25-letni Bečan je v soboto na 42. Teku na Šmarno goro potrdil premoč in zmagal z več kot dvominutno prednostjo. 11,5 kilometra dolga proga je tekmovalce vodila na vrh Šmarne gore in nazaj do izhodišča. Dva dneva prej je postavil neuradni rekord vzpona na Šmarno goro, saj je od vznožja do vrha potreboval le 11 minut in 5 sekund. Zanimivo je, da se s tekom ukvarja šele zadnjih pet let, prej je bil košarkar, z mladinci Janč je celo premagal mladince Olimpije, za katere je takrat igral Vlatko Čančar. Več preberite v intervjuju.

Vsakoletni tek na Šmarno goro je sestavljen iz dveh delov, petkovega teka Rekord Šmarne gore in sobotnega 11,5-kilometrskega Teka na Šmarno goro. Letošnja 42. izvedba je bila nekaj posebnega, saj je 26. Rekord Šmarne Gore odpadel. Govorimo o preizkušnji, ko je treba iz Tacna po najkrajši poti priti na vrh. A vseeno ste v lastni režiji v četrtek odtekli to razdaljo. Zakaj?
Ko sem izvedel, da bo Rekord odpadel, sem si rekel, da bi vseeno rad preizkusil svojo pripravljenost. Ker je bila glavna tekma v soboto, sem izbral četrtek, da je bil vmes prost dan. Uspelo mi je izboljšati svoj rekord, kar pa je seveda neuradno. A za osebno evidenco mi zadošča. Naslednje leto seveda upam, da ta čas potrdim na uradni tekmi.

Rekord Šmarne gore je torej tek samo navzgor?
Drži. Štart je v Tacnu nekaj sto metrov od osrednjega parkirišča. Kdor pozna pot čez korenine, ve, kje je na asfaltu narisana debela črta, tam je tudi napis "REKORD". To je štartna črta.

Običajen pohodnik mora kar hitro stopiti, da je na vrhu v pol ure, vi pa ste v četrtek skoraj zrušili absolutni rekord 10:59!
Lani ga je postavil Nemec eritrejskega rodu Filimon Abraham, drugi čas pa ima francoski tekač Sylvain Cachard z 11:02. Moj izid 11:05 je tretji najboljši v zgodovini, toda, kot rečeno, gre za neuraden dosežek.

Bi našli rezerve še za teh šest sekund, kot vas loči do lanskega izida Filimona Abrahama. Če bi šlo za tekmo, bi bili najbrž že zato še hitrejši, kajne?
Ni nujno. Zdi se mi, da smo se lani tekači kar malo ovirali. Bilo je nekaj prerivanja, poleg tega ti drugi tekači vsiljujejo svoj ritem.

V teh enajstih minutah ni časa za kakšen energijski gel?
Ne, sem pa 20 minut pred štartom enega stisnil, da sem malo dvignil raven sladkorja.

Ko greste na polno, je najbrž v cilju veliko bolečin v mišicah oziroma muskelfibra?
Po takšnem teku niti ne, muskelfiber je pogostejši po spustih.

Ko vas je v soboto čakala nova preizkušnja, Tek na Šmarno goro, torej ni bilo težav?
Zanimivo, dan po tistem svojem rekordnem teku nisem čutil utrujenosti, sem se pa v soboto zbudil utrujen. Šele takrat se je bolj poznal četrtkov napor.

Vseeno ste v soboto zanesljivo zmagali, s časom 48:44 ste za dve minuti in 22 sekund ugnali drugouvrščenega Klemna Španringa. Kako je potekal 42. Tek na Šmarno goro s štartom in ciljem na Rocnu, ste hitro pobegnili konkurenci?
Vesel sem, da Klemen napreduje in da imam vse večjo konkurenco. Na začetku mi je sledil, ko se je začel klanec, pa sem pridobival. Potem niti nisem več gledal nazaj. Proga je bila letos precej tehnična. Spuste sem odtekel z nekaj rezerve, zato se mi je verjetno tudi zgodilo, da sem narobe stopil in si dvakrat zvil gleženj. Če bi šel na polno, se najbrž to ne bi zgodilo. Ironično: na vseh tekmah letos ni bilo težav, na domačem terenu pa se je pripetila ta poškodba!

Ampak vseeno ste zanesljivo zmagali!
Bil sem dovolj dobro ogret in nisem čutil večjih bolečin. Saj ni tako hudo, imam le nekaj podplutb. Ko sem še igral košarko, sem si huje zvil gleženj, pa sem teden pozneje že lahko igral.

