje prispevkov, recimo za pokojninsko in druga zavarovanja, je pa to hud prestopek. Jaz bi rekel kar kaznivo dejanje.

V prometu imamo zadnje čase zelo visoke kazni, tudi tvojo lastnino, avtomobil, ti odvzamejo za hujši prekršek. Bi te kazni znižali?
To v zvezi z avtomobilom je po mojem mnenju prekomerno, torej, da ti za neki prometni prekršek vzamejo avtomobil, je nesorazmerna kazen. Sem pa za to, da so kazni ostre. Meni se zdi pametno razmišljanje, da bi vezali kazen na dohodek posameznika. Tako da vsakogar, glede na to. kakšen dohodek ima, kazen enako udari.

Velik del programa, če ga beremo, je sestavljen iz e-jev. V Sloveniji je še veliko ljudi, ki so računalniško nepismeni. Bodo to drugorazredni državljani?
Nikakor ne, kajti vsi ti e-ji koristijo tudi tistim, ki ne uporabljajo računalnika ali interneta. Namreč ti e-ji, informacijski sistemi, delujejo v zaledju. Če dam samo primer. Za paciente bi dobro delovanje e-zdravja pomenilo, recimo, da jim lahko njihov družinski zdravnik prek informacijskega sistema uredi obisk pri specialistu.
Da jim ni treba nositi papirjev od zdravnika do zdravnika, od institucije do institucije, da jim ni treba nositi kartotek, da jim ni treba nositi receptov. Torej, ti e-ji niso koristni samo za tiste, ki gredo na internet, izboljšujejo raven storitev nasploh.

Omenjali ste svojo listo, pravite, da je zelo strokovna, ampak da je na njej veliko ljudi, ki do zdaj niso bili v politiki. Vi morate zbrati najmanj 44 kandidatov, to stranko ste sestavili v treh tednih. Kako nam lahko zagotovite, da vaša poslanska skupina, ko bo prišla v parlament, ne bo razpadla tako kot Jelinčičeva stranka leta 1992, ko se je praktično razpolovila? Ko boste sklenili koalicijo, vam bo del poslancev ušel na drugo stran, saj jih v bistvu ne poznate dobro.
Glejte, imamo kandidate, ki so krasni ljudje. Tiste, ki jih sam ne poznam, jih osebno pozna kdo od mojih sodelavcev ali pa mi jih je priporočil nekdo, ki mu zaupam. Z vsemi sem tudi sam govoril osebno, tako da sem si ustvaril vtis.
So krasni ljudje, vsi po vrsti uspešni v svojih karierah. Ne bi jih našteval, ker jih bomo v ponedeljek predstavili javnosti in v torek najbrž tudi njihove CV-je na naši spletni strani. In tisto, kar je njihova skupna značilnost, je to, da večina med njimi ni razmišljala, da bi šla v politiko. Šli so v politiko šele zdaj, ko so videli , da se ponuja nekaj novega, nekaj drugačnega.

In jim stoodstotno zaupate?
Glejte, jaz verjamem v princip iskanja zaupanja, in ne nezaupanja v ljudi. Prej ste rekli, da sem naiven, jaz pa na to gledam malo drugače. Izhajam iz predpostavke, da so ljudje v redu, iščem v njih dobre lastnosti, kar pa ne pomeni, da ne znam postaviti zelo jasnih ciljev in pričakovanj in pri njih tudi vztrajam.
In znam seveda tudi odločno ukrepati, če nekdo teh pričakovanj ne doseže oziroma izda moje zaupanje.

Kdo je tisti aktualni politik pri nas, ki ga spoštujete?
Rekel bi, da praktično spoštujem vse svoje politične tekmece. Tudi pri njih izhajam iz tega, da poskušam iskati lastnosti. Vsi imajo dobre in slabe lastnosti, jaz pri njih iščem dobre lastnosti, ker je to pogoj za sodelovanje.
Če torej izhajaš iz slabih lastnosti svojih političnih tekmecev ali potencialnih sodelavcev, potem boš z njimi težko sodeloval. Jaz sem sposoben sodelovati z marsikom, praktično z vsakim.

Obljubljate umik države iz podjetij in izpostavljate to formulo 25 plus ena delnica. Zastavlja se seveda vprašanje, ali bomo večino državnega premoženja prodali zdaj, sredi krize, ko cene za to premoženje niso visoke, in kaj bo z našo ekonomsko suverenostjo v prihodnosti. Bomo kot Madžari?

Ne. Primerjava z Madžari je popolnoma neumestna, ker so imeli drugačen proces privatizacije. Oni so imeli v procesu privatizacije nekdanjo družbeno lastnino, kar se pri nas ni zgodilo.
Pri nas so domači ljudje in zaposleni dobili velik del tega premoženja v obliki delnic. Kar se tiče umika države iz gospodarstva, pa tako: preudarno, odprto, pregledno, ampak tudi odločno. V preteklosti se je namreč to stalno odlagalo in rezultate danes davkoplačevalci občutimo v žepih.
Če bi, recimo, pred leti NLB prodali kakovostnemu strateškemu partnerju iz tujine, potem danes ne bi razpravljali o tem, da nam bo spet potegnila iz žepov 450 milijonov evrov in bi danes funkcionirala kot banka in financirala gospodarstvo. Govoriti o družinski srebrnini v primeru NLB-ja je po moje popolnoma zgrešeno.
Prej bi rekel, da gre za neki pokvarjen traktor, ki ne orje, ampak samo ustvarja stroške. Gre za banko, v kateri je v preteklosti politika vedno kadrovala po političnih kriterijih slabe upravljavce.
Veliko odločitev ni bilo motiviranih z gospodarskimi, ampak s političnimi razlogi, npr. tajkunski krediti. In če je kdo imel kaj od te banke, je bil to, recimo, gospod Kramar, ki je potegnil milijon evrov nagrade.