Sandija in Petro sem obiskal v urejenem dvosobnem stanovanju, ki si ga delita skupaj s hišnima ljubljenčkoma in njunim pol leta starim prvorojenčkom. Medtem ko Sandi pripravlja kavo, se Petra igra z malčkom, ki radovedno opazuje igrače, razprostrte po kavču v dnevni sobi. Njun vsakdanjik se ne razlikuje bistveno od mladih družin, ki živijo nekoliko skromnejše življenje. A še pred dvema letoma sta živela popolnoma drugače.

Sandi in Petra: Izberi ljubezen
Sandi je prvič ekperimentiral z drogami pri trinajstih in od takrat je njegovo življenje tako ali drugače prepleteno z različnimi omamami. "Včasih si nisem znal predstavljati življenja brez drog, zdaj si ne predstavljam življenja z drogo," mi pripoveduje, medtem ko srebava kavo na terasi dvosobnega stanovanja, kjer zdaj stanuje s svojo mlado družino. Spoznala sva se pred leti, ko je bil še brezdomec in je prodajal Kralje ulice in prav on mi je podrobno predstavil vsakdanjik odvisnikov, tik preden se je napotil v center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog.

"Takrat so mi stiki z rednimi strankami pomagali, da sem ohranil še nekaj človečnosti." Njegov vsakdanjik je od najstniškega eksperimentiranja z mamili skozi leta drsel v smer, za katero je bil prepričan, da se njemu ne more zgoditi. "Vsak si na začetku reče, da se njemu to ne more zgoditi, da on nikoli ne bo zabredel v odvisnost, končal na ulici in podobno. Tudi jaz sem si, pa sam veš, kako se je končalo. Spal sem na vlaku, smisel dneva pa mi je bil v tem, da si tako ali drugače pridobim denar za heroin. Saj so mogoče ti filmski slogani na videz osladni, ampak tisti Izberi življenje je popolnoma resničen."

Prespana mladost
Na zdravljenju je bil skupaj s Petro, ki je svoje prvo srečanje z drogami prav tako doživela pri trinajstih. "Takrat so me prijatelji povabili h kajenju heroina, sicer takrat nisem vedela, kaj pravzaprav kadimo, ko pa so mi povedali, je bilo že prepozno." Omamljanje z različnimi mamili je bilo potem stalnica njenega vsakdanjika. Srednjo šolo je sicer končala, a nadaljevanje karierne poti ni bilo usmerjeno v izpopolnjevanje poklica, temveč v priložnostna dela, s katerimi si je financirala svojo odvisnost.

Svojo odvisnost sta vzdrževala skupaj s tedanjim partnerjem, njun odnos pa je bil bolj kot z ljubeznijo prepleten z vbrizgavanjem heroina oziroma uživanjem metadona. Po desetih letih rutinskega vsakdanjika je spoznala, da večino dnevov preprosto prespi, zato sta se s tedanjim partnerjem odločila za spremembo. Vendar se je ona na koncu izkazala kot vztrajnejša. "On si je to tako predstavljal, da bom jaz šla na zdravljenje, on bo pa s tem nadaljeval. Vendar sem že prvi dan, ko sem se iz zdravljenja vrnila k njemu in na mizi videla vse mogoče tablete, ugotovila, da to ne bo delovalo."

Iskanje novega smisla
S Sandijem sta že na zdravljenju, kjer sta oba najprej prebolela "krizo", razvila čustveno povezanost. S tem sta sicer prekršila eno izmed pravil zdravljenja, kjer so tovrstni odnosi odsvetovani. "Midva se ne moreva odprto pogovarjati o odvisnosti, če bo kdo doživel krizo, obstaja vedno nevarnost, da se bova razumela in si pri ponovitvi dajala potuho." Toda po drugi strani je Petra mnenja, da je prav njun čustven odnos močno pripomogel k njenemu izhodu iz odvisnosti, ker bi ji bilo bistveno težje, če bi skozi to šla sama. Tudi rojstvo otroka je Petri dalo nov smisel v vsakdanjiku, kjer ga sicer težko najde. "Sandija vsaj fotografija zanima, jaz pa nimam nobenega hobija ali česar koli, kjer bi našla neki smisel ali cilj."

