Brita Bilač se je rodila 4. decembra 1968 v Saalfeldu. Kot Britta Vörös (njena mati se je drugič poročila z Madžarom) je nastopala za reprezentanco Vzhodne Nemčije in trenirala v klubu SC Motor iz Jene. Z atletiko se je začela ukvarjati z desetimi leti, s 13 pa je začela vaditi skok v višino. Kot mladinka je preskočila 185 centimetrov in bila druga na prvenstvu Vzhodne Nemčije. Prvo odličje na velikih tekmovanjih je osvojila na evropskem dvoranskem prvenstvu v Glasgowu leta 1990, ko je skočila 194 centimetrov.

V Nemčiji je študirala na pedagoški fakulteti, leta 1991 pa se je preselila v Slovenijo in se poročila s slovenskim rekorderjem v skoku v daljavo Borutom Bilačem. Februarja 1992 je dobila slovensko državljanstvo in konec februarja na EP-ju v dvoranah v Genovi prvič nastopila za Slovenijo. Osvojila je četrto mesto (191 cm). Po prihodu v našo državo jo je začel trenirati Srdjan Djordjevič in najprej ju je čakalo veliko dela pri odpravljanju pomanjkljivosti v tehniki. Bilačeva je za Slovenijo nastopila na vseh velikih tekmovanjih.

Rojeni ste v Saalfeldu v Vzhodni Nemčiji. Kako ste gledali na dogajanje na Zahodu, ste jim bili nevoščljivi?
Niti ne, mama je bila v drugo poročena z Madžarom, tako da smo okušali "dobrote" z Zahoda.

Kdaj ste se prvič srečali z zahodnim svetom?
Leta 1986, ko sem šla na miting v Pariz. Tako sem bila očarana od vsega, kar se je dogajalo okrog mene, da je šla tekma kar mimo.

V osnovni šoli ste si želeli postati patologinja. Od kje ta nenavadna želja?
Mama izhaja iz zdravstva, doma je imela knjige, ki sem jih z veseljem prebirala, in me je navdušila. Še danes se mi zdi fascinantno, da me je to tako pritegnilo. A pozneje nisem bila dovolj pametna, da bi šla na ta študij.

Trenerji so pri vas že v osnovni šoli odkrili veliko nadarjenost. Povabili so vas, da se vpišete v športno gimnazijo. Kako ste se znašli tam, ste morali izpolnjevati norme?
Kar v redu je šlo, ni bilo težav. Na podlagi svoji telesnih sposobnosti sem lahko prišla skozi sito, tudi če rezultati niso bili najboljši. Imeli so me za velik talent, ker sem bila dolga in suha in sem imela dober odriv. To je odtehtalo drugo. Sumili so, da iz mene še nekaj bo.

Kako ste spoznali svojega moža Boruta? Na pripravah v Italiji je oko nanj prva vrgla celo dolgoletna kraljica skoka v daljino Heike Drechsler.
Ja, drži. Borut nas je povabil na sladoled, Heike, mene in še nekaj atletov. Skupaj smo šli, še zdaj se spomnim, kako se mi je tisti sladoled zdel fantastičen. To je bilo leta 1990 v Formi, kjer je znana baza za atlete.

Po prihodu v Slovenijo je trener Srdjan Djordjevič opazil, da imate veliko pomanjkljivosti v tehniki. Verjetno ste to vedeli že prej?
Seveda, ni bil prvi. Čez letvico sem skakala tako, da sem imela glavo gor, to so vsi vedeli, to me je spremljalo vso kariero. Trudila sem se, včasih mi je uspelo, pogosto ne. Še danes mi je grdo gledati stare fotografije, saj se to ne sklada z mojim videnjem skoka v višine.

Vaš največji dan v karieri se je zgodil 14. avgusta 1994, ko ste na evropskem prvenstvu v Helsinkih osvojili zlato medaljo. Je bil uspeh tudi za vas presenečenje? Ste si lahko mislili, da boste na tako veliki tekmi zmogli dva metra?
Ne! Tisto leto sem sicer res bila v izvrstni formi, a na največje tekme sem šla vedno z zadržkom, da se tam lahko zgodi marsikaj. V Helsinkih sem si le želela skočiti osebni rekord, nisem si pa mislila, da bom kar na vrhu. Največ, kar sem upala, je bila medalja. Naslov prvakinje je bilo veliko presenečenje. Vse je šlo gladko, kljub poškodbi ahilove tetive. Spomnim se, kako je pred tekmo deževalo, nato pa se je pokazalo sonce in posušilo stezo. Zdelo se je, kot da nekdo želi, da dobro skočim.

