V času koronavirusa se je precej spremenilo delovanje podkasta Številke, ki skuša z različnimi podatki in relevantnimi viri širiti pomembne številke in spoznanja. Še vedno pa ostajamo znotraj rdeče niti letošnje sezone in se sprašujemo, kaj nas dela ljudi. Tokrat nam je pri tem pomagal filozof Mirt Komel. V petek se spet vrnemo v zvočni obliki!

Kako ste sprva spremljali novice o koronavirusu, ko se je dogajalo tam nekje daleč od nas? Ste si predstavljali, da to nekoč lahko doleti tudi nas?
Iskreno rečeno: ne. Vsaj dokler je bila epidemija zamejena na Kitajsko. Ampak v trenutku, ko se je začelo v Italiji, sem vedel, da ne bo dolgo trajalo, da pride do nas. Tukaj pri nas pač živimo življenje dveh Goric s stalnim pretokom ljudi čez mejo, ki je nekoč nedavno padla, zdaj pa se spet dvignila.

Sorodna novica Izolacija deluje, kolektivna imunost je tvegana

Ste v samoizolaciji? Se tega striktno držite?
Živim življenje v paru, tako da se drživa z ženo v samoizolaciji, z omejenimi stiki z ožjimi družinskimi člani (in neizogibno našimi mački iz brjače). Vsaj kar se mene tiče, imam to srečo, pravzaprav dvojno srečo, da lahko zaradi značaja svojega poklica delam od doma, in pa, da imam v neposredni bližini gozd, kamor lahko stečem ali na tek ali na sprehod.

Kaj počnete? In kaj počnete drugače od siceršnjega življenja? Ste opazili kakšne spremembe (na sebi ali v odnosu do najbližjih)?
No, konec tedna je minil tako kot običajno, z veliko branja, pa tudi s TV-serijami, videoigrami, in namiznimi igrami. Mislim, da ne živim nič drugače kot običajno, edina razlika je res umanjkanje druženja zunaj. Zdaj pa je na vrsti delovni teden, kjer moram (poleg individualnega raziskovalnega dela) organizirati še nadomestne vsebine predavanj in seminarjev za svoje študente, pa govorilne ure na daljavo, in podobno.

Sorodna novica Črte med nami (bodo kmalu izbrisane)

Trenuten položaj nehote asociira na vojno.
Stična točka med vojno in pandemijo, s katero imamo zdaj opravka, je definitivno "izredno državno stanje", sicer koncept, ki je izjemno ljub italijanskemu filozofu Agambenu, saj naj bi pokazal "pravi obraz oblasti". Ampak po mojem menju izredno stanje ne pokaže in preizkusi samo značaja neke države, ampak tudi njenih državljanov, kolikor je pač "država", vsaj po Heglu, rezultat so-delovanja vseh njenih političnih subjektov (dobesedno vseh, ne samo vlade, parlamenta, vojske, policije). Po drugi strani pa "izredno stanje" vendarle prekriva neko drugo vojno, ki se bije že dolgo, namreč, tisto, ki po Marxu nosi ime Klassenkrieg ("razredna vojna"). Poglejmo samo, kaj se dogaja v najbolj kapitalistični deželi of them all, ZDA s Trumpom na čelu, ko gre v trenutni krizi med drugim za vprašanje osnovne zdravstvene oskrbe: naenkrat so Sandersove "socialistične" ideje glede medicare for all postale zdravorazumska rešitev.

Težko grem mimo ironije. Človek je družbeno bitje, zdaj pa se mora v želji, da ohrani (zdravo) družbo, izolirati in distancirati od družbe?
Drži, in če smem uporabiti metaforo dotika, ki sem jo tvitnil pred kratkim: stopiti moramo skupaj tako, da se držimo narazen, da bi lahko potem spet stopili v stik. Zdaj se v nas tepeta dva principa, ki si nasprotujeta: če se še hočemo v bližnji prihodnosti družiti, se moramo v aktualni sedanjosti distancirati. Goethejev Faust je dejal, da "dvoje src bije v prsih mojih", in to zdaj velja tudi za nas: po eni strani smo, kakor je zapisal Akvinski, animal socialis (družbene živali), ki si želimo pač druženja, stikov − po drugi strani pa smo tudi zoon politikon (politične živali), tako da moramo zaradi ohranitve skupnosti ravnati odgovorno, razumno, pametno.

Sorodna novica Kako ravnati, da se ne okužite, in kaj storiti, če sumite, da ste se

Čutiti je kar nekaj strahu, včasih celo panike. Razum pravi, da je vzrok najbrž v tem, ker ne gre za dogodek, ki se ponavlja vsakih nekaj let (in bi imeli izkušnjo, da je na koncu vse dobro), ampak gre dejansko za primer enkrat v življenju. Ker nimamo izkušnje, se tega bojimo.
Najslabša usluga, ki si jo lahko naredimo – sebi in drugim – je panika, ki lahko povzroči veliko več škode kot sam koronavirus. Ampak mislim, da ima italijanski filozof Galimberti prav, ko pravi, da koronavirus ne proizvaja toliko strahu kot tesnobe. Razliko med strahom in tesnobo je Freud lepo opredelil kot razliko, ki temelji na prisotnosti oziroma odsotnosti objekta: strah ima praviloma svoj predmet strahu, od katerega lahko zbežimo, ali proti kateremu se lahko borimo, medtem ko tesnoba nima predmeta in zato ji ni mogoče ne ubežati, ne boriti se proti njej. Koronavirus je na preseku obojega, saj je po eni strani neviden, neslišen, neotipljiv, potika se med nami kot grožnja, ki je ni mogoče lokalizirati, po drugi strani pa vendarle naseljuje ljudi, tako da je vsak – vključno z nami samimi – potencialno predmet strahu. In to je nemara največja psihološka škoda, ki jo povzroča trenutni položaj.

