Zlata olimpijska medalja Sare Kolak v metu kopja sodi med največje senzacije Ria. Še na začetku sezone je bil njen domet norma za evropsko prvenstvo, ne pa nastop (kaj šele finale ali celo boj za medalje) med olimpijsko elito. Toda 21-letnica je kopje vrgla 66,18 metra, kar ji je prineslo neverjeten uspeh. Pod pravljico sta se podpisala skupaj z Andrejem Hajnškom. "Našla" sta se pred dvema letoma, Kolakova pa je bila v tem času več v Celju kot doma. Andrej Hajnšek nam je v intervjuju povedal, kako je doživljal njen čudež v Riu, kje so njene meje in zakaj Martini Ratej, ki jo prav tako trenira, nikakor ji ne uspe uresničiti svojega potenciala.

Kakšni so odzivi na Hrvaškem po nepričakovani zlati medalji vaše varovanke? Do zdaj je bil najbolj priljubljen trener nogometašev Rijeke Matjaž Kek, a to poletje ste ga prekosili ...
Odziv je zelo dober, čestitke prihajajo od povsod, sem pa zelo vesel, da slovenski trenerji uspešno delujemo oziroma sodelujemo v hrvaškem športu. Matjaž Kek in Marijan Pušnik sta zelo uspešna in najbolj prepoznavna, da me nekdo uvršča pred tako veliki imeni, pa si štejem v posebno čast.

Hrvaška je letos blestela v Riu. Bo zlata medalja Sare Kolak vseeno primerno ovrednotena, glede na to, da imajo nekateri športi večjo veljavo?
Želim si, da bi bila, Sara Kolak si zasluži vso pozornost in vrhunske pogoje, da bo lahko do konca razvila svoj potencial. Ampak - to je atletika. Če bi bila v moškem nogometu, bi se zdaj pogovarjali o milijonih, tako pa se o tisočakih.

Kako se je začelo vajino sodelovanje?
Sara si je želela napredka, takrat pa je opazovala Martino Ratej. Mislim, da je njena odločitev padla v Dohi pred dvema letoma in pol, ko je zmagala Martina. Po tej tekmi mi je Martina povedala, da me bo poklicala Sara in me vprašala, ali bi delal z njo.

Zanimivo je, da je po operaciji ramena pred dvema letoma Sara Kolak izgubila več kot deset kilogramov.
Drži, po operaciji ramena smo načrtno izgubili enajst kilogramov telesne teže, ker je bila enostavno pretežka, da bi lahko odtekla zalet dovolj hitro. Enako sem predlagal Martini. Sara je upoštevala navodila, Martina pa je na začetek priprav prišla težja za kilogram in pol.

Po poškodbi se je vrnila šele lani jeseni. Kakšne cilje je sploh imela za to sezono? Kaj ste vi pričakovali?
Rehabilitacijo smo opravili po navodilih dr. Čička, ki jo je operiral. Po šestih mesecih naj bi lahko začela metati kopje, a se to ni zgodilo, ker je bila še vedno prisotna bolečina. Delali smo vaje za stabilizacijo in moč, je pa ramo najtežje rehabilitirati, ker je najbolj kompleksen sklep na telesu. Še sam ne morem verjeti, kako dobro nama je to uspelo, seveda pa to brez Sarine volje in koncentracije ne bi bilo mogoče. Letos smo najprej imeli cilj, da izpolnimo normo za evropsko prvenstvo v Amsterdamu, to je 57,5 metra. Sara je na treningih metala okoli 54 metrov in rekel sem ji, da je pripravljena za normo. To je dosegla na Ptuju, ko je kopje vrgla 60,32 metra. Takoj po tekmovanju sem ji rekel, da je mogoče tudi, da izpolni normo za Rio, če se ji vse izide ...

In hitro se je ...
Že čez 14 dni v Splitu z 62,75 metra! A na treningih še vedno kopje ni letelo čez 56 metrov. Pred Amsterdamom sem ji rekel, da je mogoče osvojiti dvojne stopničke, in res smo bili zelo blizu: 3. (Sara) in 6. mesto (Martina) je bil zelo lep uspeh, s tem da je Sara zrušila hrvaški rekord s 63,50 metra. Po tekmovanju sem bil znova Baba Vanga (smeh), povedal sem ji, da lahko naredimo tudi v Riu veliko stvar, da imamo mesec dni časa in da lahko moč dvignemo za 3-5 odstotkov in če bi še popravila tehniko, bi bila lahko konkurenčna tudi v Riu.

V Riu je šlo po principu slab začetek, dober konec ...
Sami ste videli, kako je tekmovanje potekalo. Po dveh katastrofalnih metih do 55,5 metra v kvalifikacijah ji je v tretjem metu uspel izid 64,30 metra, kar je bil nov mejnik za hrvaško atletiko. V finalu sem verjel, da bo presegla 65 metrov, tudi napovedal sem ji met 66,13 metra, nisem pa si mislil, da bo to dovolj celo za zlato medaljo.

