To je bil tudi trenutek, ki je posredno oznanil začetek konca Ferrarijeve prevlade, čeprav je bilo to čutiti že v uvodnih dirkah sezone. Formula ena je bila zadnja leta obarvana rdeče. Michael Schumacher je ob prelomu tisočletja zavladal kraljici motošporta in s petimi zaporednimi naslovi svetovnega prvaka (skupno sedmimi) postal najboljši dirkač v zgodovini. Ferrari se je v tem obdobju odlepil od Williamsa in si nabral pet naslovov prednosti.

Čeprav tega tedaj še nihče ni mogel vedeti, je bila dirka za VN San Marina tistega leta eden izmed vrhuncev sezone poskočnega konjička. Schumacher zaradi novih tehničnih predpisov ni bil več konkurenčen, a se je pričakovalo, da bodo v Maranellu hitro našli rešitev.

Schumacher, ki je bil v preteklih sezonah vajen serijskega zmagovanja, je sezono 2005 z nadomestnim dirkalnikom (novega za novo sezono so pri Ferrariju pripeljali šele na tretjo dirko sezone v Bahrajn) začel klavrno. V Avstraliji je odstopil po trku z Nickom Heidfeldom, v Maleziji je bil šele sedmi, v Bahrajnu pa ga je na cedilu pustil hidravlični sistem, ki je poskrbel za nov odstop. Zgolj dve točki po treh dirkah in šele 13. mesto v skupnem seštevku za svetovno prvenstvo.

To bi sicer morala biti sezona McLarna. Moštvo iz Wokinga je razvilo odličen in zelo hiter dirkalnik MP4-20, ki pa je bil na žalost njegovih privržencev tudi precej nezanesljiv. Prav nezanesljivost je odnesla naslov Kimiju Räikkönenu, ki je tistega leta dosegel sedem zmag, in če ne bi imel smole z dirkalnikom, bi moral na najvišjo stopničko stopiti še vsaj trikrat.

Smetano je na koncu pobral Alonso z renaultom, ki je bil razred zase na uvodu sezone, eno najboljših predstav tistega leta pa je prikazal prav na Ferrarijevem dvorišču v Imoli, ko je pred fanatičnimi tifosi s fantastično, brezkompromisno predstavo za seboj zadržal velikega Michaela.

Predpis, ki je končal prevlado Ferrarija

Napočil je njegov čas. 23-letnik iz Ovieda resda ni okusil slasti zmage v letu 2004, a že leto pozneje so se karte pri vrhu premešale. Glavni razlog so bili novi tehnični predpisi, ki so od dirkačev zahtevali, da kvalifikacije in dirko v celoti odpeljejo z istimi gumami (menjave so bile med postanki dovoljene le ob predrtih gumah in v deževnih vremenskih razmerah), s čimer so želeli nekako omejiti prevlado Ferrarija, ki je v letu 2004 dobil 15 od 18 dirk. Uspelo jim je. Ni skrivnost, da je imel Ferrari dolga leta tesne vezi z Bridgestonom, ki je bil tedaj eden izmed dveh dobaviteljev gum v kraljici motošporta. Te so Schumacherju omogočale, da je dominiral na nedeljskih dirkah in do potankosti izpolnjeval strateške odločitve Rossa Brawna, ki so prinašale uspeh za uspehom. Novi tehnični predpisi so to onemogočili, v prednosti pa so se naenkrat znašla moštva, ki so vozila na gumah proizvajalca Michelin.

Räikkönen pol sekunde hitrejši

To so bili drugi časi. Tudi v kvalifikacijah, ki so bile drugačne od današnjih. Potekale so namreč dva dneva, dirkači so hitri krog odpeljali v soboto popoldne in nedeljo zjutraj, startni položaj pa so nato določili na podlagi skupnega seštevka časov. Schumacher je sobotni del kvalifikacij končal na 3. mestu, v nedeljo pa je nato zdrsnil s steze in izgubil več kot šest sekund, zaradi česar je moral dirko začeti šele s 13. startnega položaja oziroma 7. vrste. Pole si je sicer zagotovil Räikkönen, ki je bil po seštevku časov dobre pol sekunde (-0,561) hitrejši od Alonsa, več kot 1,2 sekunde od tretjeuvrščenega Jensona Buttona z bar hondo. Schumacherjev zaostanek je znašal 4,364 sekunde. Čeprav zvesti tifosi, nagrmadeni okrog slovite proge v regiji Emilija - Romanja, niso pričakovali čudežev, so si od dirke obetali veliko. Če ne drugega, vsaj neizprosen boj za zmago med Räikkönenom in Alonsom.

