a.

O neposredni povezavi te odločitve z jemanjem prepovedanih sredstev govori prepričano, a kljub vsemu odgovora na to, kaj bi bilo, če tega ne bi jemal, ne bo dobil nikoli. Tudi njegova žena, nekdanja plavalka Ute Krieger-Krause, ima osebne izkušnje s prepovedanimi sredstvi. Oba sta bila namreč del sistemskega programa dopinga Nemške demokratične republike v 70. oziroma 80. letih prejšnjega stoletja.

Zakonca Krieger sta predavala v Portorožu, kjer je potekalo izobraževanje 50 mladih športnikov za vlogo ambasadorja v boju proti dopingu. Glavni namen programa je ozaveščanje o problematiki dopinga med mladimi, predvsem s prenosom informacij med vrstniki samimi. Od leta 2000 v Nemčiji vsako leto podelijo medalje Heidi-Krieger najbolj zaslužnim za boj proti dopingu.

Andreas Krieger: Začnite pri damah. (smeh)

Dobro. Andreas vaša zgodba je svetovno znana in odmevna, Ute vaša sicer nič manj pretresljiva, a vseeno. Nas lahko popeljete v čas svoje športne mladosti? Kako ste sami prišli v stik s prepovedanimi sredstvi?

Ute Krieger-Krause: Pri 9 letih sem začela redno trenirati plavanje. Pri 11 sem se vpisala na športno šolo za vrhunske športnike, imenovala se je športni klub Magdeburg. Ko sem bila stara 11 let, so se jeseni moji izidi poslabšali. Starše so poklicali na roditeljski sestanek in jih obvestili, naj ne bodo presenečeni, če jim bodo otroci povedali, da morajo jemati tablete, da so to le vitamini. Začeli smo jemati te vitamine. To so spremljali dnevni treningi. Trenirala sem trikrat na dan, vse leto. Z rednimi treningi so zelo napredovale tudi moje zmogljivosti, ko sem dosegla določeno stopnjo, so se spremenile tudi tablete. Začela sem dobivati še injekcije in infuzije, dajali so mi jih trenerji. Nisem vedela, kaj mi dajejo. Govorili so mi, da je to dobro zame, da so to minerali in vitamini, da jih moram jemati. Trener je nadziral tudi jemanje tablet.

Andreas Krieger: Težava pri teh vitaminih in prehranskih dodatkih, kot se jim je uradno reklo, je bila, da smo jih dobivali od trenerjev. Nisem jih dobival od zdravnika, ki bi ga lahko kaj vprašal. Smešno je bilo, da nam je zdravnik predpisoval le kontracepcijske tablete. To so bili v resnici hormoni. Tablete Oral Turinabol pa smo dobivali od trenerjev. Trenerji so nam dajali snovi, za katere bi potrebovali recepte. Tablete niso bile v pravi embalaži, dali so jih v drugo, zato tudi nismo poznali imen teh zdravil oziroma dodatkov.

Ute Krieger-Krause: Da je bil to doping, sem izvedela šele precej let po tem, ko sem se nehala ukvarjati s športom. Bila sem medicinska sestra, zato sem spoznala tudi veliko zdravil. Nekatere sem prepoznala, to so bili res vitamini in minerali, med njimi pa so bile tudi tablete Oral Turinabol, anabolični steroidi. Bila sem pretresena, kot zdravniška sestra sem o tem vedela veliko več kot otrok oziroma mladostnica, to je bilo grozljivo.

Andreas Krieger: Pri tem je bilo zelo pomembno tudi to, da smo trenerjem zaupali. S trenerji smo se srečevali dnevno, za večino so bili naši zaupniki. Zato sploh nismo pomislili, da so nam dajali kaj prepovedanega.

Čeprav niste vedeli, kaj dajete v svoje telo, pa ste zagotovo lahko opazili izrazite fizične spremembe. Kako pa ste si kot mladostnik, športnik razlagali te telesne spremembe?

Andreas Krieger: Pri suvanju krogle je bilo logično, da smo močnejši. Veliko smo trenirali za moč, temu smo posvetili veliko ur. Vse metalke so bile že na pogled veliko močnejše. To se mi ni zdelo sporno, bilo je normalno, da sem bil videti močnejši, temu nisem posvečal pozornosti. Že v otroštvu sem imel za deklico zelo globok glas, zato se mi globok glas ni zdel sporen. Pozneje sem spoznal, da so te tablete povzročale agresivnost. Tudi sam sem postal agresivnejši. Nekajkrat sem se poškodoval, da bi se še spodbudil. Treniral sem zelo intenzivno, dokler nisem od izčrpanosti padel v posteljo. Vse to zato, da mi ni bilo treba razmišljati in se spraševati, zakaj ne ustrezam vlogi deklice.

