Podpredsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto je na novinarski konferenci pojasnila, da so na težave z oporokami naleteli na lastno pobudo, in sicer na novogoriškem okrajnem sodišču. Po njenih besedah so se takoj lotili celovite analize stanja in priprave jasnih smernic, kako naj sodišča postopajo z oporokami. Od leta 1945 do zdaj so tako ugotovili, da je bilo nerazglašenih 5.329 oporok, 449 pa jih lahko ima materialnopravne posledice.

Delovna skupina je pri pregledu tako ugotovila več sistemskih pomanjkljivosti. Sodišča so imela vsaka svoje postopke evidentiranja oporok in veliko je bilo zato odvisno tudi od vestnosti sodnega osebja, ki je po besedah Bettetove pogosto le priučeno, kar nameravajo spremeniti. So pa že izdali jasna navodila ravnanja z oporokami, ki jih morajo vsa sodišča dosledno upoštevati, kar bodo verjetno kmalu tudi preverjali. "Če se ne bodo upoštevala, bo to za posledico imelo disciplinsko odgovornost," je poudarila.

Še vedno brez ustrezne osrednje evidence
Ob tem je kot eno večjih težav izpostavila, da še vedno nimajo zakonske podlage za vzpostavitev centralnega registra vseh oporok, na kar opozarjajo že več let. Tokrat so jim na pravosodnem ministrstvu prisluhnili, zato upajo, da bodo pripravili tudi ustrezne zakonske spremembe. Neki centralni register sicer obstaja, a vpis ni obvezen, številne pa od vpisa odvrne tudi pristojbina 41 evrov, je dejala Bettetova.

Pri oporokah se namreč velikokrat pojavljajo nezanesljivi podatki, recimo da se ime zapustnika navaja z vzdevki, ne sme pa biti na oporoki naveden EMŠO, ker gre za osebni podatek, za kar bi potrebovali eksplicitno zakonsko dovoljenje, ki pa ga ni. Zato se ta pomanjkljivost še kar vleče v procesih, poleg tega ni avtomatizma, da bi se sodišča obveščala o pristojnosti glede na stalno prebivališče, zato oporoke tudi "ne sledijo" selitvam, pomanjkljivosti pa so še druge.

Na vprašanje MMC-ja, ali pričakujejo kakšne odškodninske tožbe proti državi in v kolikšnem obsegu, je Bettetova pojasnila, da je za te ocene še prezgodaj, saj nimajo še niti podatkov, koliko pravdnih sodnih postopkov se je v tej zadevi sploh začelo. Dedna tožba je prvi korak, na podlagi katerega dejanski dedič sploh lahko vloži odškodninsko tožbo. Odškodnino namreč lahko zahteva le, če mu zaradi katerega koli razloga zapuščine ni uspelo dobiti v dedni tožbi, in ker takšni primeri zagotovo bodo, na vrhovnem sodišču resno računajo tudi odškodninske tožbe proti državi. Pri tem je Betettova dodala, da odstotek teh vseeno verjetno ne bo velik. Če pa bi se to zgodilo v večjem obsegu, pa imamo že sodno prakso, npr. z izbrisanimi, kjer bi država verjetno morala sprejeti nekakšen intervencijski zakon.

Pravda je edina pravna pot
Za komentar smo prosili tudi docenta za področje prava na Evropski pravni fakulteti Miho Šepca. Ko je sklep o dedovanju pravnomočen, je postopek končan in ga ni mogoče obnoviti, je pojasnil. Zato, kakor je že navedlo sodišče, je pravda edina možnost, s čimer se strinja tudi Andrej Pohar iz odvetniške pisarne Čeferin. "Novi dedič mora torej v pravdi tožiti tistega dediča, ki je na zapuščinski obravnavi prejel premoženje, ki mu pripada po novi oporoki. Če novi dedič ne bo sprožil pravde, potem se stanje razdeljene zapuščine v zapuščinskem postopku ne bo spremenilo. Mogoče je seveda, da prejšnji dedič sam prenese premoženje na novega," je povedal.

Pohar ob tem izpostavlja tudi težavo zahteve po sprožitvi pravde, saj je treba vložiti tožbo in ob tem zatrjevati tudi, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. "Prav tako ne smemo spregledati, da je ob vložitvi tožbe treba plačati tudi sodno takso ipd.," je opomnil na dodatne stroške.

