Oerter je kot prvi atlet na štirih zaporednih olimpijskih igrah dobil zlato odličje (1956,1960, 1964 in 1968). Ta podvig je doslej ponovil le še njegov rojak Carl Lewis, ki je v skoku v daljino slavil v letih 1984, 1988, 1992 in 1996. Newyorčan je bil s svojimi 193 cm in 127 kg (njegova idealna teža) kot ustvarjen za eno najstarejših olimpijskih disciplin.

Najboljši ravno na olimpiadah
Svoj zlati niz je začel pri 20 letih v Melbournu, kjer ni veljal za favorita, a je na koncu z osebnim rekordom 56,36 m presenetljivo zasedel prvo mesto. Leto pozneje je skoraj umrl v prometni nesreči, katere posledice je zdravil vse do Rima, kjer je z novim rekordnim dosežkom znova slavil. Dve leti pozneje je prvi presegel mejo 60 metrov in tako dosegel tudi prvi svetovni rekord. Na igrah v Tokiu je kot prvi favorit kljub poškodbi vratu upravičil pričakovanja in še tretjič stopil na sam vrh. V Ciudad de Mexicu je leta 1968 končal svojo olimpijsko zgodbo, ko je z novim rekordom iger (64,78) osvojil že četrto zlato.

Neuradni svetovni rekorder
Po koncu kariere se je posvetil slikarstvu, leta 1980 pa se je skušal pri 44 letih znova prebiti v reprezentanco za OI v Moskvi. V kvalifikacijah je bil četrti, a tudi če bi se uvrstil v ekipo, v glavnem mestu tedanje Sovejtske zveze ne bi nastopil, saj ZDA tja zaradi bojkota niso potovale. Ob vrnitvi v atletiko je ob snemanju za televizijo postavil tudi neuradni svetovni rekord, ki bi veljal še danes (74,67).

Pred sedmimi leti je resno zbolel, ob zastoju srca leta 2003 so mu zdravniki predlagali presaditev srca, ki pa jo je velikan ameriškega in svetovnega športa zavrnil z besedami: "Imel sem zanimivo življenje. Odhajam s tem, kar imam."

T. G.