Težave s pogonskim sklopom in Kimijeva smola

Španec je imel sicer še eno veliko težavo. Po novih tehničnih predpisih je moral posamezni pogonski sklop v dirkalniku formule ena zdržati vsaj dve dirki, sicer je dirkača doletela kazen 10 mest. Ker je na prejšnji dirki v žgočem Bahrajnu Renaultov motor izdatno izčrpal (odpovedal mu je eden izmed batov), je moral biti v Imoli zelo previden. Francosko moštvo je posledično med prostimi treningi odpeljalo manj krogov od predvidenih, varčevali in nežno so ravnali s pogonskim sklopom Alonsovega renaulta R25, nastavitve dirkalnika so bile posledično pomanjkljive, a to se na sami vožnji v nedeljo ni pretirano poznalo, vsaj ne v dveh tretjinah preizkušnje. Räikkönen je dirko začel po pričakovanjih, zadržal je vodilni položaj in prvi zapeljal v s šikano spremenjen zavoj Tamburello (zdaj Traguardo). A že po devetih krogih je bilo njegove dirke zaradi okvare kardana oziroma pogonske grede konec. Velika smola za Finca, ki bi glede na formo in hitrost svojega mclarna preizkušnjo skoraj zagotovo končal na vrhu s polnim izkupičkom točk.

Schumacher navduševal tifose

Vodstvo je prevzel Alonso in ga zaradi postanka, med katerim so njegov dirkalnik napolnili z gorivom, Buttonu oddal zgolj za krog, dokler tudi ta ni zavil v bokse. V ozadju je tiho kot miška Schumacher počasi, a zanesljivo napredoval. Kljub temu da je dirko začel s 13. mesta, je po relativno mirnem startu hitro našel pravi ritem in z drznimi prehitevalnimi manevri švigal mimo tekmecev. Štiri kroge po Alonsovem postanku je še sam zavil v bokse, se vrnil na stezo in obtičal za počasno toyoto Jarna Trullija, ki je za seboj zadrževala kolono dirkačev. Voda na mlin Alonsu, ki je spredaj iz kroga v krog večal prednost. Ko pa se je Italijan odločil za postanek, se je Schumacher ekspresno prebil na tretje mesto ter začel lov na vodilna dirkača. Ferrarijevi privrženci so navdušeno spremljali njegovo dirjanje po stezi, zelo hitro se je zalepil na zadek Buttonove bar honde in jo v slogu kamikaze kot puščica prehitel v zavoju Variante Alta. Alonso se je v 42. krogu odločil za drugi postanek, ki sta ga morala opraviti še oba njegova najbližja zasledovalca. Ko je še drugič iz boksov zapeljal Schumacher, je zasedel drugo mesto in obetal se je 13 krogov dolg boj za zmago na VN San Marina. Vse je bilo pripravljeno za veliki spektakel, nihče na tribunah ni več sedel, s stoječimi ovacijami so krog za krogom pozdravili prihod obeh vodilnih dirkačev.

Veteransko branjenje vodstva 23-letnika

Kljub 23 letom je Alonso zadnji del dirke odpeljal kot zimzeleni veteran, neustrašno se je lotil zaključka, v katerem je moral za seboj zadržati precej hitrejšega sedemkratnega svetovnega prvaka. V moštvu so zaradi slabšega stanja zmanjšali moč pogonskega sklopa v njegovem dirkalniku, zato je moral prednost najti drugje. Na njegovo srečo je imel renault R25 izdatno boljši oprijem v počasnejših zavojih od ferrarija F2005, zaradi česar se je lahko vsakič vsaj malce odlepil od nemškega šampiona, ki je le nekaj metrov zadaj čakal na najmanjšo napako. Ko sta se protagonista znašla za krog zaostalimi dirkači, je Alonso pametno namerno upočasnil vožnjo, da ni zapeljal v umazani zrak dirkalnika pred seboj in posledično ni izgubil podtlaka. Tudi v počasnejših zavojih je močneje pritisnil na zavore, nato pa bliskovito speljal in na ta način Schumacherja zadržal za seboj. To je bilo, kot je pozneje dejal, mogoče zgolj v Imoli, na katerih koli drugih dirkališčih, bi dvoboj dobil Nemec. Ta napake Španca tisto popoldne ni dočakal.

