Slovenski rekorder v šprintu (10,13) je lani jeseni prekinil dologoletno sodelovanje s trenerjem Albertom Šobo in se odpravil v britansko prestolnico, kjer je treniral pod mentorstvom nekdanjega olimpijskega in svetovnega prvaka Linforda Christieja. 31-letni Osovnikar poudarja, da je trening odličen, raznovrsten, toda želenih rezultatov še ni. Prejšnji konec tedna je škofjeloški šprinter lovil normo za nastop na svetovnem prvenstvu v Daeguju (to pomeni izid 10,25), toda zaradi lažje poškodbe mu je spodletelo za pet stotink.

V Kopru ste bili blizu normi. Kje je zmanjkalo teh pet stotink?
Res sem zamudil veliko priložnost. V kvalifikacijah, kjer ne tečeš ne polno, sem bil z izidom 10,30 zelo blizu. V nogah sem imel izid 10,20. Mislil sem si, da ne bo težav norme pozneje odteči v finalu, saj sem bil dobro pripravljen. Toda sredi finalnega teka se je pojavila bolečina v desni nogi in je bilo težko nadaljevati. Spet sem tekel 10,30, in ko se zaveš, da ti je le bolečina preprečila želeni izid, je razočaranje toliko večje. Zaradi poškodbe tudi nisem tekel na 200 metrov.

Kako resna je poškodba?
V ponedeljek sem imel pregled, fizioterapevt mi je svetoval, naj nekaj dni treniram po prilagojenem programu. Do mitinga v Mariboru bi moralo biti vse v redu.

Prav v Mariboru boste ta konec tedna lovili zadnji vlak. V preteklosti ste najboljše pokazali takrat, ko je bilo najbolj treba. Ste optimistični?
Zadnja dva tedna sem začutil pravo formo in sem prepričan, da sem sposoben dosegati vrhunske rezultate. Je pa zoprno, ker je do svetovnega prvenstva le še nekaj tednov in sem pod pritiskom, da dosežem to normo. Priložnost v Kopru je bila res lepa. No, v Mariboru bo tudi možno hitro teči in verjamem, da mi lahko uspe.

Podobno kot plavalka Sara Isaković tudi vi trenirati na tujem in, vsaj za zdaj, tudi pri vas rezultati niso takšni, kot bi si želeli. Kako zdaj gledate na nov način treniranja?
S treningom v Londonu sem zadovoljen, to je bila prava poteza. V športu so pa vendarle bistveni rezultati, dober občutek na treningu ti nič ne pomaga. Nič, potrpežljivo čakam na dobre rezultate in ta sprememba, ko zadnja dva tedna prav čutim, da sem sposoben hitrih tekov, je znak, da gre na bolje.

Kaj je predvsem prinesla selitev v London, kje je opazen napredek?
London je pomenil veliko spremembo okolja in načina treninga. Iz leta v leto sem čutil, da ni bilo pravega impulza, da se vse preveč ponavlja in da je čas za nekaj novega. Telo se gotovo odzove, če ga obremeniš na drugačen način, težko bi pa zdaj natančno rekel, kje sem napredoval. Pri šprintu vedno iščeš prave občutke, ki so blizu popolnosti. Teh sem bil v najboljših letih že vajen, zdaj se počasi spet vračajo.

Sicer pa so vaš glavni cilj olimpijske igre v Londonu in zato najbrž ne bi smelo biti paniki, če se vam ta sezona ponesreči, kajne?
To mi vsi govorijo. Da gre za daljši proces, ko zamenjaš trenerja in način treniranja. In da prvo sezono še ne moreš pričakovati preveč. Da se sadovi dela pokažejo šele naslednjo sezono. Toda vsakemu športniku je to težko dopovedati. Celo leto sem trdo treniral in ne morem se kar zadovoljiti s tem, da je to prehodno leto in da bo šele naslednje leto udarno. Verjamem, da bom v olimpijski sezoni res naredil korak naprej, ampak že letos bi rad na tekmah dokazal napredek in stopil stopničko višje.

Najbrž iščete tisti naravni tek, ko šprinter nič ne razmišlja, pa vseeno vse dela pravilno?
Prav prvi tek v Kopru je bil že blizu temu. Finale sploh ne. Tu je problem. Ko sem imel najuspešnejše sezone, je bilo takšnih tekov veliko in se kar navadiš na tehnično pravilne teke. Letos sem jih iskal in nihanja so velika. Nimam veliko dobrih tekov za seboj. Bistveno je, da sem zdaj našel pravi občutek, moram pa to unovčiti še na tekmi.