Glavni stadion je zaradi vzdrževanje travnate površine ostal zaklenjen, na široko odprta vrata pomožnega stadiona pa so privabila ne le športnike, ampak tudi rekreacije željne prebivalce glavnega mesta. Na objektu, ki so ga zgradili ob mladinskem evropskem prvenstvu pred 15 leti, je popoldne takšna gneča, da so se dogajale tudi nesreče. Trener atletskega kluba MASS Albert Šoba: "Naš atlet Rudolf Žan se je zaletel v 11-letnega fantka. Na srečo ni bilo poškodb. Zakaj so zaprli stadion, ne vemo. Nihče ni nič dobil, mi pa smo veliko izgubili, in to je verjetno Marijo tako razjezilo, da je šla v medije, kar pa z vidika našega kluba MASS ni pravi način. Z mestom Ljubljana se da dolgoročno vse dogovoriti."

Ogrevanje je drago, denarja ni
Zakaj je pomožni stadion preobremenjen in zakaj niso odprli vrat glavnega stadiona, odgovarja vodja Športnega parka Ljubljana Boris Ferenčak: "Opozorili smo, da če gremo na zunanje površine, ne bomo več pripravljali dvorane, torej ne bo ogrevanja in teh stvari, ker je to predrago. Vse treninge bomo preselili na zunanji del, kadar bo vreme lepo, sicer se vrnemu v dvorano. Na začetku ni bilo posluha, da bi zaprli dvorano, ampak je bila zahteva, da posluje tako dvorana kot zunanji del objekta. Na to nismo pristali in po vseh sugestijah, da je obremenjenost na pomožnem igrišču izredno velika, smo se odločili za bolj zaprti režim uporabe stadiona, tako pomožnega kot glavnega, da lahko atletom omogočimo nemoten trening."

Športniki želijo le odprta vrata glavnega stadiona
22 športnih društev, klubov ali sekcij ima zagotovljeno vadbo v Športnem parku Ljubljana - 700 atletov, 300 nogometašev. Na stadionu trenira tudi ena najboljših atletinj v troskoku na svetu, Marija Šestak, ki ima dve medalji z dvoranskih prvenstev, osebni rekord prek 15 metrov in težave z vstopom in izstopom v dvorano in na glavni stadion: "Pogosto se mi je že zgodilo, da sem morala prekiniti trening in oditi iz dvorane, ker je kartica sprogramirana do 13. ure, sicer ostanem zaklenjena. Nekajkrat sem morala ven skozi okno oziroma preskočiti ograjo, da bi trenirala, kar se mi zdi malo smešno. To je nesprejemljivo za atlete, ki se pripravljamo za največja tekmovanja. Ničesar posebnega ne zahtevamo, le to, da imamo odprta vrata stadiona."

Z atleti, kot je Šestakova, bi se vse lahko dogovorili
S Športnim parkom Ljubljana upravlja javno podjetje Zavod Tivoli. Vodja objekta Boris Ferenčak o rešitvi: "Da teh sporov ne bo več, je treba pripraviti urnike treningov, vsi atletski klubi pa jih morajo spoštovati. Za vrhunske atlete, kar morda leti na intervju Marije Šestak, velja, da če bi se oglasila pri nas v upravi, bi ji gotovo omogočili trening na zunanjih površinah."

Dotrajanost obeh stez in precejšnjega dela infrastrukture bo Marijo Šestak tako kot lani na treninge preusmerilo v Kranj, Domžale in v Celje. V nasprotni smeri prihajajo na stadion v Ljubljano atleti, ki niso člani ljubljanskih klubov. Zanje mesto ne prispeva uporabnine, ki mesečno znaša 90 evrov in ni najvišja ovira za kakovosten trening.

Kaj lahko stori Atletska zveza Slovenije?
Skupino slovenskih reprezentantov zunaj Ljubljane vadi Matija Šestak: "Atletom iz Ljubljane in tistim, ki tukaj študirajo, bi morali omogočati normalne termine. Problem nastane, ko v ta isti termin pridejo zraven še drugi športi in še kakšen rekreativec. Potem nastane gneča v dvorani ali na stadionu. Pričakujem, da se bo Atletska zveza bolj vključila v to zgodbo. Bila bi boljši sogovornik z Zavodom Tivoli kot Marija ali jaz." Atletom odgovarja direktor AZS-ja Boris Mikuž: "Nedvomno je treba vedeti, kdo je upravljavec in kdo lastnik. Atletska zveza si ne predstavlja, da lahko dirigira lastniku ali upravljavcu. Imeli pa smo kar nekaj stikov in oboji smo bili pozitivno naravnani. Želimo, da bi se stadion v Ljubljani dopolnil oziroma dogradil z dvorano, da bi imel ta objekt vseslovenski značaj in da bi omogočal treninge vso sezono."

Prav veliko možnosti za gradnjo modernega atletskega kompleksa z dvema stadionoma in dvorano v Ljubljani ob tej krizi ni. Nova podlaga na glavnem stadionu, ki že več kot deset let ni gostil državnega prvenstva, kaj šele vrhunskega mednarodnega mitinga, ostaja le želja. Rešitve znajo atleti v dolgih zimskih mesecih poiskati v krajih, ki imajo boljše podnebje in neprimerljivo boljše razmere za vadbo kot v Ljubljani.