Boštjan Penko je poklicno pot začel na temeljnem sodišču v Ljubljani. Bil je državni podsekretar na pravosodnem ministrstvu in je kot soavtor sodeloval pri pisanju pomembnega dela kazenske zakonodaje. Na prelomu tisočletja se je vrnil med sodnike. Na predlog predsednika vlade Janeza Drnovška je Penko oral ledino tudi kot prvi predsednik urada za preprečevanje korupcije.

Kot tožilca je Boštjana Penka zagotovo najbolj zaznamovala zadeva Orion, s katero se je ukvarjal dve leti in pol in na koncu odstopil od pregona, saj je, kot je obrazložil sam, imel premalo dokazov za kazniva dejanja. Njegova takratna nadrejena, generalna državna tožilka Barbara Brezigar, je njegovo delo v zadevi Orion označila kot napačno in zahtevala razrešitev iz posebne skupine tožilcev, kar se je tudi zgodilo. Pregon so prevzeli drugi tožilci, vendar sta na koncu tako okrožno kot višje sodišče vse vpletene v afero Orion oprostila. To pomeni, da sta sodišči potrdili Penkovo odločitev o odstopu od pregona. Potem pa se je zgodilo. Dan, preden je Boštjan Penko začel kot odvetnik, a je bil formalno še tožilec, so ga prijeli. Po sestanku z morebitno stranko Ivanom Zidarjem so ga zamaskirani policisti vklenili v lisice zaradi suma zlorabe položaja v okviru akcije čista lopata. Konkretnih posledic ni bilo in Penko zdaj dela kot odvetnik.

Boštjan Penko je bil gost oddaje Intervju. Preberite del intervjuja, v katerem govori o primeru Orion, Patrii, dramatičnem prestopu med odvetnike in svojem pogledu na sodni sistem v Sloveniji, ves intervju pa si lahko ogledate v videu. Z njim se je pogovarjala Lidija Hren.

Primer Orion so nekateri mediji takrat preimenovali kar v primer Penko. Velika zgodba je bila to. Ne bi želela spet obnavljati zgodbe, saj vemo, za kaj je šlo, ampak bi rada, da jo v okviru tožilskega sistema postavite v širši kontekst. Vi ste zadevo zavrnili, niste vložili obtožnice in bili zaradi tega razrešeni. Kaj bi se zgodilo, če bi to obtožnico vložili? Potem ne bi prišlo do vaše razrešitve?
Zagotovo ne bi prišlo do moje razrešitve v tistem trenutku, ampak predvidevam, da bi prišlo do razrešitve morda kasneje, ker tak kot sem, sem pač delal tako, kot sem jaz mislil, da je prav. Morda sem za tožilstvo tudi prevelik individualist, ampak v zadevi Orion se je potem kasneje potrdilo, da so bile moje odločitve strokovno pravilne. S tem, da nisem vložil obtožnice, bi prihranil veliko truda, veliko dela, veliko denarja, tudi veliko škode, ki je bila povzročena osebam, ki so kasneje bili v kazenskem postopku, ker so zadeve prevzeli drugi tožilci in jih peljali pač naprej do pravnomočne oprostilne sodbe, ki je v bistvu potrdila moje odločitve. Jaz tega nisem želel storiti, čeprav sem vedel, da je takšna želja oziroma, bom rekel, navodilo, da je v tej zadevi treba obtožiti osebe, ki so pri tem sodelovale. Jaz sem se z zadevo ukvarjal dve leti in pol, če se ne motim.

Čigavo je bilo to navodilo?
Glejte, navodilo vedno prihaja, da se ne bom napačno izrazil. Tožilci naj bi bili pri svojem delu in pri svojih odločitvah avtonomni in samostojni, nihče ne sme posegati v delo konkretnega tožilca na tak način, da mu odredi, kaj naj tožilec naredi. Višji tožilci imajo vedno možnost prevzeti zadevo in sami narediti drugače, če se ne strinjajo z delom svojih podrejenih.

