Televizijska hiša ARD je v sodelovanju s časnikom Sunday Times v dokumentarcu razkrila, da naj bi vsak tretji dobitnik atletske medalje z olimpijskih iger ali svetovnih prvenstev v karieri užival poživila. Pri tem se je sklicevala na interno bazo Mednarodne atletske zveze Iaaf med letoma 2001 in 2012. Približno 800 atletov, predvsem v vzdržljivostnih disciplinah, je imelo vrednosti, ki po definiciji biološkega potnega lista kažejo na (zelo) sumljive stopnje. So ugotovitve senzacionalistične ali pa jih je treba vendarle jemati resno? Za mnenje smo vprašali Janija Dvoršaka in atleta Sonjo Roman in Boštjana Buča, ki je medtem že končal kariero.

"Podatki so nekonsistentni"
Dvoršak meni, da je tak način odkrivanja resnice zanimiv in dobrodošel, saj ARD gotovo dela strokovno in profesionalno, vendar je nesmiselno delati kakršne koli predčasne sklepe. "Kot je rekel generalni direktor WADE (svetovne protidopinške agencije) David Howman, so projekt biološkega potnega lista začeli leta 2009, zato so vsi ti podatki nekonsistentni. Drži, da ta baza podatkov obstaja, vendar so to neobdelani podatki, ki še nič ne pomenijo, dokler jih ne bo neka neodvisna komisija pregledala in dala poročila. Za vsakega atleta posebej je izračunan model spodnje in zgornje vrednosti in če se pri nadaljnjem testiranju pojavljajo odstopanja, je šele to lahko znak, da nekaj ni v redu in da je morda v ozadju doping."

Krvni doping v atletiki zelo prisoten
V dokumentarcu se na seznamu športnikov, ki bi lahko bili sumljivi, pogosto pokaže tudi kratica SLO, medtem ko so imena športnikov zakrita. "Delati neke predčasne zaključke na podlagi datuma tekmovanja, izida posameznega atleta in kratice SLO je nekompetentno in nekorektno do športnikov, ne nazadnje pa je treba spoštovati tudi varovanje osebnih podatkov," je prepričan Dvoršak. Mejne vrednosti so namreč od športnika do športnika različne, vsakršna odstopanja pa je treba obravnavati ločeno. A da ne bi preveč branili atletov - naš sogovornik je prepričan, da je bilo v atletiki veliko krvnega dopinga, torej nedovoljene transfuzije krvi, zlasti v 90. letih, praksa pa se je nadaljevala nekje do leta 2005.

Primer Valjavec
Kot je znano, so s krvnim dopingom športniki lahko dolga leta prelisičili dopinški test, zato so, najbolj radikalno v kolesarstvu, uvedli biološki potni list, ki takšno nespametno in nadvse nevarno početje športnikov (ki pa seveda prinaša rezultate) hitro zazna. Žal pa niti biološki potni list ni popoln in še zdaleč ni odpravil vseh krivic. Vprašajte kolesarja Tadeja Valjavca, ki je bil kaznovan na podlagi nepravilnosti v biološkem potnem listu in je zapravil skoraj vse svoje premoženje, da bi dokazal nedolžnost, na drugi strani pa je Čeh pri Astani Roman Kreuziger ušel kazni zaradi istih anomalij, kot jih je imel Valjavec.

Nespodobno povabilo
Kako pa odmevni dokumentarec komentirajo atleti? Sonja Roman, srebrna na dvoranskem EP-ju 2009, ne vidi smisla, zakaj bi za toliko let nazaj dvigovali prah, prepričana pa je, da bodo atleti iz bogatih držav, ki si to lahko privoščijo, še naprej zlorabljali doping. Sama je doživela, kako gre to v praksi. "Bili smo na tekmovanju v Grčiji, ko je eden vodilnih mož bolgarske atletske zveze skupini atletov, med katerimi sem bila tudi jaz, rekel, da če potrebujemo normo, naj pridemo v Bolgarijo, kjer bodo poskrbeli, da ne bo kontrole. Če ne bi bila zraven, ne bi verjela." 36-letna Romanova, ki z letošnjo sezono ne more biti zadovoljna, v mislih pa ima že olimpijske igre v Riu (tam bi rada nastopila v teku na 5.000 metrov), pravi, da sama nikoli v karieri niti slučajno ni jemala prepovedanih poživil, kar so dokazale tudi dopinške kontrole.

Buč: Stvari v slovenskem športu me ne zanimajo več
Boštjan Buč, slovenski rekorder na 3.000 metrov zapreke (leta 2003 je v Ostravi tekel 8:16,96), je bil glede dokumentarca ARD-ja kratek: "Nisem ga videl in težko komentiram. Večino časa sem v tujini, od leta 2012 se z atletiko ne ukvarjam. Odkar sem videl, kako pri nas vse funkcionira, predvsem da nekateri ljudje, ki so na odgovornih funkcijah, ne govorijo resnice, me stvari v slovenskem športu ne zanimajo več." O tem, da je na "seznamu osumljenih" kar 800 atletov, tudi nekateri slovenski, Buč odgovarja: "V vsakem letu sem imel od 15 do 20 nenapovedanih testiranj in pri svetovni atletski organizaciji Iaaf so me vedno našli za testiranje."

V London raje poslali funkcionarje kot športnike
35-letni nekdanji atlet ne more pozabiti, da ga je SLOADA pred tremi leti kaznovala z enoletno prepovedjo nastopanja, ker ga trikrat ni bilo na prijavljeni lokaciji in ga tako niso mogli testirati (takrat je imel veliko pripomb na Janija Dvorška, ki je po njegovem mnenju lagal), prav tako je težko sprejel dejstvo, da ga ni bilo med potniki na olimpijske igre v Londonu: "Ve se, zakaj nisem šel tja. Atletinja in atlet sva imela normo, a so odšli namesto naju pomembnejši ljudje (smeh). Tudi atletom v preteklosti se je dogajalo podobno. V Sloveniji ni nobenega poštenja. Žal to velja tudi za šport."