Kolesar in njegova spremljevalna ekipa sta na dirki čez Ameriko neločljiva celota. Tudi po pravilih, saj se kazni, ki si jih prisluži spremstvo, pripiše času kolesarja. Celota mora delovati homogeno; že večkrat se je zgodilo, da je zaradi nesoglasij med kolesarjem in ekipo sledil odstop.

To se je letos primerilo Italijanu Fabiu Biasoliu. Kolesar je na dirki povsem odvisen od ekipe: ta ga s spremljevalnim avtomobilom vodi po progi in ga hkrati ščiti, vohunski avtomobil ga zalaga s podatki o nasprotnikih, avtodom nudi zaščito in udobje ob kratkih postankih. Uigranost ekipe je izjemno pomembna. Še pomembneje je, da ekipa tekmovalcu nudi psihično oporo in mu daje svojo pozitivno energijo.

Vse to je v preteklih osmih dneh odlično opravljala tudi spremljevalna ekipa Jureta Robiča. Pred Jeseničanom je zadnji dan dirke. Na vse je napravil izjemen vtis. Američani ne morejo verjeti, da je kaj takšnega mogoče, name osebno pa je tokrat napravila vtis njegova mirnost in lahkotnost, s katero je opravil najtežjo preizkušnjo na svetu. Za razliko od prejšnjih Raamov Jure tokrat ni šel čez mejo, ves čas je dobro razpoložen, tudi pomanjkanje spanja nima takšnih posledic kot običajno.

Leta in leta trdega garanja, predvsem pa izkušnje s preteklih dirk, so se končno izplačale. In kot vse kaže, bo Jure Robič res zadnjič zapeljal s kolesom na Boardwalk v Atlantic Cityju. Kot veliki zmagovalec. Na Raamu je v preteklih letih pokazal dovolj, da se mu sem ni treba več vračati.

Tomaž Kovšca