Najbolj uspešna slovenska atletinja do zdaj je z medaljo na Otoku napovedala, da je mučna poškodba že preteklost. Z mislimi je popolnoma osredotočena na svetovno prvenstvo na prostem, kjer bo skušala osvojiti edino medaljo z največjih tekmovanj, ki še manjkajo njeni bogati zbirki.

Čestitke za izjemen uspeh. Ste medaljo proslavili bučno?
Ne preveč, saj smo se v domovino vračali sredi noči. Malo smo nazdravili. Doma pa tudi nisem imela kakšne večje zabave, saj sem rahlo zbolela. V prihodnjih dneh pa bom gotovo nazdravila s svojimi prijatelji.

Z medaljo ste izpolnili svoje cilje. Čas je bil sicer nekoliko slabši od najboljših letošnjih izidov. Je bil to vpliv treh tekov v treh dneh?
Na velikih tekmovanjih časi niso pomembni, pomembna je le končna uvrstitev. Vsi pa vemo, da štejejo le medalje. Finalni tek je bil taktičen in nekoliko počasen. Na tako veliki tekmi poskusiš vse. Skupaj z Brigito Langerholc sva imeli dogovor, da bova tekli skupaj, a ko se tek začne, je težko misliti na vse, žal nama ni uspelo. Ritem se je pogosto menjal, tako bi lahko katera koli tekmovalka osvojila medaljo.

Kateri tek omogoča več taktiziranja, na prostem ali v dvorani? Kje raje tečete?
Glavna razlika je seveda v dolžini kroga. V dvorani je ta dolg le 200 metrov, kar pomeni, da so ravnine krajše, krivine pa veliko večje. Rada tečem tako v dvorani kot na prostem. Res pa je, da na prostem lahko lažje nadoknadiš izgubljeno. Če si v dvorani pred zadnjim krogom v začelju, se boš zelo težko prebil v ospredje in se boril za najvišja mesta.

Medalje ste osvojili na vseh velikih tekmovanjih, izjema je le svetovno prvenstvo na prostem. Je letos v Osaki prišel čas za njo?
Upam, res upam! Do Japonske je sicer še daleč, a storila bom vse, kar je v moji moči, da mi to tudi uspe. Najtežje bo, kot ponavadi, v polfinalu, kjer so zelo dobre tekmovalke in se je res težko prebiti skozi sito v finale. Tam je lažje, saj ponavadi vedno tečem sproščeno. A na štartu je vedno osem tekmovalk in vsaka želi premagati vsaj peterico in s tem osvojiti medaljo.

Kako natančen načrt imate za letošnjo sezono?
Načrt je približno že sestavljen. Tekmovati bom začela konec maja, ko bom najprej tekla dvakrat na 1.500 metrov.

Po svetovnem prvenstvu v Parizu ste rekli, da nikoli več ne boste tekli te razdalje?
Res je. Ampak 1.500 metrov pomeni tudi dobro pripravo na 800 metrov, ki še vedno ostaja moja prioriteta. Na daljši razdalji sem bolj neobremenjena in vem, da sem tudi tu sposobna odteči dobre čase.

Kaj vam pomeni več: olimpijska medalja ali svetovni rekord?
Nedvomno olimpijska medalja. Ta ti ostane za vedno, rekordi pa se prej ko slej brišejo.

Pravite, da ste naredili dobro potezo s selitvijo v Monako. Vas tam sploh kaj moti?
Ne, s to odločitvijo sem izjemno zadovoljna, prav nič mi ni žal.

Zima je sicer rezervirana za zimske športe. Spremljate kaj izjemne slovenske uspehe Petre Majdič in Andreja Jermana?
Ja, seveda spremljam in sem si z veseljem ogledala kar nekaj njunih tekem! Za oba sem izjemno zadovoljna in jima od srca privoščim te uspehe. To velja še posebej za Jermana, ker mu je to uspelo v smuku, slovensko smučanje je vedno podpiralo le slalom in veleslalom, na hitre discipline pa so pozabili. V športu še posebno cenim tiste športnike, ki uspejo v panogah, ki so nekako "pozabljene".

Slavko Jerič