V celotni zgodbi je veliko številk. Se vam zdi, da jih je morda celo preveč, s tem pa (napačnih) posploševanj?
Odvisno od konteksta. Če gre za znanstvene zdravstvene analize, je vsekakor treba operirati s številkami, da bi prišli do spoznanj, ki nam lahko potem pomagajo pri praktičnem reševanju problemov, ki pa so individualni, unikatni. Enako velja za novinarsko poročanje, ki nam s pomočjo številk daje širšo sliko na vpogled, tako da se lahko zavedamo, s čim imamo opravka. Toda nemara je naloga novinarstva poleg podajanja širše slike tudi ta, da se poskuša spustiti v posebnosti teh zgodb, tako da lahko ljudje drug za drugega vidimo, da nismo sami in osamljeni v svoji stiski, ki nas v trenutnem položaju pesti. Enako velja za umetnost, še zlasti literaturo, in še zlasti če pomislimo na dela, ki naslavljajo natanko naš položaj, od Boccacciovega Dekamerona do Camusove Kuge.

Sorodna novica Ninna Kozorog: Težko si efektiven humanitarec, če te ni nekaj premaknilo

Navdušujoče je opazovati, kako so se po spletu organizirale skupine, ki pomagajo soljudem, zelo človeško! Ste opazili še kaj, kar vas je navdahnilo z optimizmom, da je biti človek vrednota?
Veliko je stvari, ki je navdihujočih, od samodiscipline samoizolacije do še zlastih takih primerov, kjer se je človek pripravljen izpostaviti tveganju ne zaradi kave na soncu, ampak zaradi pristne želje pomoči sočloveku. Na primer samoorganizirane skupine v stanovanjskih skupnostih, ki se javljajo za dostavo hrane in zdravil starejšim, bolj ogroženim sostanovalcem. Na splošno pa mislim, da ste se zelo lepo izrazili, ko ste takšne akcije označil za "zelo človeške", kajti za človeške pojave, vredne tega imena, gre takrat, ko človek preseže "človeške, prečloveške" (prosto po Nietzscheju) nagonske reakcije strahu, tesnobe in panike. Skratka, ko človek preseže samega sebe.

Če je virus nekaj slabega, kaj vidite v vlogi virusa dobrote? Kaj bi pomagalo širiti dobro?
Dobra dejanja, ki so lahko drugim za zgled, to je tisto, kar lahko najbolje širi dobro. Ampak mislim, da v tem oziru niti sam virus ni izključno slab, saj nam, kot že rečeno, pomaga biti boljši od sebe. Ljudje imajo zdaj izvrstno priložnost, da premislijo svoja življenja, starši se imajo končno čas ukvarjati, ampak zares ukvarjati s svojimi otroki, študentje lahko v miru študirajo in berejo knjige, za katere baje nikoli ni dovolj časa, in podobno. Če smem (spet) citirati Goethejevega Fausta: "Povej, kdo si? – Zgolj en del moči, ki vekomaj dobro iz zla rodi."

Sorodna novica Mirt Komel: Za milost potrebuješ asimetrijo, odpuščanje pa poteka med enakimi

Veliko premišljujete tudi o umetni inteligenci. Ste v tem kontekstu kaj pomislili na njo?
Da, premišljujem tudi o tem vidiku. Ravno zadnjič sem razmišljal, da umetna inteligenca, kolikor gre pač za nebiološko bitje, seveda nima nobenega razloga za strah pred takšnimi virusi, kakršen je trenutno tisti, ki pesti človeštvo, pri čemer je najbolj zanimivo to, da obratno ne velja: kolikor ima namreč umetna inteligenca lastne viralne viruse – kakršni krožijo npr. po spletu – toliko ti virusi vplivajo tudi na nas, vsaj glede našega digitalnega delovanja. Umetna inteligenca se nima nas nič bati, mi pa nje veliko.

Izrednega stanja bo prej ali slej konec, vse se bo vrnilo v stare tirnice. Ali pričakujete, da se bo človeštvo iz te izkušnje česa naučilo?
Najpomembnejši in morda najbolj paradoksalen nauk je ta, da nas sedanja izredna situacija, kljub (samo)izolaciji, veliko bolj povezuje v skupnost kot poprejšnje "redno stanje", kjer smo se prosto in preprosto družili, v resnici pa živeli razdružena, asocialna, atomizirana življenja.

Beseda dotik je brez dvoma del vašega DNK-ja. Kako se dotikate ljudi v času, ko se jih ne smemo dotikati?
S tistim, kar mi je najbolj lastno v vlogi filozofa in pisatelja: z besedo.