S svojim delom si je ustvaril ugled in zaupanje košarkarjev, športno strast pa je uspešno prenesel na svoje otroke, ki nadaljujejo družinsko tradicijo.

Marko Macura se je reprezentanci pridružil pred domačim evropskim prvenstvom leta 2013, že leto pozneje, na svetovnem prvenstvu v Španiji, pa postal njen prvi zdravnik. Košarki je zapisan od malih nog. Ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je igral za Ilirijo, Slovana in Zagorje, njegovi košarkarski soigralci in tekmeci pa so bili Saša Dončić, Matej Erjavec, Rašo Nesterović in številni drugi. S svojimi predstavami si je Marko Macura prislužil tudi vpoklic v reprezentanco.

"To se je zgodilo kmalu po osamosvojitvi Slovenije, v Litiji so se prvič zbrale košarkarske reprezentance. Tam sem sodeloval v širšem izboru reprezentantov do 22 let, če se prav spomnim. Skupaj z Mariem Kraljevićem, Jako Daneuom, Boštjanom Lebanom in drugimi, da ne bom koga po nemarnem izpustil. Ko so prišli na vrsto izbirni turnirji junija leta 1992, so bili na medicini ravno izpitni roki. Takrat sem tehtal med tem, ali bi se pridružil reprezentanci ali končal prvi letnik medicine. Odločil sem se za drugo možnost, ker je bilo to takrat bolj resno oziroma bolj perspektivno. Ostal sem pri tej odločitvi. Ko enkrat zavrneš reprezentanco oziroma poveš, da si se odločil za študij, je to dokončna odločitev."

Košarkarska žoga osrednja igrača za igro

Odločitve ni nikoli obžaloval, saj je bila košarka že tako del njegovega vsakdana. Dolgoletno družinsko tradicijo, košarkar je bil že njegov oče, uspešno nadaljujejo njegovi otroci. Hči Živa je že nekdanja košarkarica in očetu sledi po poklicni poti, postala je anesteziologinja, medtem ko sta sinova Jurij in Sergej aktivna igralca. Zadnji je za člansko reprezentanco zaigral na preteklih tekmah kvalifikacij za letošnje evropsko prvenstvo. Najmlajši v družini se spominja, kako jim je bila košarka položena v zibelko.

"V šport nas ni vpeljal skozi svoje delo košarkarskega zdravnika. Vrsto let pred tem je bil tudi sam košarkar, tudi mama in oba dedka, ki sta bila igralca in trenerja. On je samo pokazal, kaj je košarka, v katero smo se potem sami zaljubili. Zanimiva zgodba je povezana s sestro, ko je bila še dojenček. Ko ni imel varstva, jo je oče vzel s seboj na trening. Voziček je bil ob igrišču, sestra pa je mirno zaspala ob zvokih siren, žoge in škripanja parketa. Tako je bila v družino vpeljana ljubezen do košarke. "

Član beograjske Mege je pri dvajsetih letih osredotočen na košarko in pravi, da z bratom še ne razmišljata o tem, da bi očetu in sestri sledila tudi v medicini:

"Z Jurijem nameravava ostati košarkarja, saj še gradiva kariero. V medicino se še nisva povsem vklopila. Do zdaj sva bila le pacienta. Imava srečo, da imava medicinsko ekipo kar doma. Ko sem imel težave s koleni, sem moral na artroskopijo. Sestra me je uspavala, oče pa me je operiral. Ko sem se prebudil, je bilo pol družine v operacijski sobi, da mi ni bilo nič jasno, kaj se dogaja. Dobro je imeti doma nekoga, ki je kot mehanik za avtomobile, le da v mojem primeru za telo."

S košarkarji zgradil poseben odnos

Marko Macura je nepogrešljiv član reprezentance. S svojim delom si je ustvaril ugled, s košarkarji pa stkal posebne vezi. Ti mu zaupajo in so z njim v stiku tudi zunaj reprezentančnih akcij. Dolgoletna člana reprezentance Edo Murić in Jaka Blažič ob poškodbah zdravstvene izvide vedno pošljeta tudi njemu. "Kjer koli sem igral, sem kljub ocenam klubskih zdravnikov najbolj upošteval njegovo mnenje. Zelo ga cenim, in ko govorim o svoji zdravstveni kartoteki, je bil zdravnik Macura tisti, ki sem mu vselej najbolj zaupal in upošteval njegova navodila."

Mnenje Eda Murića je dopolnil še Jaka Blažič. "Pri vseh poškodbah, ki sem jih staknil v karieri, je svoje mnenje podal tudi on. V reprezentanci mi je zelo pomagal, da sem sploh lahko začel sezono v Turčiji po evropskem prvenstvu. Pri poškodbah je vedno ena od prvih možnosti za klic."

Marku Macuri največ pomeni zaupanje košarkarjev. Osebni stik z igralci je zanj potrditev dobro opravljenega dela.

"To se mi zdi eden največjih komplimentov, ki ga lahko dobiš od fantov, da ti toliko zaupajo in ti med sezonami pošiljajo izvide ter te sprašujejo za mnenje. Tega sem res vesel. Vsaj starejša generacija se je na to navadila, mlajši se še navajajo. Zdi se mi, da je pomembno, da pridobijo zanesljivo informacijo v domačem jeziku od nekoga, ki ni obremenjen s klubskimi cilji. Tako jim realno povem, za kaj gre. Klubi pogosto kakšne neprijetne stvari zamolčijo zaradi pomembne tekme ali česa drugega. Ne da bi želeli biti namerno zlobni, ampak zaradi pritiskov in napetih razmer v ozadju. Takrat mi fantje pošiljajo slike magnetnih resonanc, izvide krvi, mnenja zdravnikov in terapevtov. Nato skupaj predelamo problem, da lažje razumejo, kje so. Najbolj jih skrbi to, da si ne bi česa dodatno pokvarili. Bolečino razumejo, vedno jih nekaj boli, saj nikoli niso čisto povsem brez težav. Če niso prepričani o tem, koliko lahko nadaljujejo obremenjevanje telesa, se bojijo, da bi lahko svoje zdravje dolgoročno pokvarili."

Spomini na evropsko prvenstvo 2017

S slovensko reprezentanco se je veselil njenega največjega uspeha. Slovenija je leta 2017 v Carigradu postala evropski prvak. Na prvenstvo ga vežejo lepi spomini in tudi na dneve po prihodu domov, ko je evforijo prenesel v službo: "Takrat je bilo razpoloženje v celotni Sloveniji zelo pozitivno. Če se prav spomnim, je bila to prva in je tudi do danes edina zlata medalja na velikih tekmovanjih za slovenski ekipni šport. To je bilo tako veselje, da so mi kolegi naročili, naj kolajno prinesem s seboj v službo ter da moram z njo hoditi po kliničnem centru. Vsi so se želeli slikati z njo. Bila je tako lepa izkušnja, da bi jo z veseljem še enkrat doživel."

Nova priložnost za opaznejši dosežek in nove spomine bo že na letošnjem evropskem prvenstvu, ki ga bodo gostili Ciper, Poljska, Finska in Latvija.