Če bi bilo v resnici tako, potem vas na osnovi vaše odločitve o zaustavitvi pregona ne bi razrešili.
Seveda ne, ampak glejte, takrat je šlo za marsikaj. Bilo je med drugim tudi pred volitvami, treba je bilo pokazati uspeh, treba je bilo pokazati učinkovitost. Ne bom govoril o osebah, saj osebe, ki stojijo za tem, nikdar ne dajo navodil na način, da bi jih bilo mogoče identificirati in potem povedati, ta in ta mi je to in to naročil. Jaz pač tega in tega nisem storil, zato so bile posledice. Ampak meni je povsem jasno, kakšna je bila takrat želja. Lahko jo imenujemo tudi navodilo, da je treba to tako narediti. Jaz pa sem nekaj mesecev čakal, in sem pač rekel, da tega ne bom naredil na tak način, ker mi tega ne dopuščata niti stroka niti ne moja vest, saj ne morem preganjati nekoga, za katerega menim, da pač ni kriv in ne bo obsojen. Potem sem na koncu odstopil od kazenskega pregona v tej zadevi in potem so pač sledile posledice.

Se pravi, ko se tožilec o neki stvari, o neki zadevi odloča, so torej očitno pomembne tudi njegove karakterne lastnosti oziroma je pomemben pogum, da se odloči tako, kot pač sam misli, da je prav, ne tako, kot se od njega pričakuje oziroma se mu daje navodila.
Glejte, sistemi so različni. Tožilec je lahko v končni fazi samo državni uslužbenec. V nekaterih državah so tožilci v službi države, nadrejeni so jim višji tožilci oziroma vodje tožilstev in na koncu je minister za pravosodje tisti, ki lahko tako rekoč neposredno odloča o tem, kaj se bo preganjalo in kaj ne.

Ampak midva se pogovarjava o našem sistemu.
Pri nas je sistem drugačen. Pri nas naj bi bil tožilec kot posameznik povsem avtonomen pri sprejemanju odločitev o tem, kako se bo v določeni zadevi odločal. Seveda ob predhodnih kolegijih, posvetovanjih, tudi usmeritvah, če želite, ampak na konkretni zadevi mora biti tožilec avtonomen.

Ampak koliko je v resnici potrebno, da se odzove tako, kot ste se vi v tem primeru? Koliko je potrebno nekega osebnega poguma?
Jaz osebno pač drugače nisem mogel reagirati. Ne vem, koliko tožilcev na mojem mestu bi reagiralo na tak način kot sem jaz, jaz pač nisem mogel. Še vedno sem ostal po duši sodnik, pa tudi nekatere druge lastnosti mi preprečujejo, da bi naredil nekaj proti svoji volji.

Ali spada - vprašala vas bom kar neposredno - v to zgodbo tudi obtožnica v zadevi Patria in tožilec Ferlinc? V zgodbo, odločiti se nekaj, v skladu s svojim lastnim znanjem in vestjo ali pa po pričakovanju nadrejenih, dela javnosti, politike itn.?
Težko komentiram delo kolega Ferlinca, ki ga sicer kot človeka in kot strokovnjaka zelo cenim. Midva sva imela nekaj stikov, strokovnih in tudi drugačnih in zanj skoraj ne bi verjel, da bo delal kar koli proti svoji vesti, proti svojemu najboljšemu znanju in proti kazenskopravni stroki. Zadeva Patria ni tako zelo enostavna, ne da se je polarizirati na način, kot se pač to počne v javnosti, ko je mogoče samo črno ali pa samo belo. Zadeva Patria je, vsaj kolikor jo jaz poznam, mnogo bolj kompleksna, mnogo bolj komplicirana tudi v pravnem smislu. Tukaj so številne institucije, ki so se zelo trudile, da bi prišle zadevi do konca. Če berete obtožne akte, sodbe vseh sodišč, v končni fazi tudi sodbo ustavnega sodišča, je tukaj vloženega veliko, veliko pravnega znanja, veliko truda, veliko dela, ki mu ne moremo kar tako pripisati, da je na eni strani šlo za levo politiko, ki je poskušala eliminirati desno politiko in potem se je pač neko sodišče postavilo na to stran in v bistvu saniralo vse skupaj, kar se je do takrat zgodilo. To je mnogo, mnogo preveliko in prenevarno poenostavljanje te zadeve.

