Kot je pojasnila strokovnjakinja za multiple zasvojenosti, pričakuje cunami zato, ker traja približno 10 let, da se iz rekreativne uporabe izrodi zasvojenost. Statistike in opažanja strokovnjakov kažejo, da je od nečesa, kemičnega ali nekemičnega skupaj, konstantno zasvojenih 10 odstotkov ljudi.

Na vprašanje, ali je kakšna zasvojenost hujša od druge, odgovarja, da je vedno najhujša tista zasvojenost, ki jo ima vsak posameznik. "Mogoče bi lahko ločili sredstva po tem, kako hitro 'se te prime'. Alkohol in marihuana recimo potrebujeta več let, pornografija in heroin pa primeta zelo hitro. Ali pa po tem, kako težko jih je opustiti: kajenje in motnje hranjenja so med težjimi zasvojenostmi po tem kriteriju," odgovarja terapevtka, ki pri svojem delu obravnava več zasvojenosti hkrati, ne vsake posebej. Kot poudarja, je treba za kakovostno obravnavo pogledati celostno težave posameznika. Le redko se spopada samo z eno odvisnostjo.

Postajamo vse večji materialisti
Potrošniška miselnost družbe nas "sili", da kupujemo vedno več, četudi stvari ne potrebujemo. Na vprašanje, ali se ji zdi, da smo Slovenci materialisti, ocenjuje, da smo dejansko čedalje bolj. "Sem pač ta generacija, ki je živela v obeh sistemih, in še dobro pomnim, da smo imeli veliko manj, a smo se počutili, kot da nam nič ne manjka. Vsi smo imeli manj in primerjali smo se s sosedi in bili zadovoljni. Zdaj pa se vsi primerjajo z nedosegljivo bogatimi in ne morejo živeti brez elektronskih igračk, ki pred petimi leti sploh niso obstajale, pa smo čisto v redu shajali brez njih," ocenjuje ključne razlike glede na svoje otroštvo.

Dejstvo je, da se otroci med seboj primerjajo in opazijo razlike, dodaja, vendar pa je dejstvo, da bodo morali v takem svetu - v katerem se eni hvalijo, imajo veliko, drugi pa ne - pač živeti. Njen nasvet staršem je, naj sedejo z otroki za mizo in se pogovorijo o tem, zelo priporočljivo pa je tudi, da otroke opozorijo tudi na tiste, ki imajo manj, in jih skušajo motivirati za pomoč. "Obisk zavetišča za kužke, podariti premajhna oblačila v dobrodelne namene, popraviti pokvarjene stvari, namesto da bi jih zavrgli ... Mislim, da vzgajamo otroke za tak svet, v katerem se bodo morali okoli tega aktivno opredeliti. Nikoli ni prezgodaj začeti," je opomnila.

Pri svojem delu srečuje veliko ljudi, ki bi, kot je povedala, "umrli - dobesedno in sploh ne v metafori, če se ne bi odločili nekaj narediti. Mogoče se ne vidi navzven, se pa zelo čuti navznoter: ljudje so zagrenjeni, depresivni, travmatizirani, anksiozni in iščejo poti ven iz tega, kar jim lahko poda psihoterapija." A kot dodaja, je še vedno tako, da "ljudem ni težko dati 100 evrov za frizerja ali cigarete, za psihoterapijo pa ..."