Ute Krieger-Krause: Tudi jaz sem doživela zelo velike telesne spremembe. Telo se mi je spremenilo, postala sem zelo mišičasta. Imela sem občutek, da sem napihnjena, okorna, trdna, da je moje telo premočno. To me je zelo obremenjevalo. Plavalci potrebujejo dober občutek za vodo, jaz sem ga izgubila. Zelo hitro sem pridobila veliko mišične mase, nisem bila več vajena svojega telesa, nisem mogla dobro plavati. To me je zelo bremenilo. Nisem vedela, zakaj je tako, zakaj sem se tako zredila. To sem pripisala hrani, zato sem se dokaj hitro začela odrekati hrani. Poskušala sem shujšati, zmanjšati svoje telo, želeli sem si svoje staro telo.

Kaj se je z vami osebno dogajalo po združitvi Nemčije, po tem, ko so skrivnosti prišle na dan? Ste bili takrat deležni kakšne zdravstvene oskrbe?

Andreas Krieger: Po združitvi Nemčije sem se najprej hotel še naprej ukvarjati s športom. Imel sem že hude zdravstvene težave, zato sem se leta 1991 nehal ukvarjati s športom, spoznal sem, da ne zmorem več. Ortoped mi je povedal, da moje težave izvirajo iz hrbtenice, zato sem se odrekel vrhunskemu športu. Imel sem precej težav z vračanjem v normalno življenje. Preprosto nisem več spadal nikamor. Zelo težko je bilo začeti živeti normalno. Takrat sem spoznal neko žensko. Vedel sem, da mi je všeč, pa tudi to, da nisem lezbijka. Pojavilo se je veliko vprašanj, na katera si nisem znal odgovoriti. Takrat si marsičesa nisem znal pojasniti. Pomagala mi je šele sodna preiskava leta 2000. Povabili so me kot pričo. To je bilo že po moji operaciji, leta 1997 se je rodil Andreas Krieger, presekal sem vse vezi s prejšnjim življenjem. Ko sem dobil vabilo, nisem hotel pričati. Vpletene sem poznal iz medijev, a to me ni zanimalo, takrat sem se izklopil od medijev. Potem pa sem si rekel, če se mi je že zgodilo vse to, bi se moral soočiti z ljudmi, ki so vse to sprožili, povzročili mojo spolno preobrazbo. Hotel sem govoriti s profesorjem Wernerjem Frankom. Že leta 1991 sem dobil v roke njegovo knjigo, v kateri je pisalo, da so me trenerji dopingirali. Takrat sem si rekel: "To ne drži, to je zahodna propaganda, to je bedarija." Pozneje pa sem se moral soočiti tudi s temi vprašanji. Takrat sem se opogumil in poklical profesorja Franka ter ga vprašal, ali je bil vpleten v to. Ne vem, ali boste razumeli, upam da boste … Profesor Frank mi je dal odgovor, ki je bil zame zelo koristen. Dejal je, da je normalno, da najstniki v puberteti še niso popolnoma spolno določeni. Če v tem obdobju začnejo uživati umetne hormone, so ti lahko katalizator, ki ga usmerijo v drugo spolno identiteto. Mislim, da se je to zgodilo meni. Sprašujem se, ali bi bil danes še vedno ženska, če takrat ne bi jemal teh tablet. Vendar tega preprosto ne vem.

Pred leti smo lahko spremljali nov dopinški škandal v Nemčiji, ko so na dan prišli dokumenti, ki naj bi dokazovali, da je tudi Zahodna Nemčija v resnici imela svoj sistemski program dopinga, ne le Vzhodna. Kako ste sami osebno pospremili te dogodke in odkritja?

Andreas Krieger: Mislim, da je bilo to na Zahodu močno povezano tudi z zdravstvenim sistemom, vendar pa dopinga niso izkoriščali po državnem načrtu, kot je bilo to v Vzhodni Nemčiji. V bistvu ne moremo primerjati Vzhodne in Zahodne Nemčije. V Vzhodni Nemčiji nisi imel možnosti, da ne bi jemal teh pripomočkov, ker ti ne bi ustrezali ali ker nočeš jemati tablet in drugih preparatov. Če si storil to, so ti jih dajali skrivaj. Kot vem, v Zahodni Nemčiji ni bilo tako. Tam so delali drugače. Zame to razkritje ni bilo novost, tudi zahodnonemške metalke so suvale kroglo 21, 22 metrov daleč. Tega se ne da doseči samo z vodo, to mi je bilo jasno.

Katere so trenutno še aktualne teme glede črne dopinške preteklosti v Nemčiji?

Ute Krieger-Krause: Veliko težav je še. Težava je, da sta obe zgodbi o dopingu v Vzhodni in Zahodni Nemčiji znani, vendar pa ju niso obdelali tako, kot bi ju morali. Znan je tudi doping v Zahodni Nemčiji, vendar ni bilo nobenih posledic, tega niso sodno obdelali ...

Andreas Krieger: Storilci v Vzhodni in Zahodni Nemčiji so še vedno zaščiteni. Nič se jim ni zgodilo, nihče ni bil kaznovan. Nihče ni bil odpuščen zaradi umazane preteklosti, nič se ni zgodilo.