Med tekmovanji imata s Saro Kolak precej napet odnos. Jo to dodatno podžge?
Vsekakor na tekmovanjih komunicirava drugače, saj sama želi, da se zderem nanjo in jo tudi kam pošljem. S tem ji dam dodatno energijo. Ne gre za to, da bi bil jezen nanjo, to je le del priprave, del motivacije.

Pravite, da na treningih kopje nikoli ne leti tako daleč, kot je v Riu ...
Pred Riom je presegla 61 metrov in vedel sem, da to pomeni na tekmi štiri do pet metrov več. Ni pa Sara še na ravni, da bi lahko tudi na treningih metala 66 metrov.

Kakšen je bil v Riu odziv konkurentk, ki niso računale, da jim lahko 21-letnica spelje zlato medaljo?
Po četrti seriji niso spravile več meta prek 65 metrov. Špotakova je šla celo tako daleč, da je izjavila, da je Sara sposobna vreči največ 67 do 68 metrov, ker je majhna, moj odgovor na njeno provokacijo pa je bil, da bo nekega dne Sara vrgla tudi 73 metrov, kar je več od njenega svetovnega rekorda. Ne želim nalagati Sari dodatnega bremena, s tem sem samo želel povedati da je Sara v vsakem primeru konkurenčna vsem.

Torej, svetovni rekord Barbore Špotakove 72,28 metra bi lahko zrušila prav Sara Kolak!
Najprej moram videti, kako bo vse skupaj prenesla, saj je zdaj velika zvezda. Toda mora se osredotočiti na trening in svojo pripravljenost še dvigniti na višjo raven. V vseh elementih mora napredovati, in če nam bo to uspelo, potem bi se moral tudi izid izboljšati. Do kam lahko seže, bomo videli v naslednji petih, šestih letih.

Menda ste v Riu večkrat kar jokali od veselja!
Res je, še vedno jočem tu in tam.

Čeprav je olimpijska prvakinja, pravite, da je Sara Kolak še vedno slabša od Martine Ratej. Lahko to obrazložite?
Martina Ratej je telesno na višji ravni. Specialna moč, moč, hitrost in tehnika so pri njej boljši, problem je, ker se na tekmovanju zakrči, sproščenost pa je nujna za dober izid. Martina se mora soočiti s svojimi strahovi in ne bežati od njih. Rešiti mora svoje težave, zakaj ji na tekmi preveč naraste kortizol in ne adrenalin.

Ali sodeluje s psihologom?
Lani je sodelovala celo s tremi, kar ni normalno. Enostavno se mora odločiti, kako naprej. Za prihodnjo sezono predlagam enega psihologa in enega trenerja. Še pregovor pravi: več babic, kilavo dete.

Je res, da jo iz tira vržejo tudi komentarji na spletnih forumih?
Res je in zaradi komentarjev tudi koleba, kaj in kako v prihodnji sezoni. Lahko se zgodi tudi, da konča v atletiki, kar bi bila velika škoda. Potrebujemo jo za ekipo. Tudi njeno 6. mesto v Evropi in 18. mesto na olimpijskih igrah je zavidanja vreden izid. Ste kdaj pomislili, ali ste lahko vi med 6 ali 18 v svojem mestu, državi, Evropi, svetu? Naj na to pomislijo vsi, preden športnikom delijo negativne ocene in komentarje. Z negativizmom, ki je prisoten po forumih, si delamo medvedjo uslugo.

Se sama zaveda težav s psihološko pripravo? Prebira kakšno posebno literaturo na to temo?
Mislim, da se zdaj zaveda. Želim, da se psihično sprosti, da pride iz krča, ki ga ima, in da ne misli pred tekmovanjem na to, "kaj bodo rekli, če mi ne bo uspelo". Prav to jo vodi do neuspeha. Razmišljal sem že o tem, da bi ji 14 dni pred velikim tekmovanjem vzel telefon, ampak - smo odrasli ljudje in mislim, da bi opozorilo trenerja moralo zadostovati in da bi Martina morala upoštevati napotke. Pred enim mesecem sem ji kupil knjigo Moč podzavesti, ki jo zdaj bere. Ko je Sara videla, kaj sem kupil Martini, je šla še sama v nabavo in si kupila pet knjig na to temo. To samo govori o zavedanju in ambicioznosti Sare.

Boste še sodelovali z Martino Ratej?
Z veseljem bi sodeloval v prihodnji sezoni, s tem, da naredimo sezono 100-odstotno po moje in ne tako kot zadnjih pet let, ko vedno neko obdobje dela po svoje. Natančno vem, kako jo pripeljati mimo pasti, če mi bo zaupala. Še vedno je moj izziv velik in želim, da bi enkrat tudi Martina vrgla kopje v finalu čez 65 metrov, pa če to pomeni medaljo ali ne, ker verjamem, da je tega sposobna.

Tomaž Okorn