Bolniških odsotnosti je pri nas iz leta v leto več. Na delovnih mestih vsak dan manjka več kot 50 tisoč ljudi, kar skupno pomeni več kot 18 milijonov dni na leto. Slovenija je v skupini evropskih držav z največjo izgubo delovnih dni na zaposlenega, trajanje bolniške odsotnosti ni zamejeno, prav tako ne prejemanje nadomestila. Med razlogi za povečevanje absentizma so vse starejša delovna sila, čakalne dobe v zdravstvu, ob pomanjkanju delovne sile pa tudi povečani pritiski na delovnem mestu, ki vodijo v dolgotrajne bolniške odsotnosti zaradi izgorelosti in drugih duševnih težav.

S tem problemom se srečuje tudi slovenjgraška bolnišnica. Tam je od tisoč zaposlenih hkrati odsotnih do 300 ljudi, v poletnih mesecih dopustov pa celo od 400 do 500, je za Ob osmih povedal direktor bolnišnice Vladimir Topler. "Vzrok za odsotnost z delovnega mesta je približno v štirih odstotkih bolniški stalež do 30 dni, v štirih odstotkih nad 30 dni, štiri odstotke je porodniških odsotnosti zaradi mlajših zaposlenih, predvsem medicinskih sester, veliko je tudi število dopustov – 12 odstotkov odsotnosti. Hkrati pa ima vsak zdravnik do petnajst dni na leto namenjenih izobraževanju. Tako vsak dan manjka več kot 30 odstotkov ljudi, preostali dve tretjini pa sta zaradi tega preobremenjeni. Tu se pojavlja začaran kroga, tako da nekateri potem poiščejo pot v bolniško."

V takih razmerah je težko organizirati delo, pravi Topler, dodatni problem pa je plačilo za opravljene nadure. "Po novi zakonodaji mora vsak delavec, ki ga prerazporediš na delovno mesto v manj kot 48 urah, prejemati 20-odstotni dodatek za vse ure. Če delavec dela več kot pet delovnih dni skupaj, dobi na vsako dodatno uro 10-odstotni dodatek, če opravi več kot 170 nadur, pa ima pravico, da je vsaka nadura plačana 145 odstotkov. Ta multiplikativni način zviševanja stroškov dela bo zelo visok in bo za bolnišnico pomenil dodatnih nekaj sto tisoč evrov." Nove odsotnosti so velikokrat povezane z nadomeščanjem že odsotnih zaposlenih, vse več je izgorelosti in drugih psihičnih težav. "Že sama po sebi sta poklica zdravnika in medicinske sestre stresna, saj se srečujemo s stresnimi situacijami bolnikov. Po drugi strani je stresno tudi to, da morajo ljudje opravljati veliko dela. Če ne bi bilo toliko odsotnosti, bi bile obremenitve veliko manjše, v začetku meseca bi pripravili program dela in se ga držali. Ob 30-odstotni odsotnosti pa se to ves čas spreminja." Bolniški dopusti zaradi psiholoških težav so praviloma dolgotrajni. Po Toplerjevih izkušnjah sicer veliko ljudi tudi izkorišča sistem. "Imamo primere, ko so ljudje šest mesecev bolniško odsotni. Vedno na začetku leta pridejo, delajo dva tedna, izkoristijo dopust, se vrnejo, delajo dva tedna in spet v bolniško. V tistem času, ko so na dopustu, pa lahko potujejo brez težav, tudi v druge države. Ko drugi vidijo to izkoriščanje sociale, se počutijo prikrajšani, ker morajo delati namesto kolegov." Koliko je lažnih odsotnosti, težko oceni, kot pravi, pa so zaznali kar nekaj primerov in jih potrdili celo z detektivi, a so postopki v nadaljevanju padli. "Ljudje se izgovarjajo, da niso imeli dovolj glasnega zvonca, da so zaspali, da so bili doma, pa jih izvajalec ni našel ... Tako da ni korakov, s katerimi bi lahko dali ljudem jasno vedeti, da ne dovoljujemo teh mahinacij. Kolikšno je število teh stranpoti, bi bilo nekorektno oceniti kar čez palec. Je pa to nepošteno do drugih, ki so že obremenjeni. In bojim se, da bo ta tiha večina zaradi tega začela postopno upadati."

Tako Topler razlaga z vidika organizatorja dela, z zdravniškega vidika pa vidi priložnosti za zmanjšanje absentizma: veliko dni bolniških odsotnosti namreč prinese tudi čakanje na specialistične preglede. "Na tem delamo, čakanje na nekatere preiskave smo že skrajšali. Veliko govorimo o kakovosti, ampak ta je sekundarnega pomena, če mora nekdo, ki ima sum na maligno obolenje, na pregled čakati eno leto. Po letu dni bo situacija seveda takšna, da mu tudi zelo kakovostna medicina ne bo mogla pomagati. In nedopustno je tudi, da človek z bolečinami v kolkih čaka na operacijo leto, dve, v tem času trpi in jemlje zdravila in je na bolniškem dopustu. Tu imamo še vedno možnosti, da povečamo program. Mi smo v zadnjem času začeli delati dodaten program tudi popoldne ter ob sobotah in smo kar precej skrajšali čakalne dobe v Sloveniji." Izplačilo nadomestila plače za čas zadržanosti od dela pri nas ni časovno omejeno, a omejitev po Toplerjevem mnenju ni rešitev. "Morda bi bil to tudi en ukrep, ampak zavedati se moramo, da bo tistega, ki je hudo bolan, ki je bil priden, požrtvovalen delavec, to prizadelo, ker v tistem času ne bo imel ustreznih prihodkov. Odpraviti bi morali vzroke dolgotrajnih bolniških dopustov in v zakonodaji iskati takšne rešitve, ki bodo spodbujale delo. V zadnjem času smo evidentirali predvsem odmore, ne pa tega, kaj smo naredili."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v današnji epizodi Ob osmih.