V srbskem društvu Izgubljeni dojenčki Beograda se trenutno ukvarjajo s približno petdesetimi primeri, povezanimi s Slovenijo.

Oglašajo se slovenske matere, ki so jim v porodnišnici dejali, da je otrok umrl, saj se bojijo, da so jim otroka ukradli. Antonija Zupin je svojega prvega otroka rodila 26. 11. 1974 v stari ljubljanski porodnišnici. Porod je bil težak, dečka pa so zelo hitro po porodu odnesli, ni imela niti dovolj časa, da bi videla njegov obraz. Tri dni je jokala in prosila, naj ji vendarle povedo, kaj je z njenim otrokom, potem pa so ji dovolili, da ga je lahko občasno obiskovala v sobici, kjer je ležal. Z dečkom se ji ni zdelo prav nič narobe, je pa večino časa prespal, v žilo na roki je imel napeljano cevko. Čez nekaj dni so ji sporočili, da je njen otrok umrl, niso ji povedali, zakaj, niso ji dovolili, da bi ga šla pogledat. Dali so ji močna pomirjevala, da je zaspala.

Čeprav je potem rodila še dva otroka, ji misel na umrlega sina ni dala miru. Ko pa je slišala za zgodbe o ukradenih novorojenčkih na območju nekdanje Jugoslavije, se je v njej še močneje prebudil dvom, da morda pa njen otrok ni umrl, temveč je bil odtujen.

Emilija Bajc je bila noseča z dvojčki, vendar tega ni vedela. Na preglede je hodila redno, pravi pa, da se je njen ginekolog v slovenjgraški porodnišnici odločil, da mora roditi točno ob predvidenem roku, 29. 10. 1973. Ker umetni popadki niso bili učinkoviti, se je odločil za carski rez. "Ko sem se zbudila iz narkoze, sem dobila enega majčkenega otročka, samo dva kilograma težkega, in z grozo sem spraševala, kaj se je zgodilo, da imam tako majhnega otroka."

Deček je bil zdrav, deklica, za katero je izvedela šele, ko je prišla iz porodnišnice, pa je umrla po treh dneh. Rojstvo deklice naj bi ji zamolčali zato, ker je zdravnik domneval, da novorojenka ne bo preživela. Emilija je prepričana, da so ji smrt deklice zamolčali zato, ker so vedeli, da bo želela mrtvega otroka videti, da bo želela vedeti razlog smrti, da bo postavljala preveč vprašanj. Ko je moža spraševala, kam so deklico pokopali, je dobila odgovor, da so za to poskrbeli v bolnišnici. Vendar ji groba deklice tudi leta pozneje ni uspelo najti. V porodnišnici so ji rekli, naj se obrne na komunalno podjetje v Slovenj Gradcu, ti pa so jo obvestili, da so do leta 1980 umrle novorojence v Slovenj Gradcu pokopavali v skupnem grobu in niso vodili evidence po imenih. In takšna praksa je bila verjetno bolj ali manj na vseh slovenskih pokopališčih.

"Odnos zdravnikov je bil paternalističen"

Socialna psihologinja Mirjana Ule, ki se ukvarja z odnosi in komunikacijo med zdravniki in bolniki, osem let pa je bila tudi članica komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, pravi, da smo po vojni v ginekologiji in načrtovanju družine naredili ogromne premike. Umrljivost novorojencev v Sloveniji je med najnižjimi na svetu, prav tako imamo zelo nizko število nezaželenih nosečnosti najstnic. Vendar pa, čeprav je bila oskrba bolnikov precej na visoki ravni, je bil odnos zdravnikov do bolnikov paternalističen; kar pomeni, da zdravniki z bolniki niso komunicirali in jim niso ničesar pojasnjevali.

"Zelo težko bi novorojenček kar izginil"

Tudi predsednik komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko Božidar Voljč pravi, da se takratni časi ne morejo meriti z današnjimi vatli. Takrat je veljalo, da na primer zdravniki bolniku niso povedali, če je bila prognoza njegove bolezni slaba. In takšen način je veljal po vsem svetu. “Danes se je to spremenilo, bolnik ima pravico vedeti vse o svoji bolezni in tudi o mogočih načinih zdravljenja, za katere se lahko tudi sam odloči.”

Glede sumov, da bi novorojence iz porodnišnic odtujili materam, pa pravi, da temu težko verjame. “50 let sem že zdravnik in nikoli nisem slišal česa takega.” Poudarja tudi, da je v proces rojevanja v porodnišnicah vpletenih veliko ljudi; ne samo porodničar in porodnica, temveč tudi babice, medicinske sestre in specializanti. "Zelo težko verjetno bi bilo, da bi neki novorojenček lahko kar tako izginil," še dodaja. "To bi moralo biti zelo organizirano, če bi bilo vključeno toliko ljudi, bi pa to prej ali slej prišlo na dan."

Dvome mater lahko reši gensko testiranje

Matere, ki imajo dvome, da so jim novorojenčke odtujili, pa vseeno razume in sočustvuje z njimi ter jim predlaga, naj zagotovo poiščejo vso dokumentacijo o porodu, ki jo porodnišnice hranijo v svojih arhivih.

Na Inštitutu za patologijo v Ljubljani pravijo, da so obducirani vsi mrtvorojeni otroci, pa tudi živorojeni, če umrejo kmalu po rojstvu.

Predstojnik Inštituta Jože Pižem pravi, da danes pri vseh obdukcijah vzamejo tkiva ključnih vitalnih organov za mikroskopski pregled in ta tkiva hranijo v obliki tako imenovanih trajnih vzorcev, to je parafinskih blokov v njihovih arhivih. Po priporočilih hranijo ta arhivska tkiva v obliki parafinskih blokov najmanj 30 let. Dodaja, da jim je uspelo poiskati te vzorce v arhivih tudi za primere, stare 40 let in več. Dvome mater lahko reši gensko testiranje; nanje se je namreč obrnila ženska, ki ni bila prepričana, ali je otrok, ki naj bi ji umrl v poznih 70 letih, res umrl ali je bil ukraden iz porodnišnice. A na inštitutu za patologijo jim je uspelo najti ob obdukciji odvzete vzorce tkiv, ki so potrdili, da je umrli otrok njen.