Košarkar ste bili še kot mladinec, kajne?
Igral sem za Medvode in Janče, in sicer na položaju krila. Spomnim se, da smo premagali mladince Olimpije, takrat z Vlatkom Čančarjem. Nekaj igralcev je bilo zelo dobrih v tisti generaciji, Matej Kavaš na primer in Aljaž Kunc.

Zakaj niste vztrajali v košarki, zakaj ste šli pred petimi leti v gorski tek?
Visok sem 191 cm. Manjkalo mi je še kakšnih 10 cm, večji razpon rok in nekaj g-jev pospeška (smeh).

Gorski tek se sicer zdi v Sloveniji precej podcenjen, najboljši tekači niste ravno v središču pozornosti ...
Vsekakor. Glede na to, kolikor truda vlagamo, je ta šport podcenjen. Se pa zavedamo, da tega športa ni na televiziji, zato ni privlačen za sponzorje. Naš šport tudi ni olimpijski. Sam poskušam pri promociji nekaj premakniti na bolje, snemam vloge in se trudim vsem pokazati, kako privlačen je ta šport.

Kakšna je bila v soboto nagrada za zmago na Šmarni gori?
500 evrov. Za slovenske razmere čisto v redu.

V tujini, v Alpah, so takšni teki precej večji spektakli. Kje je to najbolj opazno?
V Italiji. Tam gre res za tekme na visoki ravni, gledalcev je zelo veliko. Vidiš, da ta šport nekaj pomeni. Ali pa Red Bull Dolomitenman, kjer sem letos posamezno osvojil 6. mesto, z ekipo pa smo bili 8.

Dolomitenman se prekriva s tekom na vrh planiške letalnice Red Bull 400 Planica. Tam je zadnja leta nesporni vladar Luka Kovačič. Ga boste kdaj izzvali?
Planica je precej specifična tekma, tako da bi se moral že precej prej odločiti za štart in se ustrezno pripraviti. Morda pa pridem naslednje leto (smeh).

Kakšne izzive si postavljate v karieri?
Vse višje. Na začetku sem si želel, da sem med tri na državnem prvenstvu, potem, da sem državni prvak. Ko sem to dosegel, sem ciljal na deseterico na tekmi svetovnega pokala. Naslednja velika želja je zmaga na tekmi svetovnega pokala. Za zdaj sem bil najvišje na 5. mestu avgusta v Krkonoših.

Veliko trenirate?
Dvakrat dnevno. Zjutraj za prebujanje tečem 45 minut, popoldne oziroma zvečer pa opravim resen trening. Pogosto skočim na Šmarno goro, saj sem doma v Medvodah in imam do izhodišča le pet minut z avtomobilom. Dvakrat na teden vodim še tekaško skupino in naredim še dodaten trening, saj je eden od udeležencev zelo hiter. Poti je v tem koncu veliko, blizu so tudi Polhograjski dolomiti, tereni so raznovrstni, od strmih do položnejših, manjka morda le en vzpon v kosu s 1000 višinskimi metri.

Da bi na primer živeli v Kamniški Bistrici in odtekli na Kokrško sedlo?
Na primer. Idealna bi bila še gondola, ki bi me peljala dol (smeh).

Se neradi spuščate?
Tega ne treniram posebej, ker to ni smiselno, saj pusti posledice in si potem še tri dni precej utrujen. Tudi z vidika mehanskega zdravja tek navzdol ni ravno optimalen, sile so precej močnejše, zato dol grede lepo "trimčkam", če se tako izrazim. Trening hitrosti, ki je potreben za spust, raje opravim po ravnini.

Ob tako napornih treningih je pomembno, da na delovnem mestu lahko veliko sedite. Imate takšno službo?
K sreči res, saj je ob vseh treningih dobrodošlo, da v službi sedim in opravljam mentalno in ne fizično naporno delo. A ni bilo vedno tako ‒ prej sem bil zaposlen v športni trgovini, bil ves čas utrujen, saj sem bil nenehno na nogah in regeneracija ni bila prava.

Ne moreva tudi mimo vašega izjemnega rekorda iz doline Krme na vrh Triglava 1:26:45. Kako, da ste se lani odločili za ta podvig?
Lani zaradi epidemije ni bilo veliko tekem, pa sem se odločil za ta posebni projekt. Imel sem tudi ekipo, ki me je spremljala, vse smo tudi posneli. Dobro sem se pripravil, vreme je bilo idealno, vse se je sestavilo.

Bi se dalo še hitreje?
Seveda, tudi preizkušnjo Dolomitenmann sem letos odtekel tri minute hitreje kot lani.