Kako pa ocenjujete potezo zdajšnjega generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja in njegovo nedavno zelo znano kadrovsko zgodbo, ki je tudi obremenjena s sodbo sodišča, in njegovo odločitev, da ne odstopi, kljub pozivom, naj to stori? Mislite, da je pametno, da ni odstopil, mislite, da bi moral?
To je bila njegova osebna odločitev, torej, da ne bo odstopil. Ne želim se opredeljevati, ali je pravilna ali ni pravilna, ampak jo razumem. Razumem jo v tem smislu, da v primeru, če govorimo o generalnem državnem tožilcu, katerega naloga je predvsem vodenje državnega tožilstva Republike Slovenije in s tem pač vseh tožilstev, ki v naši državi obstajajo, in če to svojo funkcijo, torej funkcijo izvajanja politike kazenskega pregona na najvišji ravni, opravlja zakonito, učinkovito, dobro, vestno, pošteno, kakor koli že želite, je ta kadrovska zadeva v zvezi z imenovanjem generalnega direktorja tožilca po moje takšne vrste in takšne narave, da ne zahteva neposredno njegovega odstopa. Moje stališče je, da v kolikor bi se ugotovilo, da je v okviru izvrševanja funkcije kazenskega pregona generalni državni tožilec ravnal kakor koli nezakonito, prekoračil pooblastila, nedopustno vplival na kogar koli, potem je to razlog za takojšnji odstop, ne samo za odstop, za razrešitev in za vse ostale sankcije, ki naj bi temu sledile. Če pa govorimo o tej situaciji, ki je bila v tem konkretnem primeru, se pa jaz ne bi na tak način, tako hitro opredeljeval. Ponovno se vse skupaj radikalizira in polarizira. Levo, desno, ves čas imamo to.

Če zaključiva to tožilsko zgodbo, še na kratko o zaključku vaše tožilske kariere, ki je bil dramatičen, pa ne verjetno samo zaradi lisic, ampak verjetno tudi zaradi te tiskovne konference, kjer ste se na neki način zlomili in v bistvu presekali neko svojo dotedanjo podobo, ki je veljala v javnosti, da ste strogi, hladni, torej strogo razumski človek. Ljudje, ki so vas poznali, so rekli, da ste v bistvu zelo senzibilna osebnost. Kako danes gledate na te dogodke, tudi na te posnetke, že povsem neobremenjeno?
Mene v življenju res ne vodi razum. Razum naj bi bil v službi duše in srca in ne obratno.

O podobi sem govorila.
Podobo o meni so si morda ustvarili drugi ali pa ste jo ustvarili tudi mediji.