Kariero ste končali pri 30 letih. Imeli ste tudi številne težave s poškodbami. Bi morda lahko več dosegli tudi na olimpijskih igrah in na svetovnih prvenstvih? Na SP-ju v Stuttgartu leta 1993 ste bili v finalu zadnji (188 cm), z dvema metroma pa bi osvojili celo zlato. Leto po zlatu bi na SP-ju v Göteborgu dva metra zadostovalo za srebro ...
Ja, to ostane večno vprašanje, kaj bi bilo. Očitno je bilo tako usojeno. Kar se tiče olimpijskih iger: na prvih sem bila mlada in neizkušena in sem bila zadovoljna že s finalom. V Atlanti sem bila tudi poškodovana in več od uvrstitve v finale ni šlo. Škoda, da niso bile olimpijske igre leta 1994.

Po koncu kariere ste se posvetili študiju, zdaj pa imate tudi šestletno hčerko in dveletnega sina. Ju boste usmerjali k športu?
Ja, prav gotovo. Nikki je zdaj že v prvem razredu, potem bomo pa videli, kako bomo organizacijsko zmogli. Pri meni ni bilo teh težav, lahko sem šla sama na treninge, zdaj je treba vse uskladiti. Upam, da bodo v Dragomlju odprli kako atletsko šolo, potem bi imeli vse čez cesto.

Kako spremljate dogajanja v slovenski atletiki?
Marijo Šestak spremljam prek moža Boruta, ki sodeluje pri njeni pripravi, sicer pa le prek časopisov in televizije. Stikov nimam, ne hodim na stadione in na mitinge.

Mislite, da lahko Slovenija na dvoranskem EP-ju v Torinu osvojil medaljo?
Marija je gotovo najbližje temu. Če jo bodo živci ubogali, bo dobro skočila. Sonja Roman bi morala priti v finale, pri Maticu Osovnikarju je na 60 metrov vse odvisno od dnevne forme. Američanov, Jamajčanov in teh hitrih fantov sicer ni, zna pa vedno kdo presenetiti. Vesela bi bila, če bi Matic osvojil medaljo.

Med olimpijskimi igrami v Pekingu je dal osupljiv intervju Mehičan Angel Heredia, ki je bil pred leti glavni prekupčevalec nedovoljenih sredstev za številne atlete, zdaj pa sodeluje z FBI-jem. Pojasnil je sistematičnost dopinga v atletiki, brez poživil ni nikakršnega izida. Tudi sijajni šprinter Dwain Chaimbers je v avtobiografiji priznal, da je bil dopingiran. Kako gledate na dopinške škandale, ki so pretresli kraljico športov? Je sploh še mogoče zmagati na velikem tekmovanju brez dopinga?
To me vsakič sprašujejo, in ne vem, kaj naj sploh še rečem. Vem, da jaz ali Brigita (Bukovec) in Alenka (Bikar) nismo bile dopingirane. Vedno smo bili skupaj na pripravah in so nas testirali. Doping si lahko privoščijo le tisti, ki imajo veliko pod palcem in potem lahko tudi kam pobegnejo, da jih nadzorniki ne najdejo. Pri meni so vedno vedeli, kje sem. Pozvonili so zvečer, zjutraj, prišli v dvorano ... Nisem si mogla privoščiti, tudi če bi to hotela. Ampak kaj bi imela od tega? Pri skoku v višino je itak nesmiselno jemati poživila. Kaj mi pomaga rast mišic? Epo mi tudi ne bi koristil, kake čudežne droge za izboljšanje tehnike pa še niso našli. Je pa očitno, da so nekateri ves čas korak pred dopinško kontrolo. Žal, a tudi v življenju je tako, da se najdejo takšni, ki hočejo nagrabiti več.

V Vzhodni Nemčiji je bil znan sistem dopinga pri plavanju in atletiki. Predvsem v metih so Vzhodni Nemci dosegali neverjetne izide, ki veljajo še danes (met diska za moške in ženske). Kako ste vi gledali na to?
Prijateljica, ki je z mano hodila v šolo, je bila izbrana za metalko krogle, a ji starši niso pustili, češ, da ji bodo dajali droge, da to ni šport zanjo. Na stadionih se je le šušljalo, nihče ni odkrito govoril o tej temi. Tisti, ki so se ukvarjali s tem, so že vedeli, zakaj. Večino stvari sem izvedela šele pozneje, po časopisih, ko so prišla šokantna odkritja. Malo smo vedeli, ampak to je bila javna tajna. Nikoli nisem videla atleta, da bi pred mojimi očmi vzel poživila.

Tudi v Sloveniji smo pred dvema letoma imeli primer Jolande Čeplak. Ji verjamete, da je nedolžna? So njeni izjemni izidi za vas še veljavni ali so doseženi s pomočjo poživil? Mislite, da se lahko vrne na pota stare slave?
Vedno, ko odkrijejo, da je atlet domnevno nekaj vzel, to meče senco na vse njegove dosežke. Lahko, da je bila Jola prej čista in je šlo s treningi in žganci, a vedno bo ostal sum. Vrnila se bo težko, čeprav verjamem, da se trudi na treningih. Po dveh letih hitro izgubiš stik z vrhom, tekmovalnost. Želim pa si, da ji uspe, da se opere krivde.

A. G./T. O.