Profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici je za MMC med drugim pojasnil, da se tudi v novem zakonu o RTV-ju vidi vzorec v delovanju koalicije, ko pod plašč nujnih in potrebnih ukrepov skrije tudi spremembe, ki niso potrebne in ki služijo zgolj parcialnim interesom političnih strank ali vplivnih skupin.

Kot strokovnjaka za medije se vas je spregledalo pri povabilu k sodelovanju pri pripravi novega zakona o RTV Slovenija. Ste bili zaradi tega užaljeni?
Strokovnjak ne more biti užaljen. V trenutku, ko se prepusti čustvom, preneha biti strokovnjak. Popolnoma v pristojnosti ministrice je, da presodi, koga želi vključiti v proces priprave zakona. Koristno pa je, če v proces pritegne čim več različnih mnenj in pogledov. K bistvu demokracije sodi vera, da več glav več ve in da se legitimnih mnenj in interesov ne sme povoziti. Tako pripravljavcu kot javnosti koristi, da ne pride do tega, kar se nam zdajle dogaja z referendumom. Na zelo drag in neučinkovit način razčiščujemo tisto, kar bi lahko razčistili že v procesu priprave zakona. Namesto dragega referenduma, ki nas zna vrniti na izhodiščno točko, in populistično-politikantskih zdrah bi dobili dober zakon, s katerim bi vsi bolje živeli.

Menite, da bo novi zakon o RTV-ju prinesel boljši program, kot zatrjujejo predlagatelji?
Moj prvi načelni pomislek je najbolje izrazil nadškof Anton Stres v intervjuju za MMC. On je sicer govoril o nekem drugem zakonu, ampak povedano velja na splošno: “Temeljna zahteva pravne varnosti, ki je človekova pravica, je, da se zakoni ne menjajo prepogosto. Oziroma da se spreminjajo samo, kolikor je potrebno.”

Javno RTV čaka tretja korenita reorganizacija v manj kot desetih letih. Slovenski pregovor pravi, da imajo tri selitve za kmetijo enake posledice, kot če enkrat do temeljev pogori. V tem je veliko resnice. Vsaka reorganizacija sistema z dva tisoč zaposlenimi je draga in med ljudi vnese veliko napetosti. Ker gre za pomemben medij, se bo vznemirjenje nujno preneslo na vse gledalce in poslušalce. To se nam že dogaja s tem, ko se zadeva politizira v smislu boja za strankarsko in ideološko prevlado. Tega Slovenija ne potrebuje.

Zato so tovrstne reforme upravičene samo pod pogojem, da so nujne in da bomo na koncu dobili boljši RTV, kot ga imamo danes. Če rezultat selitve ni boljše stanovanje, potem je selitev nepotreben strošek. Če rezultat reorganizacije ni boljši RTV, potem po nepotrebnem vznemirjamo ljudi in trošimo denar. Stališča ministrstva za kulturo me ne prepričajo o nujnosti spremembe in mi ne dajejo zagotovila, da bomo dobili boljši RTV.

Iz nekaterih ust je slišati, da je "tokratni referendum o zakonu o RTV Slovenija še en poskus Janeza Janše, da obdrži nadzor nad nacionalno radiotelevizijo". Kako ste vi doživljali nadzor Janeza Janše nad RTV-jem?
Ga nisem opazil. Te ocene razumem kot demagoški smodnik. Žal so se slovenski politiki javno hvalili s tem, da vplivajo na RTV. Nobeden izmed teh politikov se ne piše Janša.

Kakšen je v resnici vpliv politike na vsebine Radiotelevizije? Vsi namreč drug drugemu očitajo nadzor, nobeden pa tega nadzora ne prizna.
Politika ima na sedanji televiziji ravno toliko vpliva, kolikor uredniki in novinarji dopustijo. Po mojem mnenju v Sloveniji niso ključni problem zakoni, ampak novinarji in uredniki. Vsak novinar mora pri sebi razčistiti, koliko je pripravljen žrtvovati za profesionalnost in etičnost. To pomeni, da se ne pusti vplivati, podkupiti in ustrahovati, pa tudi, da ohrani profesionalno oddaljenost do idej in ljudi.