Z napadom je poskušal zlasti v zavojih Tosa in Acqua Minerale, a zaman. Alonso je z vrhunskim obrambnim dirkanjem, ki je na trenutke spominjalo na boj Ayrtona Senne in Nigla Manslla v Monte Carlu leta 1992, velikega tekmeca zadržal za seboj in ciljno črto prečkal s prednostjo 215 tisočink sekunde. Zanimivo: na omenjeni dirki za VN Monaka 1992 je Senna Britanca v williamsu premagal z isto prednostjo.

Alonso: Vseeno mi je za druge

Po koncu sezone je v pogovoru za Motor Sport Magazine Alonso obudil spomin na dirko v Imoli 2005. "Mislim, da je Ferrari tedaj v San Marinu našel prave nastavitve, ki so mu zelo ustrezale. Ni bilo namreč normalno, da je bil en dirkalnik od vseh preostalih na stezi tako hitrejši," je v uvodu dejal Španec in nadaljeval: "A to je bila ena najboljših dirk tiste sezone, poskrbela je za tesen zaključek boja dveh dirkačev. Imel sem kar nekaj težav z obrabo gum in močjo motorja, zato sem moral v končnici dirke vožnjo precej upočasniti, vendar Michaelu kljub vsemu ni uspelo priti mimo. Zmage sem bil zelo vesel, vlila mi je veliko samozavesti za nadaljevanje sezone." Kot se je na koncu izkazalo, je bilo Ferrarijeve prevlade v motošportni eliti dokončno konec, vsi so s prstom po koncu sezone kazali na tehnične predpise in predvsem to, da na Bridgestonovih gumah ni bilo mogoče osvojiti naslova prvaka. "Če Ferrari letos ni imel pravih gum, to ni moj problem. Lani jaz nisem imel pravih gum, pa nihče ni govoril o tem. Vseeno mi je za druge. Naše moštvo je bilo letos najboljše, tudi sam nisem naredil nobene večje napake," je bil kratek in jedrnat Asturijec.

Schumacher: Fernando je dirkal odlično

Schumacher je želel sezono 2005 čim prej pozabiti. Imola mu je prinesla enega izmed redkih vrhuncev, največjega je doživel v Indianapolisu na dirki za VN ZDA, ki je po umiku moštev z Michelinovimi gumami poskrbela za pravo farso, na kateri je nastopilo le šest dirkačev – ob obeh ferrarijih še jordana in minardija. Schumacher je slavil pred moštvenim kolegom Rubensom Barrichellom, tretji je bil s krogom zaostanka Tiago Monteiro (Jordan). Tudi Nemec je po koncu sezone za isti magazin spregovoril o dirki v Imoli. "Fernando je dirkal odlično. Med sezono je bil psihično najstabilnejši. V Imoli mi ni preostalo drugega, kot da se mu čim bolj približam in čakam na najmanjšo napako. Te usluge mi ni naredil, niti za trenutek ni pokazal kakršne koli slabosti. A bilo je zabavno, prepričan sem, da tudi zanj," je povedal sedemkratni prvak, ki je verjetno že spoznal, da mora svoje mesto na prestolu formule ena dokončno predati mlajšim dirkačem. "Za nas je bila Imola eden izmed vrhuncev te nenavadne sezone. Takrat se nam je zdelo, da lahko v dolgi sezoni najdemo rešitev za slab oprijem dirkalnika, in dirka v San Marinu nas je navdala z optimizmom. Bila je kot nekakšen nov začetek," je priznal legendarni Schumi, ki pa je do konca sezone na oder za zmagovalce stopil le še štirikrat.

Dirka za VN San Marina 2005, Imola