Tudi.
Tisti, ki me pač poznajo, točno vedo, kakšen sem. V bistvu se nisem zlomil takrat. Bilo mi je nekako nepojmljivo, čustva so prišla na dan. Ob vsem tem, kako sem jaz pred tem gledal na vse skupaj, kako sem v bistvu poskušal delovati v dobro vseh in 20 let dejansko gradil kariero in vlagal vse v to, da bi bilo v Sloveniji vendar enkrat drugače na področju, na katerem sem delal, se ti potem zgodi nekaj takšnega, da bi bilo res čudno, v bistvu ne bi bil človek, če ne bi bilo take reakcije, kot je bila v tistem trenutku. Takrat, po Orionu in ostalih zadevah, o katerih javnost ne ve toliko, ki so pripeljale do moje odstranitve iz skupine za pregon organiziranega kriminala, so me dali na vrhovno državno tožilstvo na pritožbeni oddelek, kjer tako rekoč nisem imel nobenega dela in zelo hitro sem ugotovil, da se jaz tega pač ne grem. Bil sem poklicno v najboljših letih in enostavno edina pot, ki mi je bila takrat v tistem trenutku odprta, vsaj kot sem jaz to videl, je bilo odvetništvo. Sem specializiran kazenski pravnik, smatral sem, da sem lahko dober zagovornik strank v postopkih, predvsem na področju, ki sem ga obravnaval kot tožilec in kot predstojnik urada za preprečevanje korupcije, in potem sem pač dal odpoved, se odpovedal državni tožilski službi in ko sem bil na dopustu in čakal na to, da mandat mine, ko nisem imel nobene zveze več s funkcijo, me je poklical gospod Zidar in želel z mano skupaj ugotoviti, ali bi bil, ko bom nastopil odvetniško funkcijo, lahko njegov zagovornik. In ta moja srečanja z njim so takrat kriminalizirali, čeprav jaz še danes nimam nobene slabe vesti. Morda sem bil malce naiven, ker sem to gledal skozi svoje oči in se mi ni zdelo nič narobe, da se pač dobim z njim. Dobila sva se sredi mesta, v Zupančičevi jami.

Že, ampak kako da kot vrhunski pravni strokovnjak, glede na vašo pozicijo takrat na tožilstvu, niste pomislili, da se glede na formalnost, zadnji dan formalne zaposlitve na tožilstvu, srečanje z vašim bodočim klientom, ki ni bil kdorsibodi, bil je seveda Ivan Zidar, ne bo končalo brez posledic?
Tudi to je napačna informacija, ki je ves čas krožila v javnosti. Jaz Ivana Zidarja kot tožilec nisem obravnaval. Jaz se z njim nisem ukvarjal.

Ne, poudarek je bil na tem, da je bil kasneje vaša stranka.
No, seveda, ampak problem bi bil, če bi jaz osebno preiskoval in preganjal Ivana Zidarja in se potem še v času državno tožilske funkcije z njim sestajal. Potem bi razumel, da bi nekdo pač lahko trdil, da sem poskušal zlorabiti položaj, prenašati informacije ali kar koli, seznanjati gospod Zidarja s čim, kar sem pač vedel kot tožilec. Ampak položaj ni bil takšen. Jaz sem imel takrat in imam še danes čisto vest. Bil sem pa, bom rekel, malce lahkomiseln, da sem to takrat naredil. Ampak glejte, po drugi strani, ko se odpoveš službi, ko ne veš, kdo ti bo dal plačo naslednji mesec, ko te kličejo morebitne stranke in ko se želijo s tabo sestati in se dogovoriti, da boš njihov odvetnik, ne vem, kdo ne bi tega storil. Saj gospod Zidar ni bil edini. Najbrž se to ne bi zgodilo, kot rečeno, če ne bi šlo ravno zanj.

Seveda ne.
Takrat se je veliko ljudi obračalo name. Jaz sem si v bistvu v tistem mesecu, ko sem bil na dopustu, nabral nekaj strank, ki sem jih potem kasneje tudi zastopal. Ampak državno tožilsko togo sem že pustil na tožilstvu. Jaz takrat de facto nisem bil več v službi na tožilstvu.