Izhod iz odvisnosti s seboj prinese tudi veliko novih izkušenj. "Vse okoli sebe občutiš povsem drugače. Vsa okolica je nepopisno lepa, navdušen si nad barvami, svetlobo in vsakdanjimi rečmi, ki jih marsikdo sploh ne opazi. Na heroinu si povsem čustveno otopel, ko se očistiš, pa te naenkrat preplavijo vsa čustva. Pravzaprav se jih skoraj na novo učiš," mi razlaga Sandi. Vendar z novimi izkušnjami prihajajo tudi nove preizkušnje. Oba s Petro sta morala najprej sistematično prekiniti stike s svojo staro družbo, ki jima je v novem življenju predstavljala nevarno skušnjavo. "Vsi, ki jih poznam, so še vedno na tem, zato se držim bolj zase in tudi sicer se težje odpiram drugim ljudem, sem pa zadnjič spoznala eno izmed sosed, ki mi je zaupala, da je v preteklosti tudi sama šla skozi to. Ne vem, kako se taki ljudje vedno najdemo."

Strah pred vrnitvijo
Čeprav jima dajeta skupno življenje in družina novega zanosa, pa se morata vsakodnevno izogibati tveganjem vrnitve na stara pota. Nenazadnje sta med štirideseterico, ki se je zdravila skupaj, Sandi in Petra dva izmed treh, ki po letu in pol še vztrajajo pri abstinenci, vsi drugi so zabredli nazaj v odvisnost. "V življenju si postaviš pravila. Recimo, da boš vzdrževal red v stanovanju. Če je za običajnega človeka še sprejemljivo, da recimo posoda en dan ni pomita, pa je za naju to že alarm," mi pripoveduje Sandi.

Skušnjave se pojavijo tudi pred izzivi v življenju, oba se namreč financirata pretežno iz socialne pomoči in priložnostnih prihodkov, ki komajda zadoščajo za pokritje življenjskih stroškov, in ko začetno navdušenje nad svetom okoli sebe popusti, postane boj težji. "Težava pri nas je, da imaš vedno na dosegu roke nekaj, kar ti ponuja, vsaj navidez, rešitev, ravno zadnjič, ko so naju pestile finančne težave, se mi je kar naenkrat pred očmi pojavila žlica s heroinom, kar me je zelo prestrašilo, a moj terapevt mi je potem povedal, da je to običajen pojav."

Kljub takšnim dogodkom pa oba ostajata optimistična, saj dobro poznata temne plati spodrsljaja. Bi pa bilo vse veliko težje, če na svoji poti ne bi imela podpore prijateljev in sorodnikov. Ti so ob navdušenju nad njuno odločitvijo že v izhodišču prispevali veliko pomoči pri oblikovanju novega življenja in brez njihove podpore bi bilo njuno življenje še skromnejše.

Se pa Sandi bolj kot težav boji dneva, ko ne bo toliko skrbi. "Takrat je večja verjetnost, da se spozabiš in si rečeš, ah, saj enkrat pa lahko. Dokler so težave, potem je tudi razlog za boj in ta boj sem pripravljen biti."

Mitja: Izberi boj
Pomen boja samim s sabo je na svoji koži občutil tudi Mitja. Spoznal sem ga pred dobrim letom, ko sem spremljal stavko zasavskih knapov. Med mladimi podporniki rudarjev je s svojo atletsko postavo in zmerno strogim, a obenem sočutnim pogledom, značilnem za športne trenerje pritegnil mojo pozornost. Pritegnile pa so jo tudi njegove enostavne tetovaže, ki so si jih pankerji včasih delali sami z nalivnikom in nekako niso bile skladne s prvim vtisom, ki ga je pustil na meni. Ko mi je povedal, da je tudi sam bil boj z odvisnostjo, nisem bi več tako presenečen nad njimi.

Tudi pri njem se je eksperimentiranje z mamili začelo v zgodnjih najstniških letih. "Takrat smo bili pankerji, ki so se jih vsi bali. Imeli smo občutek, da se nam nič ne more zgoditi." Uporništvo, podžgano z idejami svobode in kljubovanja pravilom, je zglednega učenca in obetavnega športnika zapeljalo na pot heroina, ki je kmalu popolnoma prevzel njegov vsakdanjik, tako so se ideje o popolni svobodi omejile na druženje v baraki, popestreno z vsakdanjim omamljanjem. Vprašam ga, kaj se je zgodilo z njegovimi prijatelji iz tega obdobja, pa se zazre v tla: "Veliko jih je na žalost že umrlo."

Za rešetkami
Mamilo pa je poleg njegovega življenjskega sloga zaznamovalo tudi njegovo duševnost, tako so se mu začele pojavljati tudi psihoze v obliki prividov in prisluhov oziroma glasov, ki so ga usmerjali v njegovih dejavnostih. Podvržen glasovom in mamilom je zašel tudi na drugo stran zakona, ko je prvič oropal lekarno. Kmalu zatem je na vratih stanovanja odrinil svojega sokrajana in mu iz stanovanja ukradel nekaj denarja. Takrat pa se je njegovo življenje obrnilo na glavo.

