Bukovčevo je 31. julija leta 1996 po fotofinšu ugnala le Švedinja Ljudmila Enqvist, nad zmago katere pa visi temna senca, saj je pozneje padla na dopinškem testu. Ljubljančanka je takrat tekla 12,59, kar je še vedno slovenski rekord. Čeprav je olimpijska medalja izjemen uspeh, Bukovčeva ne razmišlja več o tem. Zdaj se posveča drugim izzivom: družini in svoji atletski šoli. MMC jo je "ujel", ko se je po štiritedenskem dopustu vrnila s Hvara.

Kakšni so vaši spomini na nastope na olimpijskih igrah?
Prve olimpijske igre so nekaj čisto posebnega. Ne da se jih primerjati z drugimi tekmami. Pozneje, ko imaš višje cilje, te pa bolj zanima tekma sama. Razlika je, ali samo sodeluješ ali pa če se boriš za visoka mesta.

Še kdaj podoživljate finale Atlante, kjer ste bili skoraj zlati? Se glede na to, da so prvakinjo Ljudmilo Enqvist ujeli na dopingu, počutite moralno zmagovalko?
Ne, nič več. Po Atlanti, ko so jo dobili, smo razmišljali tudi v tej smeri, a že to, da sem bila druga, je bil velik uspeh.

Ste morda s Švedinjo ohranili stike?
Ne, nisem. Po aferi se je umaknila. Se pa še vidim s Francozinjo Patricio Girard, ki je bila v Atlanti bronasta.

Kako vam je olimpijska medalja spremenila življenje?
Ni se dosti spremenilo. Pri Andražu (Vehovarju, op. a.) je bilo verjetno drugače. Jaz sem postopoma prihajala do rezultatov. Že od leta 1989 naprej sem osvajala medalje in bila deležna medijske pozornosti. Edino, kar se je spremenilo, je, da te zaradi olimpijske medalje drugače gledajo, v zasebnem življenju se pa ni prav nič spremenilo.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu iz olimpijske vasi?
Veliko stvari je, zato bi si težko izbrala eno. Živiš v velikem naselju, kjer srečuješ najboljše športnike na svetu. Zelo zanimiva izkušnja.

Kako pogosto še spremljate atletiko?
Niti slučajno ne gledam vsakega mitinga. Spremljam samo olimpijske igre in druga večja tekmovcanje.

Kaj napovedujete slovenskim atletom?
Če po pravici povem, sem doma prvič po 4 tednih, tako da mi še ni uspelo pogledati, kdo točno gre. Nič ne bom napovedovala, ker tega nisem marala niti pri sebi. Želim jim najboljše nastope.

Kako boste spremljali OI? Katere športe in kako podrobno?
Kolikor se bo dalo. Glede na to, da bomo na slovenski obali, bomo kar spremljali. Sicer pa je moja mama navdušena navijačica, ona gleda vse in obvešča mene.

Imamo kar nekaj favoritov za medalje. Koliko jih pričakujete vi?
Čim več. A če jih ne bo, nič hudega. Šport je včasih krut in poln presenečenj.

S čim ste trenutno najbolj zaposleni?
Zdaj imam s svojo atletsko šolo dva meseca prosto, tako da želim biti čim več z družino na morju.

Boste tudi sinova usmerjali v atletske vode?
Obadva že trenirata v moji atletski šoli, kjer pridobivata osnove motorike in koordinacije.

A. V./R. K.