Dobro, vemo, da se je ta zgodba končala tako, da se ni zgodilo nič. Ne vam, ne ljudem na nasprotni strani, se pravi, na strani tožilstva in policije.
Če greva naprej, vas seveda želim vprašati tudi, kako ocenjujete samo sodstvo, razmere v sodstvu? Zanima me, kaj je tisto, kar bi se moralo spremeniti, pa se po vašem mnenju ni na sodiščih, v sodstvu? Če pogledamo na sodstvo v ožjem smislu, torej sodišča in sodnike.
Zadeve so bile že od vsega začetka postavljene na glavo. Ne predstavljam si, da bi v neki urejeni državi z neko tradicijo, nekdo, star 30 let, lahko postal sodnik, tako kot sem postal jaz in odločal o usodah ljudi, torej sodil tudi najtežje kazenske primere. In v tem smislu, na ta način, se koncept sodstva po mojem mnenju nikoli ni nekako razumel in razvijal na pravi način. Namesto da bi sodili najboljši, izkušeni pravniki, z izkušnjami z različnih področij, na vrhuncu svoje kariere recimo, ne vem, pri 50 letih, mogoče malce prej, ampak nikakor pa ne pri 25 ali 30 letih. Taki sodniki bi potem z nekim učinkovitim orodjem, torej z učinkovitimi procesnimi zakoni, ki bi jim dajali široko diskrecijo, sodili, dejansko sodili, uživali ugled, zaupanje itn., a se je pri nas pač zadeva obrnila povsem drugače že od začetka. Na sodnike se je v določenem obdobju gledalo zgolj kot na uradnike. Predpisi, ki so jih imeli v rokah in ki jih mnogokrat še imajo, so tako natančni in tako, bom rekel, določni, da nekako ne dopuščajo kakšnega posebnega manevrskega prostora, ne dopuščajo tega sojenja v žlahtnem smislu, v žlahtnem pomenu, kot ga spet lahko vidimo morda samo v filmih. Tako da se te zadeve pri nas nikoli niso gledale konceptualno in se razvijale na pravi način. Sodniki so odhajali med odvetnike, namesto da bi bilo obratno. Namesto da bi imeli recimo v tem trenutku polovico manjše število sodnikov. Ampak sodnikov z res veliko začetnico, ki bi jim pomagala usposobljena ekipa strokovnih in administrativnih sodelavcev, ki bi zadeve pripravili do stopnje, ko je ta zrela za razsojo in bi dejansko ti sodniki, ti najboljši, najbolj ugledni pravniki, pa ne samo v smislu poznavanja prava, ampak seveda tudi morale in druge avtoritete, o zadevah odločali, razsodili. Tako bi njihove razsodbe tudi uživale vse zaupanje in vso podporo. Namesto tega, kot vidimo tudi iz zadnjih primerov, javnost praktično raztrga vsako sodbo, ki jim ni povšeči. Vsakdo si dovoli komentirati odločitve sodnikov, velikokrat tudi na nedostojen način.

Koliko in kako močno pa bi po vašem mnenju morala vplivati na samo sodstvo razsodba oziroma odločitev ustavnega sodišča, ki je razveljavilo sodbo v že omenjeni zadevi Patria? Če k temu dodam še vprašanje, ki se je pojavilo takrat v večinski javnosti, da ne rečem temu že kar presenečenje: kako je mogoče, da tri redna sodišča, v nasprotju z ustavnim sodiščem, tako diametralno nasprotno odločijo, ali je kaj kaznivo dejanje ali ne?
Težko je odgovoriti na to vprašanje. Seveda bi odločitev ustavnega sodišča morala vplivati, ampak ne na način, da bi zdaj zaradi tega moral odstopiti, ne vem, predsednik vrhovnega sodišča ali pa da bi morali biti lustrirani sodniki, ki so sprejeli odločitev, ki jo je kasneje ustavno sodišče razveljavilo, ampak predvsem na način, da bi se razumeli in upoštevali standardi, ki jih je v zvezi z enim točno določenim vprašanjem zakonskega obstoja oziroma neobstoja ali pa konkretizacije zakonskega znaka kaznivega dejanja, korupcijskega kaznivega dejanja, postavilo ustavno sodišče. Vsa sodišča, od prve stopnje preko višjega do vrhovnega, so se zelo poglobila v to vprašanje, ali obstajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, tega konkretnega, zaradi katerega je bila potem ta oz. tudi druge sodbe razveljavljene ali ne. In redna sodišča so pač ugotovila, da obstajajo, ustavno sodišče pa se je postavilo na drugačno stališče. Tukaj gre ponovno za strokovne ocene in na ravni strokovnih ocen bi morala ostati tudi ta diskusija. Nič ni narobe, če je ustavno sodišče korektor sodb rednih sodišč. To je tudi namen obstoja ustavnega sodišča in povsod je tako, tudi v Združenih državah Amerike in nič se ne zgodi, praviloma nihče ne odstopa, če zvezno sodišče v ZDA o nekem vprašanju odloči drugače, kot sodišča pred njim. Ampak ta odločitev se upošteva, spoštuje in pač uveljavlja v nadaljnjih primerih.