Tri dni po dejanju so ga policisti odpeljali v zapor na Povšetovi, kjer se je začela njegova zaporniška pot. Prvostopenjsko sodišče mu je prisodilo tri leta zaporne kazni, a se je na priporočilo odvetnika, ki ga je bolj kot njegova usoda zanimal honorar, odločil za pritožbo na višje sodišče. To pa mu je kazen podvojilo in Mitja je pristal na Dobu. Prva leta njegove kazni so potekala ob nadaljevanju zlorab mamil in zdravil ter ob zaporniških konfliktih, zaradi katerih ga je bilo marsikdaj strah za svoje življenje. Obenem pa so se mu tudi psihoze okrepile in ne nazadnje so ga pazniki kar dvakrat rešili pred smrtjo, ko je obupal sam nad sabo in skušal z britvico končati svojo življenjsko pot.

S trpljenjem prerojen
A v zaporu je našel tudi nova prijateljstva, med drugim tudi dolgoletnega zapornika, ki ga je bodril k opustitvi metadona in pomirjeval. Samoiniciativno je pri tem uspel, a leta zlorab so pustila posledice. Odločil se je svoj boj dvigniti na višjo raven in začel je, tudi ob podpori sojetnikov, aktivno teči in krepiti svoje telo. Ob telesu je skrbel tudi za um in v zaporu končal srednjo šolo. Ne nazadnje pa je dobil tudi boj s psihozami, ki se jim je postavil po robu, dokler niso izginile. "Marsikomu to ne uspe niti z zdravniško pomočjo."

Njegova jeklena volja je že v zaporu navdihnila marsikaterega sojetnika, še bolj pa njegove sokrajane. Tako je bil ob vrnitvi v Trbovlje najprej navdušen nad drobnimi stvarmi, ki jih ljudje na svobodi niti ne opazimo: "Tudi pločnik se ti zdi nenavadno lep, kaj šele občutek, da greš lahko tudi ponoči kamor koli ven." Se je pa bal, kako ga bodo sokrajani sprejeli glede na njegovo preteklost.

Od prestopnika do zglednega soseda
Vendar so tudi sokrajani opazili njegovo tekaško vnemo, s katero je popolnoma spremenil svoje življenje, in kmalu je postal dokaz, da je z voljo mogoče doseči marsikaj. Postavljal si je vedno višje cilje, ki jih je kronal s 100 kilometrov dolgim dobrodelnim tekom na atletski stezi. Tako mu je uspelo najti način, kako preživeti. "Na začetku sem živel pretežno od socialne podpore, vmes sem sicer imel nekaj služb, a se v njih nisem najbolje znašel. Veliko lažje mi je početi nekaj, v čemer uživam," mi je pripovedoval ob drugem obisku, ko sem ga zmotil pri spremljanju vadbe deklet v njegovem stanovanju.

Mitja je ustanovil športno-humanitarno društvo Človek, ki je namenjeno prav individualnim in skupinskim treningom za vse, ki želijo v svoje življenje vnesti telesno dejavnost. Svoje skromne prihodke pa je ob podpori lokalnih organizacij vložil v izdajo knjige Tek za življenjem, kjer opisuje vse dogodke, ki so ga zaznamovali. Kako močna je lahko podpora lokalne skupnosti, pa dokazuje dejstvo, da je naklada 500 izvodov skoraj že pošla.

Svojo športno pot namerava nadaljevati, tako je opravil licenco za športnega vaditelja, ima pa še večje načrte. "Najprej moram najti ustrezen prostor, že zaradi vseh, ki pridejo k meni in zdaj trenirajo v moji kuhinji." Sam pa zaradi poškodbe kolena ne načrtuje več ekstremnih podvigov. "Moram tudi malo prisluhniti telesu, trenutno mi je pomembno, da svojo kondicijo vzdržujem."

Vrnitev za rešetke v drugačni vlogi
Obenem pa je dejaven tudi kot predavatelj, saj se z njegovo življenjsko zgodbo lažje poistovetijo tisti, ki so jim mamila že prekrižala pot. Ne nazadnje je tako ponovno obiskal tudi Dob, kjer so mu tudi pritekle solze. "Hudo je, ko vidiš iste ljudi, da so še vedno tam. Tudi tisti prijatelj, ki mi je pomagal opustiti metadon, je še vedno zaprt." Kljub čustvom, ki spremljajo tovrstna predavanja, pa Mitja pri svojem vplivu na udeležence ostaja previden. "Ne morem reči, da sem samo jaz pomagal nekomu premagati odvisnost, je pa gotovo marsikomu lažje poiskati oporo v nekom, ki je to že doživel."

