Nekaj povešenih transparentov na Boardwalku v Atlantic Cityju naj bi označevalo cilj najtežje športne preizkušnje na svetu?!? Nikjer sledu o gledalcih, kaj šele novinarskih ekipah. Dirka je z novimi organizatorji očitno namenjena sama sebi. Pa bi seveda lahko bilo povsem drugače.

Raam ima izjemen potencial, karizmo, ogromno energijo; je gigantskih razsežnosti v vseh pogledih. Razen enem – organizacijskem. Že ko smo prispeli v Oceanside na Pacifiški obali, sem ob stiku s prijavnim centrom dobil slab občutek. Ta se je le povečal ob t. i. brifingu, ki je bil očitno namenjen temu, da so organizatorji dobili poslušalstvo in so se pred njim lahko širokoustili s svojimi dosežki.

Ko se je dirka začela, sem ta občutek izgubil. Še več, bil sem prijetno presenečen. Gledali smo izjemno dirko izjemno pripravljenih športnikov. Tu so bili najboljši vztrajnostni športniki na planetu, ki so se udarili med sabo, za kuliso jim je služila brezmejna ameriška celina. Ob progi se je zbralo veliko gledalcev, mnogokrat so bili to slučajni mimoidoči, še večkrat pa navdušenci, ki ultramaratonske kolesarje na dirki čez Ameriko spremljajo že leta.

Jure se je upravičeno lahko počutil kot velika zvezda. Za mnoge je naš prvak športni idol; prepotovali so na tisoče kilometrov, da so ga ujeli ob progi in se jim je potem podpisal na majico, ali pa so se z njim fotografirali. Tudi zanimanje lokalnih medijev je bilo relativno veliko. Zlahka si začutil, da gre za veliko stvar.

Potem pa nov šok s ciljem. Ves trud, znoj, evforija ob zmagi, vse zbledi, če na cilju ni nikogar, ki bi ti s svojo prisotnostjo dal priznanje. Organizatorji očitno niso kos svoji nalogi, nimajo pokroviteljev, nimajo medijske podpore, pravzaprav le kasirajo štartnino. Lahko bi se veliko naučili od npr. postojnskih organizatorjev, ki so letos prvič izpeljali dirko okoli Slovenije. "Vsako šolsko tekmovanje je bolje organizirano," je dejal Daniel Zimmerman, izkušeni športni menedžer, znan tudi našim vrhunskim športnikom.

Opisana dejstva seveda v ničemer ne zmanjšujejo veličine tretje Robičeve zmage na Raamu. Po Kishu in Faschingu je postal šele tretji človek, ki mu je uspelo dirko zmagati trikrat. Gre za izjemen športni podvig, ki pa zaradi specifičnosti športa, v katerem je bil dosežen, nikoli ne bo dobil zasluženega priznanja. Toda to je že druga zgodba …

Tomaž Kovšca