Kako ocenjujete delo novinarjev RTV-ja pred sedanjim, t. i. Grimsovim zakonom, v času Grimsovega zakona in kakšne posledice na novinarje lahko pričakujemo od novega zakona?
Premalo poznam RTV, da bi mogel oceniti. Kolikor vem, je prejšnja ekipa uredila poslovanje. Ni mi znano, da bi prejšnja ekipa izvajala ideološki pritisk na novinarje. Prvi učinek novega zakona, če ga bodo volivci potrdili, bo ponovna reorganizacija te velike organizacije, ki je naporna in draga. Način, kako sedanja vlada ravna, vključno s pripravo zakona, pa verjetno novinarjem signalizira, da se naj ne zamerijo vladajočim strankam, če želijo imeti mir.

Bo torej novi zakon po vašem mnenju posegel v avtonomijo in povzročil politizacijo RTV-ja?
Cilji, ki jih ministrstvo za kulturo želi doseči z novim zakonom, so dobri. Kdo si ne želi avtonomnega novinarstva? Žal pa predlagatelji ne pojasnijo, ne v čem je nezadostnost sedanjega zakona ne kako bodo njihove spremembe izboljšale sedanje stanje.

Tu se nujno zastavi vprašanje, zakaj ministrstvo želi širokopotezno spremeniti način vodenja, upravljanja in nadzora, ne da bi prav vedelo, kaj je narobe s sedanjim in kateri ukrepi ga bodo izboljšali. Logičen je sklep, da ima strankarske in ideološke motive, ki z avtonomijo in profesionalnostjo nimajo nič opraviti. Če pa je tako, potem je dejanski učinek spremembe zakona ravno nasprotrn: namesto večje avtonomije, ki se kaže predvsem v tem, da vlada ne posega v javni zavod vsakič, ko se ji tako zazdi, bo avtonomija zmanjšana. Novinarji in zaposleni bodo namreč dobili jasen signal, da so varni le takrat, kadar so z njimi zadovoljne močne politične stranke.

Menite, da lahko pride na podlagi tega zakona do "čistk" med zaposlenimi na RTV-ju?
To je popolnoma odvisno od novinarjev samih. Občutek imam, da so aktivni tisti, ki simpatizirajo s sedanjo ideološko in politično navezo, drugi pa so pasivni. To je slabo. Tako kot velja za volitve, da zmaga tisti, ki gre volit, velja tudi tu, da pasivnost pomeni poraz.

Pred sedanjim, t. i. Grimsovim zakonom je programski svet RTV-ja vodil Janez Kocjančič, nekdanji šef partije. S sedanjim zakonom ga je vodil Stane Granda, predavatelj in komentator, zdaj pa mu predseduje Jernej Pikalo, prav tako predavatelj in komentator. Se vam zdi mogoče, da se z novim zakonom ponovi situacija, ko politik pod krinko civilne družbe neposredno vodi programski svet?
Novi zakon je po mojem mnenju slabši od sedanjega v tem smislu, da je manj demokratičen. Dosedanji Programski svet RTV je bil sestavljen tako, da je večino članov lahko predlagal kdor koli, tako posamezniki kot civilnodružbene organizacije. Novi zakon to možnost daje samo civilnodružbenim in izobraževalnim organizcijam, od katerih nekatere lahko neposredno imenujejo svoje predstavnike v Svet RTV, druge pa preko državnega zbora. Dosedanja rešitev se mi zdi boljša za slovenske razmere, ker naša civilna družba še ni na tisti stopnji zrelosti kot na primer v nemškem, skandinavskem ali anglosaksonskem prostoru.

To dejstvo zagovorniki srednjeevropskega in skandinavskega modela radi pozabljajo. Naša civilna družba je padla na izpitu zrelosti v trenutku, ko je na čelo RTV izvolila bivšega predsednika nedemokratične stranke in aktivnega komunističnega politika. V naših razmerah žal še vedno ne moremo reči, da civilno družbo pretežno vodijo preverjeni demokrati, zato je prepustitev RTV ali katerega koli sistema civilni družbi recept za to, da se bo bistveno zožil njegov idejni spekter. Državni zbor je v naših razmerah še vedno najbolj demokratičen in pluralističen organ.