Šepec pri tem meni, da imajo dediči, če so bile oporoke na sodiščih založene in nepravilno shranjene, pravico do odškodninske tožbe. "Če se za prejšnjega dediča v pravdi izkaže, da dejansko ni bil upravičen do določenega premoženja, potem bo moral to premoženje vrniti. Če premoženja nima več, denimo da ga je prodal, uničil …, bo moral vrniti ustrezno ocenjeno vrednost tega premoženja," je ob tem navedel.
Je pa tu še en postopkovni kavelj, ki ga določa zakon in na katerega opozarja Pohar. Gre za določilo 141. člena zakona o dedovanju, ki pravi, "pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič zastara naproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. Nasproti nepoštenemu posestniku zastara ta pravica v dvajsetih letih."

"Morebitni dediči bi morali tožbe sprožiti v roku enega leta od razglasitve oporoke! Pa tudi ob tem bi lahko prišlo do različnih primerov, saj se lahko zgodi, da zakoniti dedič, če bi bila oporoka znana, ni nujni dedič in mu ne bi šlo nič. V tem primeru ima "dedič" nekaj v posesti, za kar sploh nima pravnega naslova, kar pomeni, da zahtevki ne zastarajo, saj gre za lastninsko pravico," razloži Pohar morebitno pravno paleto, ki bi nastala.

Upravičena je tudi druga stran
Seveda pa je na drugi strani tudi dedič, ki je v dobri veri verjel, da je do zapuščine upravičen, saj mu jo je sodišče določilo po zakonu. Tako ima tudi ta stran pravico do odškodninskega zahtevka, od dediča, navedenega v oporoki, pa ima pravico v pravdi uveljavljati tudi morebitna vlaganja v (ne)premičnino. Še več, pravi Pohar, celo pravico ima pridržati stvar, dokler mu stroški niso povrnjeni.

"Na ta račun je namreč novi dedič obogaten. Če mu bo vlaganja uspelo dokazati in so bila njegova vlaganja upravičena, bo moral novi dedič prejšnjemu povrniti izkazano vrednost obogatitve. Ob tem velja opozoriti, da obogatitev ne znaša nujno toliko, kolikor je bilo v nepremičnino ali premičnino vloženega, temveč toliko, kolikor je v času pravdanja zaradi teh vlaganj nepremičnina ali premičnina vredna več, kot bi bila, če teh vlaganj ne bi bilo," je opomnil Šepec.

Vendar bi imela druga stran s tožbo lahko precej težav. Zakaj? "Tudi takšna oseba bi teoretično lahko uveljavljala odškodninske zahtevke zoper državo, a še precej težje kaj dosegla, saj najverjetneje ne bi bila izkazana protipravnost (nekaj bi moral vrniti na podlagi odločbe sodišča, protipravnosti torej ni)," razloži Pohar.

Cela kopica pravnih kavljev
Se pa Šepec ne strinja, da bi država v primeru odškodninskih tožb vzpostavila kakšno posebno povrnitveno shemo. "Ne zdi se mi smiselno in pravično, da bi s predpisom napake državnih organov preprosto prenesli na davkoplačevalce. To bi predstavljalo neke vrste potuho javnim uslužbencem v smislu, da bodo za njihove napake tako ali tako odgovarjali davkoplačevalci. V navedenem primeru z založenimi oporokami bodo morali oškodovanci odškodnino zahtevati po splošnih pravilih obligacijskega prava z uporabo instituta odgovornosti za ravnanje drugega, ob izkazu dejansko povzročene škode," je sklenil.

Glede tožb proti državi pa Pohar pravi: "Načeloma bi bili odškodninski zahtevki zoper državo mogoči. Vendar je v tem primeru znova treba izkazati vse elemente odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza, krivda). Najprej je lahko problematična protipravnost. Načeloma bi sicer sodišča morala obvestiti dediče, da oporoka obstaja. prav tako zavarovati pravice strank. Po vzpostavitvi registra oporok (ki ga sicer vodi notarska zbornica) pa obvestiti zbornico (ob tem bi moral oporočitelj plačati stroške vpisa v register, kar bi bilo v določenih primerih seveda nemogoče; tudi v tem delu zadeve niso popolnoma razčiščene). Potem je tu vprašanje vzročne zveze, višine škode, krivde. Vse to mora (razen krivde) dokazati tožnik. Pojavi se lahko tudi težava zastaranja odškodninskih zahtevkov. Zastaranje namreč nastopi v roku treh let (subjektivno) oziroma po petih letih (objektivno) od nastanka škode. V tem primeru bi se lahko zavzelo tudi stališče, da je škoda nastala s sklepom o dedovanju, kar je lahko že več kot pred petimi leti ..."