Četudi je odvisnost premagal že pred šestimi leti, se še vedno kdaj pa kdaj zgodi, da pomisli na občutek, ki ga ponujajo mamila. "Ampak to je samo dražljaj, tako kot če denimo na mizi vidiš orehe in jih začneš jesti, pa te medtem zmoti telefon in nanje pozabiš. Tako je tudi s tem. Najbolje je takrat koga poklicati oziroma se kako drugače zamotiti." Mitja in vsi drugi moji sogovorniki poudarjajo, da je na koncu odločitev vedno prepuščena njim samim.

Franci: Izberi življenje
Tako se je tudi Franci v zgodnjih štiridesetih lani poleti sam odločil, da bo opustil metadon, ki ga je redno užival sedem let. Srečala sva se v manjši gostilni, kamor pogosto zahaja, saj je trenutno še brez dela. Čeprav je bilo v prostoru toplo, se je vsake toliko časa začel tresti, ima pa še težave s spanjem, ki pa so bistveno manjše, kot so bile na začetku odvajanja.

Tudi on je z mamili eksperimentiral že v najstniških letih, v odvisnost pa je zabredel pozneje. "Takrat sem bil bolj 'vikendaš', se pravi, da sem se zadeval le, če je bila priložnost." Potem pa se je pred sedmimi leti zaljubil v dekle, ki je redno uživala heroin. "Mislil sem, da bo nehala, končalo pa se je tako, da sem se še sam navlekel. Ona me je potem dala na čevelj, jaz sem pa ostal s tem."

V službi in na metadonu
Zaradi službe je kmalu heroin zamenjal z metadonom, a so se tudi s tem pojavljale težave. "Bil sem avtoprevoznik, zato sem imel večkrat težave dobiti metadon, če sem bil na cesti več dni." Ravno zaradi metadona je zamenjal štiri službe, nazadnje pa ostal brez dela. Tako so mu dnevi nazadnje minevali pretežno doma pri starših, v metadonski omami. "Nič ni slabega, dokler tega nočeš videti." Po sedmih letih mu je dokončno prekipelo, ko je spoznal drugo dekle. "Bila sva na neki zabavi in pristala v sobi, a sem tam ugotovil, da sem zaradi metadona nezmožen biti z dekletom."

Tako je samoiniciativno postopoma začel zmanjševati dnevno količino metadona, zaradi česar je zadnjih sedem mesecev preživel premražen, v krčih in neprespan. Januarja je metadon popolnoma opustil, a težav zanj še ni konec: "Ravno prejšnji vikend se mi je zgodilo, da je bila kriza zelo huda in sem spal le dve uri. Takrat bi gotovo vzel, če bi imel kaj pri sebi." Poleg neprespanosti ima tudi težave s koncentracijo: "Težko recimo kaj preberem, mogoče lahko pogledam kak film, drugače pa večinoma poslušam glasbo."

Če nečesa ne poznaš, ne boli
A želja po življenju zunaj postelje in novem odkrivanju čustvenega življenja je vseeno močnejša. Franci si želi življenje spet postaviti na noge. "Čez dva tedna bom, upam, že dovolj dober, da bom lahko začel delati, potem pa si bo treba urediti še ostalo." Trenutno namreč živi pri starših, s katerimi pa razmeroma malo komunicira. "Oni ne razumejo, kaj se z mano dogaja trenutno, tako da tu nimam veliko podpore, bolj jo najdem v prijateljih." Sicer so ga starši poslali na zdravljenje že takrat, ko je bil le "vikendaš", a se je klavrno končalo, saj takrat ni imel občutka, da mora nehati.

Prav družba je po njegovem mnenju zaslužna za to, da s svojo odvisnostjo ni zabredel pregloboko na ulico, v dolgove ali onkraj zakona in ne nazadnje, da je kljub odvisnosti razmeroma dolgo ohranjal tudi službo, kljub temu pa je odvisnost na koncu prevzela njegovo življenje, pri čemer se zaveda, da je sedem mesecev krize le prvi korak na poti premagovanja odvisnosti, za katero je bil na začetku tudi on prepričan, da se mu ne more zgoditi. V primerjavi z mojimi predhodnimi sogovorniki pa se ni odpovedal tudi alkoholu in marihuani, zadnja mu namreč pomaga pri premagovanju kriz.

Vprašal sem ga, kaj bi svetoval nekomu, ki se znajde na heroinu, pa je takoj odločno odkimal "Nikar! Če nečesa ne poznaš, potem ne boli. Ko možgani enkrat okusijo to, si že oplel."