Če se ne motim, je prav zdaj v fazi sprejemanja nov zakon o kaznivosti uživanja in razpečevanja teh nedovoljenih sredstev v Nemčiji. Kršitelje naj bi po novem čakala tudi zaporna kazen.

Andreas Krieger: Čez deset let vas bom vprašal, ali mislite, da nam je uspelo urediti stvari. Čez deset let boste videli, da ni bil nihče zaprt. Nihče ne bo odgovarjal zaradi tovrstnih zločinov. Ne verjamem, da bo. Sam ta zakon vidim kot nekaj, kar je na zunaj, politično videti odlično, vendar je le mrtva črka na papirju. Mislim, da zakon preprosto ne bo izveden.

Ute Krieger-Krause: Podobna zakona imajo tudi v Italiji in Franciji. Toda kaznivih dejanj po teh zakonih tako rekoč ne preganjajo ali pa se pregon razvodeni. Prekladajo veliko papirjev, zgodi pa se nič.

Mogoče malo nenavadno vprašanje, pa vendar, kakšen je vajin odnos do besed, kot so: pozabiti, odpustiti, opravičiti se, kaznovati …?

Andreas Krieger: Če bi se mi nekdo v vseh teh letih opravičil, mu ne bi verjel. Vprašal bi ga, kje je bil pred 10, 15, 20 leti. Pri nečem takem je potrebna iskrenost. Ko vidim, da so nekdanji trenerji iz Vzhodne Nemčije, ki so dajali doping svojim varovankam in jim ga dajejo še vedno, še vedno dejavni trenerji ... Če bi se mi tak trener opravičil, mu preprosto ne bi verjel. Ne verjamem pa niti političnemu boju proti dopingu v Nemčiji. Veliko bolj si želim, in zato sva tudi danes tu, da bi več storili za preprečevanje dopinga. Če tisti na vrhu, riba pri glavi, že popolnoma smrdijo, bi morali zgraditi novo osnovo, nove temelje. Ljudem bi morali predstaviti to temo in jim pojasniti nevarnost, da bi res dobro premislili o tem, kaj počnejo. To, kar bodo v mladosti počeli pet, šest let, bi jih lahko, če se zgodi najhujše, zaznamovalo do smrti. Za nekaj trenutkov slave si lahko uničijo zdravje.

Ute Krieger-Krause: To bi zelo rada pozabila, vendar me stvari vsak dan spominjajo na to. Že takrat sem padla v hudo depresijo zaradi odtegnitvene krize in to me spremlja vse do danes. Že več kot 20 let imam težave z živčevjem. Ko zapadem v depresijo, se spet spomnim vsega. Imam trajne poškodbe sklepov in okončin, zato me bolečine ves čas spominjajo na tiste čase, na doping. Te poškodbe so posledice preintenzivnih treningov, prehudih obremenitev.

Andreas Krieger: Tako pretirane obremenitve in napori v mladosti ne morejo biti zdravi. Lahko vam opišem primer, ki ga rad povem vsem, ki dvomijo o škodljivosti dopinga: našel sem dnevnike mojih treningov. 14 dni sem nenehno treniral za moč. Dvignil sem več kot 100 ton uteži. 12 let sem intenzivno treniral. Če to preračunam, saj na začetku obremenitve niso bile tako hude kot pozneje, sem dobesedno prestavil nekaj hiš. Jasno je, da telo takih obremenitev ne more prenesti brez posledic.

Kaj boste na predavanju svetovali mladim?

Andreas Krieger: Naj poslušajo in se učijo. Da morajo razumeti, kaj je doping, in spremeniti svoje navade. Mladi danes nekatera sporočila razumejo popolnoma drugače. Nihče jih ne sili v te stvari in upam, da jim bodo tudi najine izkušnje in sporočilo pomagali, da bodo ravnali drugače. Nikogar ne moreva zaščititi, lahko pa jih posvariva oziroma vsaj ozavestiva o teh stvareh. Bistveno je, da poznajo vse to, da se zavedajo svojih zmožnosti, pa tudi omejitev. Morajo se zavedati, da je šport čudovit, vendar pa ni vse. Je še veliko drugih lepih stvari, ki so vsaj tako pomembne. Poklicna izobrazba, študij, nato otroci, družina ... Vse to je še pred njimi. To so najlepše stvari, ki bi jih lahko izgubili.

Vidva sta srečo našla skupaj, drug v drugem. Bi bili v resnici sploh lahko z nekom, ki tega ni doživel, izkusil na lastni koži? Opišeš že lahko drugemu, kaj se ti je zgodilo, razumeš težje. Kako si pomagata?

Andreas Krieger: Norčujeva se, zabavava se iz svojih težav. Če lahko te stvari z nekom deliš, ti je že takoj laže.

Ute Krieger-Krause: Poleg tega ti ni treba vsega pojasnjevati. Kadar mi je slabo, se mi ni treba opravičevati, ni mi treba pojasnjevati. Ve, kako se počutim, in skupaj lahko rešiva vse.