Lovro Šturm je v neki oddaji, v kateri ste sodelovali tudi vi, ocenil, da je prišlo na okrožnem sodišču v Ljubljani v zadevi Patria do združitve neznanja in poguma. Se vi s tem strinjate, ker ta kvalifikacija, če podčrtava to neznanje, to je kar strašljivo, da gre za sojenje iz neznanja.
Težko se je do tega opredeljevati, v končni fazi je vprašanje, kdo ima tu prav. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v senatu, ki ga je sestavljalo pet izkušenih kazenskih sodnikov, v končni fazi potrdilo sodbe prvostopenjskih sodišč. Ustavno sodišče pa je zaradi enega samega segmenta, ki je na koncu sicer postal najpomembnejši – ker so bile zaradi tega vse druge sodbe razveljavljene – odločilo drugače; ampak tudi ta segment je bil presojen drugače! Torej, ali je eden izmed kazenskih znakov v vsej tej obširni zadevi, konkretiziran ali ni konkretiziran? In vsa sodišča so se trudila z razlagami. Te odločitve niso kar tako, čez palec. Gre za 10, 20, 30 strani obrazložitve, s sklicevanjem na judikate itn., tako na strani rednih sodišč kot na strani ustavnega sodišča. To so vse kakovostne sodne odločitve. In pri tem ne vidim nič narobe, saj to je pravzaprav pravilen način, kako naj se razvijata pravo in pravni sistem. Tako bi se morale v bistvu končati vse zadeve, ki imajo tako vprašanje. Ne bi se pa smele končati na način, da se vse skupaj potem spolitizira in da se iz vsega skupaj naredi tako rekoč revolucija. Jaz ne vem, verjetno nihče ne ve, ali je obstajal kakšen namen v ozadju, kakšen motiv, da se komur koli škoduje, da se kogar koli odstrani s političnega prostora itn. Ampak vse to pripisovanje motivov, namenov, to naše, bom rekel, večno razmišljanje, ta naš večni boj med enimi in drugimi, pripelje potem do takšnega stanja, do takšne radikalizacije teh vprašanj. Ampak glejte, to ni edina zadeva, s katero se ukvarja ustavno sodišče. In tudi ni edina zadeva, ki je bila rešena na tak način, da je bilo nekaj spremenjeno. Vsak od nas, kazenskih odvetnikov, ima verjetno nekaj takšnih zadev, kjer se ukvarjamo z zelo podobnimi vprašanji. In se potem tudi v bistvu borimo s sodišči s svojimi argumenti in zadeve peljemo na ustavno sodišče, pa če je treba še naprej, na evropsko sodišče za človekove pravice. Ampak to je normalno, to je pravna država. Kdo bo rekel, da to ni pravna država, ampak jaz pravim, da ravno zaradi tega, ker se postopki na tak način odvijajo in zaključujejo, lahko – vsaj do določene mere – zaupamo, da imamo pravno državo.

Kam vas torej v prihodnosti vodijo vaši osebni načrti, vaše osebne želje in ali boste kdaj izpolnili želje svojih kolegov, da se spet vrnete na sodniško funkcijo?
Za zdaj nimam kakšnih posebnih namenov in načrtov, imam tudi stranke, ki mi zaupajo in od mene pričakujejo, da bom še naprej njihov odvetnik in seveda je v tem trenutku to moje delo in moje poslanstvo. Kaj se bo zgodilo v bodoče, ne vem, po duši sem še vedno sodnik, še vedno mi je najbližje ta funkcija. Ali se bom kdaj vrnil v sodniške vode ali ne, ne vem. Prepustimo to bodočnosti. Pustiva odprt konec.

Pustimo odprto.
Pustimo.